"Moja žena se je ločila, ker sem pustil umazan kozarec ob umivalniku"

The Sunday Times je pred štirimi leti objavil izpoved moškega, ki vsa ta leta še naprej ostaja viralna. Pred dnevi je ponovno preplavila splet.

Čeprav je dostop do članka omejen, so se na omrežju X, nekdanjem Twitterju, pojavili posnetki zaslona s tekstom, in prav te v nadaljevanju povzemamo.

Avtor članka je Matthew Fray, ki je o tem, kar piše v prispevku, napisal knjigo, po novem pa si kruh služi kot terapevt svetovalec, tema pa je takšna, da se v resnici dotakne praktično vsakega izmed nas.

Vzrok za ločitev: umazana posoda

"Predstavljajte si, da bi takšna malenkost, kot je pogovor o umazani posodi, postala razlog za zakonske težave. Mislil sem, da se ji je zmešalo. Saj veste, na tisti hiperbolični način, ampak mogoče pa malo tudi čisto zares v kliničnem smislu. Enostavno nisem razumel, da bi lahko obstajala kakšna razumna povezava med umazanim kozarcem in silno frustracijo, izbruh jeze in takšnega navala žalosti, ki je to vzbudilo v moji ženi. Predstavljajte si, da ste tiste vrste človek, ki se razburi zaradi nekaj tako brez veznega kot je umazana posoda?"

"Svoji ženi sem pomagal pri gospodinjskih delih. Dal sem umazano perilo v pralni stroj. Včasih sem oprano potem tudi zložil. Nekoč sem pozabil dobro zapreti nalivno pero, ki sem ga vtaknil v žep jakne. Takrat se je zares razjezila. Mislim, zares razjezila. Zdelo se mi je, da ni fer, da se je tako razjezila, ko pa tega res nisem naredil nalašč. Če bi se to njej zgodilo, se ne bi nikoli tako razjezil. Nikoli ne bi bil tako zoprno žleht do vas, če se vam nekaj takega zgodilo ponesreči. No, tako sem mislil takrat."

Ambiciozen projekt: morda bi obranil svet, a lahko sproži tudi vojno

"Če sem čisto iskren, sem se takrat potihoma imel za moralno superiornega v te vrste pogovorih. Ker jaz sem ’res v redu’. Verjel sem – čisto resno to pravim -, da sem bolj prijazen človek od moje žene. Bolj sem radoživ in optimističen. Bolj vljuden. Identificiral sem se s tem, da sem res zelo priljuden. In ko je jezno dvignila ton glasu, da bi z mano govorila o nečem, kar jo je vznemirjalo, sem takoj zavzel obrambno držo, ki je sporočala, da slišano dojemam kot nepošten napad name."

Potem Matthew nadaljuje.

"Po 13 letih skupnega življenja, od tega sva bila 9 let poročena, s štiriletnim sinom, se je moja žena odločila, da ima dovolj. Pisati sem začel prav zato, da bi vse to sprocesiral. Leta 2016 sem napisal blog, ki sem mu dal naslov ’Ločila se je od mene, ker sem pustil umazan kozarec ob umivalniku’. Blog je že prvi mesec po objavi prebralo več kot tri milijone ljudi, kar je neverjetno, glede na to, da sem imel pred tem manj kot 1000 obiskovalcev dnevno. Takrat sem bil še nepomemben bloger, ki je živel v majhni hišici v državici Ohio, potem pa so moj spletni nabiralnik čez noč zasuli emaili iz ZDA, Nove Zelandije, Južne Afrike in Filipinov. Nekateri moški in ženske so se mi zahvaljevali, ker sem rešil njihov zakon. Spet drugi so me zmerjali, češ da sem idiot in me obtoževali, da sem izdal moško vrsto."

"Izkazalo se je, da so zakonski prepiri okoli nepomite posode prisotni pri veliko parih. Prav tako je te vrste prepir eden tistih, ki se nikoli ne konča. Predvsem zato, ker partnerja nikoli ne govorita o istem."

O prijaznih fantih

"Veliko je takšnih prijaznih fantov tam zunaj, ki pa so le slabi možje. In potem, ko sem doživel tako burno reakcijo na moj blog, in potem, ko me je prijatelj spodbujal k temu, sem se začel ukvarjati s svetovanjem ena na ena. Na temo čustvenega dela. To je termin, ki ga pred tem, ko je moja objava postala viralna, sploh nisem poznal. Od takrat dalje sem o tem učil ljudi po celi Ameriki, v Veliki Britaniji, Španiji, Avstriji, Afriki, Južni Afriki, Singapurju in Kanadi. Zdaj pa imam v žepu tudi pogodbo za mojo knjigo."

"Večina mojih klientov so moški, ki želijo vrniti zaupanje v svoj zavožen zakon. Klienti pogosto tavajo v temi glede razlogov, ki so jih pripeljali v to situacijo."

Najbolj pogost razlog, ki se ga Matthew danes več kot dobro zaveda, je ta, da se njegovi klienti, namesto, da bi poslušali svojega partnerja, premislili povedano in bi jim bilo mar, da se ta zaradi nečesa ne počuti dobro, odzovejo na naslednje tri načine:

predstavljena dejstva skušajo ovreči in zanikati,
z dejstvi se načeloma strinjajo, vendar verjamejo, da partner reagira preveč čustveno
ali pa zagovarjajo svoja dejanja tako, da racionalizirajo, zakaj so storili to, kar so storili.

"V vseh treh primerih naredijo isto. Partnerjevim občutkom odvzamejo vsako vrednost," pojasni Matthew.

"Moški, tako kot sem to počel jaz, pogosto ne vidijo in ne prepoznajo, kako velik mentalni davek zahteva orkestriranje življenja za več ljudi. Šolski projekti otrok. Prevozi na obšolske dejavnosti. Organizacija prihodnjih družinski srečanj in družabnih dogodkov. Načrti za počitnice. Vse to je strašno naporno, kar sem ugotovil tudi sam, ko se je žena odselila in sem moral prvič v življenju skrbeti za hišo, hoditi v službo in skrbeti za otroka, ne da bi mi ob tem pomagal kakšen drugi odrasli. Zamudil sem sestanek z učiteljico, pozabil odpeljati sina v šolo skupaj z njegovim dokončanim šolskim projektom. Ob tem sem ga narobe oblekel in tisoče drugih stvari, ki sem jih še pozabil."

"Moji najbolj zgodnji spomini, povezani s čustvenim delom, segajo v čase, ko sem imel kakšne štiri leta. V mamini hiši sem sicer opravljal nekaj manjših gospodinjskih opravil, vendar je bilo moje kosilo vedno čudovito skuhano, moja oblačila čista in zlikana, kopalnica pa se je vedno svetila. In vse to ni bilo zahvaljujoči meni. V očetovi hiši je bilo drugače. Tam je bil poudarek na ’moških opravilih’, kot je skrb za okolico hiše in pranje avtomobilov. V obeh hišah pa je levji delež opravil v gospodinjstvu padel na mojo mamo ali mačeho. Nobena od njiju ni zahtevala ničesar od mene ali mojega očeta."

Izčrpanost

Znaki, da nekaj ni v redu, so vseskozi obstajali, a jih Mathew ni hotel videti.

"Spomnim se, kako je moja žena pogosto govorila, da jo dela izčrpano že to, da mi mora to vsakič znova pripovedovati. In jaz sem vedno odvrnil: ’Če bi mi povedala, kaj točno hočeš od mene, bi to rade volje storil.’ Ampak ni hotela biti moja mama. Hotela je biti moja partnerica, in hotela je, da uporabim svojo inteligenco in sposobnost učenja novih veščin, da bi to vpel v logistiko toka vsakdanjega življenja in delovanja gospodinjstva. Da bi torej sam videl, kaj je potrebno narediti, da bi najin dom dobro funkcioniral."

"Kadarkoli moški naredijo nekaj, kar naj bi ’pomagalo’ njihovi partnerici, to pogosto storijo na način, ki zahteva pohvalo in hvaležnost. Kot da je to, da smo enkrat zložili oprana oblačila ali pospravili kopalnico, višek vsega, kar je mogoče sploh pričakovati od nas. Že sama uporaba besednjaka na način, da smo ’pomagali’ partnerki, nakazuje, da je ona tista, ki je sicer ’zadolžena’ za to, da perilo najde pot v omare."

"Ta kulturni model naših mam, babic in prijateljevih mam, ki nosijo vso breme vodenje gospodinjstva, ima močan dolgoročen vpliv na nas. Rezultat so moški moje generacije, to so fantje v svojem štiridesetem letu, ki vstopajo v zakon s prepričanjem, da bodo njihove žene opravile z vsemi gospodinjskimi opravili tako, kot so videli to početi njihove mame."

"In ko kot mož ali partner in oče nato ne vstopi aktivno, čuječno in kompetentno v vse dejavnosti skrbi za otroka, v resnici postane le še en otrok v tej družini. Mama od nekoga bi morala poskrbeti tudi za njegove potrebe. Zakoni brez posteljnih radosti niso zgolj posledica izgube fizične privlačnosti. So posledica pomanjkanja čustvene intimnosti, ker eden od partnerjev čuti, kot da je poročen z enim od svojih otrok. Morda obstajajo kakšni pari, ki jim dinamika starš-otrok ne škodi, a takšnega para do sedaj še nisem srečal."

Zdaj pomaga drugim

"Moški s katerimi delam, si razbijajo glavo z mislijo, kako lahko nekaj, kar se njim zdi brezpredmetno, tako prizadene in povzroči tako čustveno stresne konverzacije. Po njihovem mnenju je bolj pomembno vzdrževati mir v hiši, kot pa se prerekati okoli takšnih malenkosti. Veliko bolj cenijo mir kot soočanje s konflikti. Ob tem popolnoma spregledajo, kako njihovo neprestano izogibanje, izgovarjanje in razvrednotenje preprečuje, da bi zares nastopil mir v hiši. Sprememba – ampak resnična sprememba – zahteva, da stvari vidimo takšne, kot so. Stvari, ki se zdijo malenkostne, se lahko nekomu drugemu zdijo pomembne. In drugič, da bi to prepoznali, se je potrebno stalno pogovarjati in vesti tako, da se to tudi vidi."

"Jaz in moja žena sva imela skupne vrednote, upanja in sanje. Če bi se čuječno vključil tudi v upravljanje skupnega gospodinjstva, bi verjetno še vedno bila skupaj. Seveda, še vedno kdaj kaj spregledam, ampak zdaj sem, končno, nekdo, ki se vsaj zaveda lastnih slepih peg in kako te vplivajo na druge ljudi. Danes sem boljši partner materi mojega sina, s katero sva ločena, kot sem bil kadar koli tekom najinega poročena življenja. Želim si drugačne usode za vas. Želim si, da bi bil vaš zakon srečen do konca vajinih dni."

Screenshots. If this helps only one person, I'll be satisfied. You're welcome ❤️ https://t.co/IPfIhYJ4vU pic.twitter.com/gNE06SpXnR
— gbemisoke (@Gbemisoke) November 27, 2024

Preberite si tudi: