"Ko sem odraščala v devetdesetih, sem bila izpostavljena vsem tistim oglasom, ki so govorili 'Če doživljaš to ali ono, pojdi k psihiatru'. Pa sem šla."
Jazmine Russell je soustanoviteljica Inštituta za razvoj človeških umetnosti (IDHA), izobraževalnega inštituta za transformativno duševno zdravje, in voditeljica podkasta Depth Work Podcast. Jazmine danes kot pisateljica, pedagoginja in znanstvenica deluje na stičišču študij norosti, kritične psihologije in nevroznanosti.
Njeno delo temelji na njenih življenjskih izkušnjah. Preživela je kompleksno travmo, psihozo in avtoimunsko bolezen.
V intervjuju za Mad in America Jazmine pove, kaj se je zgodilo, ko je v svojih poznih najstniških letih potrkala na vrata psihiatra: "Po 15-minutnem posvetu, kjer sem komaj uspela kaj povedati o svoji zgodovini travme, sem odšla z receptom za Abilify, kar je močan antipsihotik. Psihiater mi je rekel, da imam verjetno depresijo, bipolarno manijo in potencialno shizofrenijo, ker sem doživljal tudi občasna katatonična stanja. In to je bilo to - nobenih dodatnih informacij, samo diagnoza in recept, preden mi je pokazal vrata."
Pa vendar je imela Jazmine Russell celo pri svojih 17 letih dovolj zavedanja, da je spoznala, da je bilo s to izkušnjo nekaj resno narobe, da je nekaj bistveno napačnega v tem, kako kot družba ravnamo z ljudmi.
"Dovolj sem zaupala lastnim izkušnjam, da sem vedela, da težava ni bila nekaj, kar je samo po sebi narobe z mojimi možgani. Travma je igrala veliko vlogo pri tem, skozi kar sem šla."
Jazmine se danes kot aktivistka in raziskovalka osredotoča na presečišče duševnega zdravja in kronične bolezni, zlasti na raziskovanje prekrivanja psihoze, travme in avtoimunosti. To jo je pripeljalo do premostitvenega povezovanja kritičnih nevroznanstvenih skupnosti s t.i. 'gibanjem norcev'. Poleg svojega znanstvenega udejstvovanja Jazmine še naprej dela z ljudmi kot praktik holotropnega dihanja, s poudarkom na zavedanju o vplivu travme na duševno zdravje ljudi.
Prva epizoda psihoze
"Naj se vrnem še malo nazaj, pred tisto, kar imenujem moja 'prva epizoda psihoze'. Za seboj sem imela izkušnjo kompleksne travme. Spolno zlorabo v otroštvu, incest in cel kup drugih travmatičnih izkušenj. Kot mnoge druge s takšnimi izkušnjami so bile te nato glavno gonilo mojega zanimanja za psihologijo in delo, ki ga opravljam danes," v intervjuju pove Jazmine, ki se lahko zahvali zgolj sreči, da pred tem ni imela drugih akutnih srečanj s psihiatrijo.
"Moje prvo takšno srečanje se je zgodilo, ko sem se začel spominjati spolne zlorabe v otroštvu pri 17 letih. Ti spominski prebliski so zaznamovali velik premik v mojem življenju. Kot bi nekdo v mojih možganih pritisnil na stikalo in se je po tem vse spremenilo."
Jazmine so te izkušnje postavile sčasoma pripeljale do dela klinika v enotah kriznih centrov za duševno zdravje zunaj bolnišnic. "Tam sem videla otroke in družine, ki so prihajali iz bolnišničnih enot. Z njimi naj bi izvajali psihosocialne ocene. Povprašali smo jih o njihovi dolgi zgodovini travm in drugih potencialnih temeljnih vzrokih za njihovo stisko. Pa vendar smo kljub znanju še vedno dobivali navodila, naj ljudi 'psihoizobražujemo o njihovih motnjah in jih ob prvi omembi samomorilnosti pošljemo nazaj na psihiatrijo."
Kot mlajšemu kliniku je Jazmine ta izkušnja retravmatizirala. Zdelo se ji je, da na ta način v resnici ne naslavljajo zares nikogaršnjih globljih stisk, hkrati se je počutil sokrivo, ker je bila še vedno del sistema, ki je ponovno travmatiziral ravno tiste ljudi, ki bi jim moral pomagati.
"Včasih se pošalim, da me je prav ta izkušnja na koncu pripeljala do tega, da sem 'znorela'. Tisto, kar me je porinilo čez rob, je bilo poleg lastnega predelovanja travme in še nediagnosticirana avtoimunska bolezen prav intenzivnost dela s klienti, pri katerih me je peklilo to, da jim v resnici ne pomagamo zares."
V blodnjah so modrosti
Jazminina prva izkušnja tega, čemur bi kliniki rekli prava psihoza z blodnjami in halucinacijami, se je zgodila takole:
"Bila sem sama v svoji sobi doma v New Yorku. Nenadoma sem začel videvati te entitete, ta bitja - mislila sem, da so demoni – ki so skušali narediti luknje v mojem črevesju. Resnično sem čutila, da so v mojem črevesju luknje, in začela sem bežati pred temi bitji, da bi jim pobegnila. V takšnem stanju so me našli sostanovalci. Kasneje, približno tri mesece pozneje, so mi postavili diagnozo dotlej še nediagnosticirane avtoimunske bolezni," se spominja Jazmine.
"Danes verjamem, da je bila psihoza način, kako mi je moj um hotel povedati, da je nekaj z mano notranje fizičnega narobe. Da so v moji črevesni sluznici res luknje. To je bilo, preden se je dodobra uveljavil izraz 'puščajoče črevesje', vendar se povsem ujema s tem, kar sem doživljala. Imela sem že želodčne razjede in druge s tem povezane težave. In ko sem začela obravnavati to svjo osnovno avtoimunsko bolezen, so stvari postale lažje."
V svoji analizi psihoze in po delu s številnimi posamezniki, ki so doživeli stanje psihozo – tako v zasebni praksi kot prek programov, kot sta Parachute in pristop Odprtega dialoga – je Jazmine prišla do spoznanja, da obstaja veliko kompleksnih in medsebojno povezanih dejavnikov, ki prispevajo k takim izkušnjam.
"Zame psihoza ni bila le ena stvar. Šlo je za preplet številnih dejavnikov. To je bilo tudi stanje, ki mi je omogočilo razumevanje in predelavo moje travme na globlji ravni. Zdelo se je, da so halucinacije in blodnje, ki sem jih doživljala, s seboj prinašale določeno modrost."
Za Jazmine je psihoza poskus možganov, da predelajo minulo travmo, in hkrati način, kako um sporoči ključne informacije o stanju telesa.
"To je bila tudi globoka duhovna izkušnja, ki me je pripeljala do pomembnih življenjskih sprememb. Prav tako bi morala priznati privilegij, ki sem ga imela v tem času. Menim, da imam neverjetno srečo, da sem se zaradi svojega dela v sistemu duševnega zdravja lahko ognila psihiatričnemu oddelku. Kljub bolečini in resnosti mojih izkušenj nisem jemala zdravil niti nisem bila deležna kliničnega zdravljenja v tradicionalnem smislu. Namesto tega mi je uspelo zbrati nekaj vrstniške podpore in našla sem ljudi, ki so me zmogli podpirati v tem težkem času."
Jazmine kot transformativna sila
Kot že omenjeno, je danes Jazmine kot aktivistka, predavateljica, pedagoginja in raziskovalka del globoko transformativnega gibanja, ki spreminja odnos družbe do vprašanj duševnega zdravja.
"Moja radovednost na tem področju se je začela s priznanjem, da se togost ali dogmatizem lahko pojavita povsod. Vsekakor se pojavlja v tradicionalnih biomedicinskih prostorih, vendar se lahko zgodi tudi v gibanjih, ki zagovarjajo skupnostno obravnavo in na človeka osredotočen pristop k duševnemu zdravju ," pravi Jazmine in nadaljuje, kako je prišla na sled konceptu mnogoterosti, tudi v njej sami, ter o tem, kako je na novo reinterpretirala lastne izkušnje. "Istočasno sem začel srečevati vse več klientov, ki so jih hkrati težile kronične bolezne in duševne stiske. Začel sem se spraševati, ali je to prekrivanje običajno, in izkazalo se je, da je."
Čeprav o tem še ni dovolj raziskav, se zdi, da ima približno 60 % do 70 % ljudi s težavami z duševnim zdravjem tudi neko kronično telesno bolezen.
"Tako nekako je bilo tudi zame. Izkazalo se je, da imam celiakijo, avtoimunsko bolezen, ki jo sproži uživanje glutena. Pri ljudeh s celiakijo je tveganje za razvoj psihoze ali psihotične epizode povečano, kar je zdaj dobro dokumentirano tudi z raziskavami," ve povedati Jazmine, za katero je posledično postalo zelo pomembno prav vprašanje razumevanja - tako filozofsko kot znanstveno - tesne povezave med umom in telesom.
"Nevroznanost postavlja nekaj fascinantnih vprašanj na tem področju, zlasti v zvezi s problemom duha in telesa. Obstajajo kritične nevroznanstvene intervencije, ki sem jih raziskovala, kot sta presnovna psihiatrija in funkcionalna psihiatrija, kjer sem opazila znatno prekrivanje med tem, kar ugotavljajo kritični nevroznanstveniki, in tem, kar že nekaj časa govori 'gibanje norcev'. Sodobna kritična nevroznanost poudarja vidike našega življenja, ki so odvisni od okolja in konteksta," pravi Jazmine ob koncu intervjuja in zaključi: "Številni kritični nevroznanstveniki poudarjajo, da ni več smiselno vzdrževati togega razlikovanja v diadi narava-vzgoja. Vse več vemo o nevroplastičnosti možganov in sprejemamo bolj sistemsko usmerjen pristop k razumevanju možganov in telesa. Zastavlja se mi še veliko vprašanj in pred nami je še dolga pot, vendar se mi zdi raziskovanje vsega tega zares fascinantno."
Preberite si tudi:
- Jaakko Seikkula: "Psihoza ni bolezen, temveč preživetvena strategija."
- ODPRTI DIALOG: pristop k duševnemu zdravju z izjemnimi rezultati
- ŠTUDIJA: polovica ljudi v življenju razvije najmanj eno duševno motnjo
Novo na Metroplay: "Še vedno jo čutim ob sebi" | TATJANA ZORKO, srčna prijateljica MANCE KOŠIR