Osamljenost v zakonu: "Po 10 letih je vse postalo tako rutinsko"

21. 5. 2024 | N.Z.
Deli
Osamljenost v zakonu: "Po 10 letih je vse postalo tako rutinsko" (foto: profimedia)
profimedia

Njuna zgodnja leta partnerskega življenja so bila polna skupnih dogodivščin in medsebojne podpore, potem pa sta sčasoma, ko so se njune kariere razvijale in so prišli otroci, začela čutiti, da je med njima zazijal prepad.

Ajda je delala kot projektantka in pogosto delala pozno v noč, medtem ko je Marko kot učitelj preživljal popoldneve doma z otroki.

Ajda je naenkrat začela čutiti globoko osamljenost, čeprav je bila nenehno obkrožena s svojo družino. Pogrešala je čustveno povezanost, ki sta jo z Markom nekoč delila. Njuni pogovori so postali rutinski, večinoma osredotočeni na otroke in gospodinjska opravila. 

Sama je pogosto razmišljala o tem, da bi si morala vzeti več časa zase in za svoje potrebe, a se je počutila krivo, ko je pomislila, da bi tako več časa preživljala stran od družine.

Osamljenost v zakonu je kompleksen problem. Medtem ko velja, da trajanje zakona definitivno vpliva na pojav občutkov osamljenosti vsaj enega od zakoncev, pa nikakor ni nujno, da bo daljši zakon avtomatsko vodil do večje osamljenosti.

Na začetku zakona so partnerji pogosto v fazi medenih tednov, ko so čustva močna in je navdušenje nad skupno prihodnostjo visoko. Ko pa ta začetna faza popusti, lahko vsakodnevne obveznosti, rutina in zunanji pritiski rušilno vplivajo na dinamiko odnosa.

"Osamljenost ni odsotnost družbe, osamljenost je odsotnost smisla." - Estjer Perel, psihoterapevtka 

Ko je konec medenih tednov

Partnerski odnos postane rutinski, kjer predvidljivost vsakdanjika zmanjša občutek novosti in vznemirjenja. To lahko privede do tega, da partnerji drug drugega jemljejo kot samoumevne, kar zmanjšuje čustveno povezanost.

S trajanje se partnerska zveza spreminja, z njo pa tudi zakonca. Ko ljudje rastemo in se razvijamo, se temu primerno spreminjajo tudi naše potrebe. In v kolikor partnerja teh sprememb ne skomunicirata in upoštevata, lahko to vodi v občutke neskladja in osamljenosti.

Z leti se pogosto pojavijo tudi otroci in karierna rast, kar lahko dodatno zaplete dinamiko odnosa. Čas in energija, ki sta potrebna za vzgojo otrok in profesionalni razvoj, lahko odvzameta čas, ki bi ga sicer partnerja namenila drug drugemu.

Nekaterim parom vendarle uspe

Nekateri parom pa navkljub dolgoletnosti zakonske zveze uspe, da se temu ognejo.

Za takšne pare je značilno, da se veliko pogovarjajo o svojih občutkih, željah in potrebah. Tako se bolje prilagajajo spremembam v življenju in potrebah drug drugega.

Pari, ki se izognejo občutkom osamljenosti, pogosto zavestno dajejo prednost svojemu odnosu, kar pomeni, da si redno jemljejo čas za kakovostno preživljanje skupnega časa. Zakonca ohranjata skupne interese in se skupaj lotevata novih aktivnosti, v katerih se lahko preizkusita, ustvarjata skupne spomine in tako ohranjata svežino v odnosu.

Morda se bo zdelo nenavadno, vendar tudi ohranjanje določene stopnje neodvisnosti v odnosu lahko pripomore k manjšemu občutku osamljenosti. To pomeni, da posamezniki, ki vzdržujejo svoje hobije, prijateljstva in interese, prinašajo več v odnos in se počutijo manj osamljene.

"Osamljenost je bolezen sodobne dobe, ki jo pogosto doživljamo sredi množice, saj se množica pogosto ukvarja s stvarmi, ki nimajo resničnega pomena za našo globoko potrebo po povezanosti." - Irvin D. Yalom, psihiater in psihoterapevt

Še drugi razlogi za osamljenost v zakonu

Razloge za občutek osamljenosti v zakonu gre iskati tudi v:

  1. Izogibanje konfliktom: Izogibanje težkim pogovorom ali konfliktom se lahko na kratek rok zdi dobra ideja, vendar dolgoročno vodi v večjo čustveno distanco.
  2. Prevelika osredotočenost na negativne lastnosti partnerja: To lahko privede do resentimenta in pomanjkanja spoštovanja, kar dodatno povečuje občutke osamljenosti.
  3. Zanemarjanje lastnih potreb: Posameznik, ki zanemarja svoje lastne interese in potrebe za srečo, lahko nezavedno goji zamero do zakonca in se posledično počuti še bolj osamljenega v razmerju.

Zakon je mogoče še vedno rešiti

Nekega večera, ko so otroci že spali, je Ajda spregovorila z Markom. Povedala mu je, kako se počuti osamljeno in kako pogreša njuno povezanost.

Marko presenečen, saj ni zaznal, da bi bilo kaj narobe, vendar je hitro spoznal, da tudi sam pogreša globlje povezave.

Skupaj sta se odločila, da bosta vsak teden organizirala "zmenek", kjer bi se lahko pogovarjala o drugih temah kot le o vsakodnevnih obveznostih. Začela sta tudi obiskovati partnersko terapijo, kjer sta se učila bolje komunicirati svoje potrebe in želje.

Sčasoma je Ajda začutila, da se njuna povezanost vrača. Začela je bolje razumeti, da je osamljenost v zakonu nekaj, kar je mogoče premagati z odprtostjo in trudom obeh partnerjev.

Ajdina in Markova zgodba je dokaz, da osamljenost v zakonu ni nujno znak, da je razmerje obsojeno na propad, temveč je lahko priložnost za rast in poglobitev vezi med partnerjema.

Ena najpomembnejših lekcij, ki sta jih osvojila, je bilo spoznanje, da intimnost ni omejena samo na spolnost, temveč so enako pomembne tudi čustvena podpora, dotiki, objemi in pozornost.

Preberite si tudi: