Pogled na antisocialno in prosocialno vedenje skozi lečo medicine.
Naučeni smo, da ustrahovalno vedenje vidimo kot znak moči, z zdravstvenega (tako psihičnega kot fizičnega) vidika pa je to v resnici znak šibkosti.
"Naša kultura nas prepričuje, da gledamo na nasilneže, kot da je njihovo poniževanje in dehumanizacija drugih manifestacija moči, toda še enkrat, z medicinskega vidika, ta dejanja ustrahovanja dejansko razkrivajo simptome, ki se pojavijo, ko nekdo zboli," zatrjuje Jennifer Fraser, dolgoletna raziskovalka ustrahovanja in mobinga.
Po drugi strani pa nas prav tako učijo, da je prijaznost 'dobro' vedenje. Velja za etično gesto, ki jo naredimo zaradi drugih in zaradi skrbi za druge.
"Toda z medicinskega vidika nam šele zadnja leta postaja jasno, kako ključnega pomena je prijaznost za naše lastno zdravje. Danes vemo, da ustrahovanje škoduje našemu zdravju, naredi nas bolne in šibke, prijaznost pa ravno nasprotno, okrepi naše zdravje in nas naredi odporne in močne."
Ustrahovanje skozi objektiv družbe
Že od malih nog nam govorijo, da je ustrahovanje posledica neravnovesja moči. Igra moči potrebuje nasilneža, žrtev in priče.
V tej drami nasilneži škodujejo žrtvi, da bi si pridobili moč in nadzor. Na moči pridobijo tako, da ponižajo žrtve tako, da jih prizadenejo in osramotijo, nadzor pa povečajo tako, da vzbujajo strah pri tistih, ki vidijo njihovo agresijo.
Končna 'zmaga' je, da so njihovemu ustrahovanju – prikazu njihove moči – priča drugi. Nasilnež deluje kot grožnja vsem, ki dvomijo v njegovo moč, kar povečuje njegovo moč nadzora.
Vedenja odraslih sicer ni mogoče pogosto primerjati z vedenjem otrok, v primeru ustrahovanja pa je vedenje povsem primerljivo.
"To antisocialno vedenje se v bistvu pojavlja v enaki obliki, ne glede na to, ali se pojavi na igrišču ali na odru, obdanem s kamerami. Ne glede na to, ali so občinstvo otroci ali odrasli, ostaja vedenje presenetljivo podobno. Zmerjanje, oponašanje, grožnje z nasiljem, norčevanje, poniževanje in podobno. Odrasli uporabljajo enake tehnike kot mladostniki v šoli, da bi prizadeli in ponižali druge, le da so zanje posledice resnejše," pravi Fraser.
Ustrahovanje, kot ga vidi medicina
Z zdravstvenega vidika je vse skupaj videti zelo drugače.
"Z zdravstvenega vidika smo na prelomnici, ko lahko ponovno razmislimo o ustrahovanju ne kot o dejanju moči, temveč kot o dejanju šibkosti, ne glede na to, kaj si okolica misli ali kako se odzove," je jasna Fraser in dodaja: "Priče se lahko smejijo ali ploskajo, ponavljajo nasilneževe fraze, da bi jih okrepile, vendar to z medicinskega vidika ne vpliva na dejanski prikaz nasilneževega duševnega počutja, niti ne zmanjšuje samopoškodavalnega učinka, ki ga ima nasilno vedenje na njihovo lastno zdravje."
Kot je podrobno opisano v The Bullied Brain, genetika do neke mere lahko igra svojo vlogo pri tem, kdo postane ustrahovalec in kdo ne, a je iz psiholoških raziskav prav tako jasno, da je ustrahovalno vedenje (naj si bo v otroštvu in odrasli dobi) pogosto povezano z otroštvom, ki sta ga zaznamovala zloraba in zanemarjanje.
Ko otrok ali odrasel ustrahuje, je občinstvo morda priča posamezniku z visokimi ravnmi kortizola, stresnega hormona, ki lahko fizično poškoduje možgane in telo, če se sprošča preveč pogosto in kronično.
Za kar družba pravi, da je znak moči, je v resnici znak duševnega trpljenja, nezdravih možganov, ki kažejo simptome duševne bolezni.
Tudi otroci, ki ustrahujejo, so v literaturi opisani kot 'brezčutni, ne-empatični'. Kot je pojasnjeno v The Science of Evil, imajo lahko odrasli v tem, kar psihologija imenuje temna triada – narcisizem, makiavelizem in psihopatija – pravo 'erozijo empatije'.
Nasilneži, ki brezčutno ponižujejo druge, prizadenejo svoje žrtve, a prizadenejo tudi sebe, ko samopoškodujejo nevronske kroge afektivne empatije v lastnih možganih. Gre za zelo resno stanje deteriorizacije, saj je prav oslabljena empatija tisto, kar družba imenuje 'zlo' psihopatov. Uničenje njihove lastne zmožnosti občutenja čustev, kot sta krivda in obžalovanje, ker so prizadeli druge, je visoka cena za poniževanje, laganje, omalovaževanje, grajanje, grožnje in norčevanje.
Prijaznost, kot jo vidi medicina
"Pri vsakem dejanju ustrahovanja pride do ponovnega dotoka jedkega stresnega hormona kortizola, medtem ko pri dejanjih prijaznosti telo preplavi 'zdravilni' hormon oksitocin. Vodilni raziskovalci oksitocinu zdaj pravijo kar 'zdravilo narave', ker smo ugotovili, da je povezan z ogromnimi zdravstvenimi koristmi za številne, če ne vse, telesne sisteme."
Oksitocin so imenovali 'hormon crkljanja' in 'hormon ljubezni'. Je ključen pri spodbujanju poroda in lajšanju nege. V raziskavah se kaže kot ključna sestavina našega preživetja kot vrste prek 'z oksitocinom posredovanega nagona, da mora mati skrbeti za svoje potomce in ne zapustiti sorodnikov', kot je opozoril David Fryburg. V zadnjih letih se raziskovalci, kot je Sue Carter, učijo, da se oksitocin v naših možganih in telesih aktivira z vsemi vrstami prosocialnih vedenj, med katerimi je tudi prijaznost.
"Naši možgani so nevroanatomsko naravnani za empatijo, sočutje in povezanost, skupaj z nevrohormonalnimi učinki (npr. oksitocin, serotonin) in celotnim 'vezjem' ustvarjajo 'zapleten sistem, zasnovan za spodbujanje in ohranjanje prijaznosti in altruizma'. Impulz, da bi pomagali drugim, skrbeli zanje in nudili podporo ni dober samo za socialno vez, ampak je resnično dober za vaše zdravje," poudarja Faser.
Moč v številkah
Raziskovalci, ki zdaj vidijo oksitocin kot 'naravno zdravilo', in spoznavajo, kako močno je naše zdravje povezano s povezanostjo z drugimi.
Eden najbolj osupljivih primerov razmerja med navezanostjo in blaginjo je strokovno priznanje, da je biti osamljen in izoliran, kot dokumentira David Fryburg, enako kot pokaditi sedemnajst cigaret na dan. Medicinski vpogled v to, kako pomembno vpliva na naše zdravje naš odnos z drugimi ljudmi, pa ne bi mogel biti bolj očiten, kot prav v primerjavi ustrahovanja proti prijaznosti.
Nad stres s prijaznostjo?
Še več. Zdaj raziskovalce zanima, ali bi naš simpatični odziv na stres, ki lahko vodi do odziva 'boj', posledično pa ustrahovanje, lahko ustavili prav s pomirjujočim učinkom vadbe prijaznosti.
Altruistično in prijazno vedenje je – kot poudarjajo Sue Carter in njeni kolegi – 'posebnega pomena ob kroničnem stresu'. Učinki te vrste vedenj so namreč na nasprotnem koncu spektra od škodljivih učinkov ustrahovanja.
"Kronični, protistresni učinki socialne podpore lahko znižajo aktivnost simpatičnega živčnega sistema, kar omogoči aktivacijo zaščitnih in obnovitvenih funkcij živčnega sistema," razlaga Fraser.
Stres je znan kot tihi ubijalec, raziskave pa kažejo, da ga je mogoče ublažiti z izjemno močnimi 'protistresni učinki', ki izhajajo prav iz skrbi drug za drugega in sočutnega ravnanja drug z drugim.
Vgrajevanja prijaznosti v naše dnevne rutine bi lahko že kmalu videli kot zdravstveno prakso, ki je enaka aerobni vadbi in higieni spanja.
Povzeto po pisanju raziskovalke Jennifer Fraser v Psychology Today.
Preberite si tudi:
- Verbalno nadlegovanje: čustvena zloraba, ki jo premalo poznamo
- Mobing: dogaja se v sejnih sobah in garderobah hišnikov