Mejna osebnostna motnja (MOM): z ustrezno terapijo povsem izzveni

Mejna osebnostna motnja, imenovana tudi borderline, je duševna bolezen, ki vpliva na to, kako ljudje čutijo sebe in druge, zaradi česar težko funkcionirajo v vsakdanjem življenju.

Pri mejni osebnostni motnji, krajše MOM, se kaže kroničen vzorec nestabilnih in intenzivnih odnosov, ki so posledica nezdravega načina dojemanja samega sebe, ekstremnih čustev in nepremišljene impulzivnosti.

Osebe z MOM prežema močan strah, da bi jih njim pomembni ljudje zapustili ali bi ostale same.

Čeprav si želijo ljubečih in trajnih odnosov, je njihova največja ovira pri udejanjanju teh ravno globok strah pred zapuščenostjo. Krč strahu sproži nihanje razpoloženja in jezne izbruhe, čemur lahko sledijo nepremišljene impulzivne akcije in samopoškodovanje.

Mejna osebnostna motnja se običajno pojavi v zgodnji odrasli dobi. Takrat je to stanje tudi najhujše. Medtem ko s staranjem pogosto izzvenijo nihanje razpoloženja, jeza in impulzivnost, se težave, ki so povezane s samopodobo, strahom pred zapuščenostjo in nestabilnimi odnosi, nadaljujejo.

Če imate mejno osebnostno motnjo, vedite, da se mnogim ljudem z MOM stanje izboljša, ko se s pomočjo terapije naučijo živeti stabilnejše in bolj izpolnjujoče življenje, opogumljajo pri Mayo Clinic.

Kako pogosta je MOM v populaciji?

Z MOM se ta trenutek bori 1,6 odstotka populacije, tekom življenja pa lahko ima z njo opravka kar 5,9 odstotka svetovne populacije.

Strokovnjaki predvidevajo do trikrat višjo incidenco pri ženskah v primerjavi z moškimi v kliničnem okolju. Kljub veliki porabi zdravstvenih virov pri posameznikih z MOM se lahko v desetih letih ob ustreznem zdravljenju stanje do polovice posameznikom bistveno izboljša.

Del stroke je mnenja, da je dejanska razširjenost mejne osebnostne motnje v populaciji morda višja, kot kažejo trenutne ocene. Med drugim je ena od nedavnih študij pokazala, da so kar 40 % oseb z MOM predhodno postavili napačno diagnozo, najpogosteje bipolarno motnjo ali hudo depresijo.

Pa vendar obstajajo jasne razlike med mejno osebnostno motnjo in bipolarno motnjo. Najbolj očitni sta, da se:

pri MOM razpoloženje in vedenje res hitro spreminjata (kot odziv na velik stres, zlasti pri stikih z drugimi ljudmi), medtem ko so pri bipolarni motnji razpoloženja bolj trajna in manj odzivna na zunanje dejavnike,
pri ljudeh z bipolarno motnjo se za razliko od tistih z MOM pomembno spreminjata tudi energija in aktivnost.

Zgodovina poimenovanja motnje

Izraz 'borderline' je leta 1938 prvič uporabil ameriški psihoanalitik Adolph Stern. Stern ga je uporabil za opis skupine bolnikov, pri katerih s terapijo niso dosegli izboljšanja in katerih simptomi niso ustrezali niti klasifikaciji psihoz niti klasifikaciji nevroz. Izraz se je nato uporabljal za opis ljudi, za katere se je zdelo, da imajo vrsto 'mejne shizofrenije'.

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je začelo pojavljati globlje razumevanje mejne osebnostne motnje. Psihoanalitik Otto Kernberg je z izrazom 'borderline' opisal osebnostno organizacijo, ki jo je postavil 'v prostor' med psihozo in nevrozo, osebe z MOM pa opisal kot osebe s primitivnimi psihološkimi obrambami.

Prvotne ali primitivne psihološke obrambe so nezavedni obrambni mehanizmi za izogibanje tesnobi, ki razvojno gledano v ljudeh vzniknejo kot prve.

Pri MOM naj bi tako prednjačile naslednje prvotne obrambe, kot so:

idealizacija/devalvacija in razcepljanje: to je pripisovanje 'dobrih' in 'slabih' lastnosti sebi ali drugim, kar vodi v spoznavno popačenost t.i. črno-belega pogleda na svet,
projektivna identifikacija: to je vrivanje lastnih nesprejemljivih čustev v drugega človeka, da bi se jih ta namesto njega znebil,
ali projekcijo oz. pripisovanje svojih negativnih lastnosti nekomu drugemu.

Osebnostno organizacijo 'borderline' naj bi po Kernbergu zaznamovali nestabilnost in težave z občutkom lastne identitete.

Tekom let se je nato seznam simptomov, ki opisujejo osebe z MOM, dopolnjeval, da bi danes o MOM vedeli že veliko več, pišejo na VeryWellMind in dodajajo, da je morda prišel čas za spremembo imena motnje.

O izrazu 'borderline' potekajo v zadnjih letih precej burne razprave.

Nekateri menijo, da MOM ne bi smeli uvrščati med osebnostne motnje, temveč med motnje razpoloženja ali identitetne motnje. Številni strokovnjaki pozivajo tudi k spremembi imena, saj je izraz 'borderline' zastarel in močno povezan s škodljivo stigmo.

Predlogi za novo ime so bili naslednji:

motnja čustvene intenzivnosti,
motnja čustvene disregulacije,
dyslymbia (ali dislimbija, t.j. motnja v delovanju limbičnega sistema).

Dr. Leland Heller, strokovnjak za mejno osebnostno motnjo, je kot avtor zadnjega predloga to razložil z besedami: "Ne strinjam se, da poimenovanje mejna osebnostna motnja dobro razloži, za kaj gre pri motnji. Ime implicira, da gre za značajsko težavo. Čeprav sem naletel na veliko ljudi s slabim karakterjem, ki so imeli MOM, pa večina 'borderlinov', ki sem jih zdravil (več kot 2100), nima težav z osebnostjo. 'Mejno' naj bi pomenilo, da bolniki živijo 'na meji' med psihozo in resničnostjo. Pa vendar, ko so ti ljudje deležni zdravljenja, so psihotične izkušnje redke - in še takrat jih je mogoče dobro zdraviti. Borderline v resnici ne živijo na tej meji, ampak pod stresom preprosto prelahko zapadejo v psihozo."

Kaj storiti, če ste dobili diagnozo MOM?

Pomembno je, da se ne identificirate preveč z izrazom 'mejna' ali 'borderline'. Izraz je zastarel in se lahko v prihodnosti spremeni. Namesto tega se osredotočite na sodelovanje z zdravnikom ali terapevtom, da boste deležni ustrezne terapije, dobili odgovore na vsa vprašanja in se naučili obvladovati svoje simptome.

Simptomi in vzroki MOM

Znaki in simptomi mejne osebnostne motnje se običajno pojavijo v poznih najstniških letih ali v zgodnji odrasli dobi. Travmatičen dogodek ali stresna izkušnja lahko sproži simptome ali jih poslabša.

Sčasoma se simptomi običajno zmanjšajo in lahko popolnoma izginejo.

Simptomi med posamezniki variirajo od obvladljivih do zelo hudih in lahko vključujejo katero koli kombinacijo naslednjega:

Strah pred zapuščenostjo: Ljudje z MOM se pogosto počutijo neprijetno, ko so sami. Kadar osebe z MOM čutijo, da so zapuščene, občutijo močan strah ali jezo. Lahko so pretirano pozorni na to, kje se gibljejo njihovi bližnji, ali pa jim preprečujejo, da bi odšli. Lahko pa ljudi tudi odrinejo, preden bi se jim ti približali, da bi se izognili zavrnitvi.
Nestabilni, intenzivni odnosi: Osebe z MOM težko vzdržujejo zdrave osebne odnose, saj so nagnjene k nenadnemu in dramatičnemu spreminjanju svojih pogledov na druge ljudi. Od idealiziranja drugih lahko hitro preidejo k njihovemu razvrednotenju in obratno. Njihova prijateljstva, zakoni in odnosi z družinskimi člani so pogosto kaotični in nestabilni.
Nestabilna samopodoba ali občutek lastne vrednosti: Osebe z MOM imajo pogosto izkrivljeno ali nejasno samopodobo in se pogosto počutijo krive ali osramočene ter se imajo za 'slabe'. Svojo samopodobo lahko nenadoma in dramatično spremenijo, kar se kaže v tem, da nenadoma spremenijo svoje cilje, mnenja, kariero ali prijatelje. Nagnjeni so tudi k sabotiranju lastnega napredka. Tako lahko na primer namerno ne opravijo izpita, uničijo odnose ali jih odpustijo iz službe.
Hitre spremembe razpoloženja: Osebe z MOM lahko doživijo nenadne spremembe občutkov do drugih, sebe in sveta okoli sebe. Neracionalna čustva - vključno z neobvladljivo jezo, strahom, tesnobo, sovraštvom, žalostjo in ljubeznijo - se pogosto in nenadoma spreminjajo. Ta nihanja običajno trajajo le nekaj ur in le redko več kot nekaj dni.
Impulzivno in nevarno vedenje: Pri ljudeh z MOM so pogoste epizode nepremišljene vožnje, prepirov, iger na srečo, uživanja psihoaktivnih snovi, prenajedanja in/ali nevarne spolne aktivnosti.
Ponavljajoče se samopoškodovanje ali samomorilno vedenje: Osebe z MOM se lahko porežejo, opečejo ali poškodujejo (samopoškodovanje) ali pa s tem grozijo. Lahko imajo tudi samomorilne misli. Ta samouničevalna dejanja običajno sprožijo zavrnitev, morebitna zapustitev ali razočaranje nad skrbnikom ali ljubimcem.
Vztrajni občutki praznine: Mnoge osebe z MOM se počutijo žalostne, zdolgočasene, neizpolnjene ali 'prazne'. Pogosti so tudi občutki ničvrednosti in sovraštva do samega sebe.
Težave z obvladovanjem jeze: Osebe z MOM imajo težave z obvladovanjem jeze in se pogosto močno razjezijo. Svojo jezo lahko izražajo z jedkim sarkazmom, zagrenjenostjo ali jeznimi tiradami. Tem epizodam pogosto sledita sram in občutek krivde.
Začasne paranoidne misli: Včasih lahko izkusijo disociativne epizode, paranoidne misli in halucinacije sproži močan stres, običajno strah pred zapuščenostjo. Ti simptomi so začasni in običajno niso dovolj hudi, da bi jih lahko obravnavali kot ločeno motnjo.

Vsi ljudje z mejno osebnostno motnjo ne izkušajo vseh teh simptomov. Tudi resnost, pogostost in trajanje simptomov je pri vsakem posamezniku drugačno.

Kaj povzroča mejno osebnostno motnjo?

Čeprav MOM lahko razvije vsakdo, je pogostejša, če se v družini že pojavlja. Večjemu tveganju so izpostavljene tudi osebe z drugimi duševnimi motnjami, kot so anksioznost, depresija ali motnje hranjenja.

Vzroke za nastanek MOM pripisujejo kombinaciji različnih dejavnikov.

Med drugim je znano, da travme iz otroštva, čustvena, fizična ali spolna zloraba ter propadli zakoni kot sprožilci prispevajo k zgodnjemu nastanku in resnosti MOM, a naj bi imeli biološki faktorji, genetske predispozicije ter okoljski dejavniki glavno sinergijsko vlogo pri patogenezi motnje.

Raziskave še tečejo, zato je zaenkrat znano le naslednje:

Genetske predispozicije: študije kažejo, da se mejna osebnostna motnja pojavlja v družinah. Če ima kakšen od staršev MOM, je večja verjetnost, da bi se lahko pojavila tudi pri kakšnem od otrok.
Biološki in okoljski dejavniki: strokovnjaki domnevajo, da lahko biološki dejavniki (pri ljudeh z MOM so odkrili, da je limbičen sistem v njihovih možganih bolj aktiven kot pri ljudeh brez MOM) in invalidizirajoče okolje v otroštvu skupaj vplivajo na predispozicijo osebe za razvoj MOM. Čustveno obremenjujoče okolje je okolje, v katerem otrokove čustvene potrebe niso zadovoljene.

Skoraj 75 % oseb z diagnozo MOM so ženske. Raziskave sicer kažejo, da je prevalenca MOM pri moških morda podcenjena. Moškim namreč namesto MOM pogosto napačno diagnosticirajo posttravmastsko stresno motnjo ali depresijo.

Obvladovanje in zdravljenje MOM

V preteklosti je bilo zdravljenje MOM zahtevno, novejši pristopi k zdravljenju pa kažejo izjemno spodbudne rezultate v obliki blaženja simptomov, boljšega delovanja in boljše kakovosti življenja ljudi z MOM.

Da bi bilo zdravljenje učinkovito so potrebni čas, potrpežljivost in predanost.

Za glavni način zdravljenja mejne osebnostne motnje velja psihoterapija (ali pogovorna terapija).

Čeprav se MOM ne zdravi z zdravili, pa zdravljenje lahko spremlja tudi uporaba zdravil, če je to potrebno zaradi hujše simptomatike ali drugih sočasnih duševnih stanj (na primer spremljajoče anksioznosti in depresije).

Če je oseba z MOM zelo vznemirjena ali obstaja nevarnost, da bi škodovala sebi ali drugim, lahko zdravnik priproči kratkotrajno hospitalizacijo.

Pogoste pridružene motnje

Osebe z mejno osebnostno motnjo imajo pogosto tudi druge duševne motnje, kot so:

motnje razpoloženja (80 do 96 % oseb z MOM).
anksiozne motnje (88 %).
motnje odvisnosti od opojnih substanc (64 %).
motnje hranjenja (53 %).
motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD) (10 % do 30 %).
bipolarna motnja (15 %).
somatoformne motnje (10 %).

Če ima oseba z MOM kakšno od teh pridruženih motenj, bo potrebovala zdravljenje tudi zanjo.

Zdravljenje s psihoterapijo

Psihoterapija (pogovorna terapija) je najprimernejši način zdravljenja mejne osebnostne motnje.

Cilj zdravljenja je pomagati ljudem odkriti motive in strahove, povezane z mislimi in vedenjem, ter jim pomagati, da se naučijo bolj pozitivnega odnosa do drugih.

Vrste terapij, ki lahko pomagajo pri zdravljenju MOM, vključujejo:

Dialektična vedenjska terapija (DBT): Ta vrsta terapije je bila razvita posebej za osebe z MOM. DBT se osredotoča na pomoč pri sprejemanju resničnosti svojega življenja in ustreznosti vedenja ter na pomoč pri učenju, kako spremeniti svoje vedenje in posledično tok življenja. Oseba z MOM se s terapevtovo pomočjo uči veščin, ki pomagajo nadzorovati intenzivna čustva, zmanjšati samodestruktivno vedenje in izboljšati odnose.
Kognitivno-vedenjska terapija (KVT): To je strukturirana, k ciljem usmerjena vrsta terapije. Terapevt ali psiholog klientu pomaga natančno preučiti njegove misli in čustva. S pomočjo te terapije se je mogoče naučiti, kako se odvadimo negativnih misli in vedenja ter se naučimo privzeti bolj zdrave vzorce razmišljanja in navade.
Skupinska terapija: To je vrsta psihoterapije, pri kateri se srečuje skupina ljudi, ki pod nadzorom terapevta ali psihologa skupaj opisuje in razpravlja o svojih težavah. Skupinska terapija lahko osebam z MOM pomaga pri bolj pozitivnem sodelovanju z drugimi in učinkovitejšem izražanju.

Prognoza mejno osebnostne motnje

Simptomi MOM se s starostjo postopoma zmanjšujejo. Pri nekaterih ljudeh simptomi izginejo v njihovih štiridesetih letih.

S pravilnim zdravljenjem se veliko ljudi z MOM nauči obvladovati svoje simptome in izboljša kakovost življenja.

Drugače pa je pri nezdravljenih osebah z MOM. Zanje še naprej velja povečano tveganje za razvoj motnje uživanja psihoaktivnih snovi in alkohola, depresije, samopoškodovanja in samomora. Tveganje za samomor je pri osebah z MOM kar 40-krat večje kot pri splošni populaciji. Približno 8 do 10 % oseb z MOM umre zaradi samomora

Veliko ljudi z nezdravljeno MOM ima nestabilne ali kaotične osebne odnose in težave z ohranjanjem zaposlitve. Povečano je tveganje za ločitev, odtujenost od družinskih članov in težavna prijateljstva, pogoste pa so tudi pravne in finančne težave.

Kako lahko pomagate osebi z MOM?

Če poznate nekoga, ki živi z mejno osebnostno motnjo, mu lahko pomagate na nekaj načinov:

Vzemite si čas in se poučite o motnji, da boste razumeli, kaj doživlja vaša ljubljena oseba.
Spodbujajte svojo ljubljeno osebo, da poišče zdravljenje za MOM, in se pozanimajte o družinski terapiji, če gre za vašega sorodnika.
Ponudite čustveno podporo, razumevanje in potrpežljivost. Spremembe so lahko za osebe z MOM težke in strašljive, vendar se lahko njihovi simptomi z zdravljenjem sčasoma izboljšajo.
Poiščite terapijo zase, če doživljate velik stres ali simptome duševnega zdravja, kot sta tesnoba ali depresija. Izberite drugega terapevta od tistega, ki ga obiskuje vaša ljubljena oseba.

Znani zvezdniki z MOM

Tudi zvezdniki niso imuni na duševne motnje. V nadaljevanju omenjamo tri takšne, ki so o svojem boju z MOM tudi javno spregovorili.

Jim Carrey

Jim Carrey, ki je najbolj znan po svojih komičnih nastopih, je odkrito spregovoril o svojih težavah z depresijo. Menijo, da je njegovo travmatično otroštvo, ki mu je pustilo globoke čustvene brazgotine, morda prispevalo k njegovi MOM in vplivalo na njegove osebne odnose.

Za obvladovanje simptomov mejne osebnostne motnje uporablja slikarstvo in umetnost.

Angelina Jolie

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so pri Angelini Jolie diagnosticirali MOM. V mlajših letih se je pogosto samopoškodovala, odraslo dobo pa so zaznamovali nestabilni odnosi, spolno zmedenost in motnje hranjenja. Danes je Angelina Jolie čustveno stabilnejša in odgovorno obvladuje motnjo.

Posveča se humaniternemu delu in delu z begunci.

Ben Stiller

Še en igralec, znan po svojih komičnih nastopih. Da mu je bila diagnostirana MOM je javno znano, čeprav o tem nerad javno govori. Stiller je perfekcionist, znano pa je tudi, da močno niha v razpoloženju in da se ob razočaranju silovito razjezi.

Preberite si tudi: