Če je najslabša strategija za spoprijemanje z življenjem beg pred problemi, je po mnenju priznane psihiatrinje najboljša odločitev, kar jih v življenju lahko sprejmemo, da se navzamemo optimizma: "Tako je daleč najlepše in najboljše živeti."
Knjiga Mojce Zvezdane Dernovšek je nastala na podlagi dolge serije pogovorov z Juretom Aleksičem, ki jo je na koncu tudi ubesedil. Njegova odločitev je bila nazadnje tudi ta, da je knjiga napisana v prvi osebi ednine.
"Tako kot je pripovedovala meni, bo torej od tu naprej pripovedovala vam,« je zapisal v uvodni zbirki hvaležnih izpovedi številnih njenih pacientov, ki so izrisali verodostojen portret dr. Dernovšek kot nekoga, ki ’mu gre zaupati kot strokovnjakinji in kot človeku’ in ki je vedno znova uspela narediti vtis ’s svojo iskrenostjo, neposrednostjo in storilnostno naravnanostjo’, a tudi ’silne veselosti in sproščenosti’.
Tudi intriganten naslov Notranji krokodil najde svoj odmev v knjigi. S tem terminom se v Sloveniji priznana strokovnjakinja namreč nanaša staro plazilsko jedro v naših lastnih možganih, ki nas čustveno ugrabi pogosteje, kot smo si to pripravljeni priznati.
"Številne duševne težave so v veliki meri težave notranjega krokodila. Ali pa bi bilo pravičneje reči, da so plod krokodilove neusklajenosti z ostalimi deli možganov. Najpogosteje s prefrontalnim korteksom in z ostalo možgansko skorjo, torej s tako imenovanimi novimi možgani," ve o ’svojem prijatelju kroksu’ povedati psihiatrinja in dodaja, kako izjemno pomembno je, da s svojo najstarejšo možgansko plastjo sklenemo zavezništvo. Naš notranji krokodil ima namreč pogosto prav. Ali pa vsaj bolj prav kot naše novejše možganske pridobitve.
"Naš notranji plazilec je namreč vse prej kot neumen. Poleg tega v njem počiva večina naših moči, energije in želja. Na mnoge načine nam služi kot motor. Brez njegove dobre volje bomo vsekakor sila težko dosegli tisto, čemur Francozi pravijo joi de vivre, veselje do življenja."
Dr. Dernovšek v knjigi ne skopari niti z nasveti. Ne le, kako je mogoče skleniti zavezništvo z notranjim krokodilom, kar uspešno ponazorijo zgodbe in izkušnje njenih pacientov, temveč tudi, kako ukrotimo notranjega kritika, da nas ta ne muči neprestano v vlogi preganjalca, pa tudi kako se naučimo optimizma, ki nas kot edini lahko zares reši pasti naučene nemoči.
"Ne razumite me narobe. Če se ozremo po svetu okoli sebe, bomo zelo težko pobegnili ugotovitvi, da je precej zlagan in prepreden s trpljenjem. Zelo redki se izognejo vsaj solidni pošiljki bolečin in težav. Če sem povsem iskrena, bi zato ocenila, da imajo pesimisti objektivno morda celo bolj prav kot optimisti. A to še ne pomeni, da se ne bi že pred časom trdno odločila, da bom čim bolj optimistična."
Danes je s to odločitvijo skrajno zadovoljna, saj ji je pred tem pesimizem pobral veliko preveč motivacije in energije. Ali kot pravi sama: "Odločila sem se postati naučena optimistka, ker je tako daleč najlepše in najlažje živeti."
Od malega malo čudna
Da imajo tudi psihiatri, tako kot njihovi pacienti in z njimi vsi drugi ljudje, probleme, dr. Dernovšek razkrije skozi niz zelo osebnih zgodb iz njenega življenja. Saj, kot pravi: "Probleme imamo seveda vsi. Carl Jung je slavno izjavil, da človek za mentalno zdravje potrebuje probleme. In ena od mojih osrednjih življenjskih težav je bila recimo, da sem že od malega ves čas veljala za vsaj malo čudno."
Kot sama ocenjuje, je bila od nekdaj nekoliko obsesivna in perfekcionistka, od otroštva dalje pa naj bi jo pestili tudi motnja pozornosti in disleksija.
Še najmanj čudna pa se sama sebi zdi kot deloholik. To pripisuje predvsem zelo strogi stari mami, ki ji je privzgojila velik občutek odgovornosti do vsega, kar počne. Po njej je na svojo srečo prevzela tudi izjemno strukturirano osebnost, kar pomeni, da je ’imela v glavi red in je ta red širila tudi v svoje okolje’. Še dobro, saj je vse to manjkalo njeni mami.
"V srcu je bila vsekakor dobronamerno bitje. A kaj ko tega ni bila prav zmožna izraziti na prav smiselne načine. Tako nad sabo kot nad bližnjimi je recimo zganjala precej divjo ortoreksijo – patološko obsedenost s tem, da sem ustnice vseh članov družine prestopiti samo zdrava hrana. Zaradi tega nismo imeli v celi hiši niti ene same plastične posode, saj je bilo po maminem mnenju plastika velik ubijalec," se spominja dr. Dernovšek.
Zato je golaž prvič jedla šele z družino svojega bodočega življenjskega sopotnika. "Tudi paradižnika se doma nismo smeli dotakniti in še marsičesa drugega. Ko je bila mama v zdravilišču ali na daljšem obisku pri sorodnikih, sva doma z očetom veseljaško požirala piškote, paštete in podobno svinjarijo. Pri tem naju je poganjala nekakšna veseljaška maničnost. Najin bojni klic se je glasil: ’Dajva si privoščit – zdaj, ko je ni doma!’"
Mami je za nazaj lahko očitala še, da je bila precej nadzorujoča, pa tudi trmasta. Njena je namreč morala obveljati, pa naj se je zgodilo kar koli.
Kot psihiatrinja svoji mami sicer le težko postavi diagnozo, si pa s precej gotovosti upa reči, da je imela kar nekaj avtističnih potez, ’tako kot njena veja družine nasploh’.
Prav napet odnos z mamo jo je na koncu prignal do odločitve, da je očeta prepričala, da jo pri šestnajstih pusti oditi in se preseliti v Ljubljano, odkoder se je nato vrnila z zdravniško diplomo.
"Danes čutim do svoje mame predvsem sočutje. Vmes sem namreč doumela, da mora biti človeku precej težko, če se mu rodi otrok, ki od njega tako zelo drugačen, kot sem bila jaz od nje. Med drugim sem ji hvaležna, ker me je s svojimi posebnostmi že zelo zgodaj prisilila v dejavnost in samostojnost. In ker mi je že kot otroku pomagala k sprijaznjenju z usodo, kakršnakoli že bo."
Nasveti naučene optimistke
Kot nekdo, ki je izkusil svoj delež težav, s katerim življenje postreže prav vsakemu izmed nas, zna kot strokovnjakinja za duševno zdravje nanizati cel kup pronicljivih namigov glede tega, kako si s soočanjem z življenjskimi izzivi s pridom pomagamo tudi sami. Zdravila, pa naj bodo ta še tako sodobna in obetavna, so po njenem mnenju rezervirana šele kot zadnja opcija zdravljenja in pomoči.
Njen širok pristop k pomoči ljudem v stiski morda najbolje ponazori, kaj vse svetuje pacientom, ko te trpinči tok negativnih misli, kar v trenutkih stresa praviloma izkušamo prav vsi.
"Hitra hoja je nasploh eden naših krepko podcenjenih bioloških zaveznikov, saj lahko začasno izkopi še tako hudo težavo. Podobno velja za delanje sklec, do blage bolečine," je jasna. "Izjemno učinkovita je tudi nagla preobremenitev čutov, torej recimo dobra stara glava pod mrzlo pipo. V službi lahko morda s hrbtom ob steni zdrknemo navzdol kakor v sedeč položaj. Če nas sodelavci čukasto gledajo, jim lahko razložimo, da to počnemo zato, ker nas boli hrbet. Vsaj dva moja pacienta sta s to imenitno vajo okužila ves ožji delovni kolektiv."
Metod za razbijanje začaranega kroga negativnih misli pa ima dr. Dernovšek na zalogi še več. "Pri nekaterih deluje odštevanje sedmic od števila tisoč, pri drugih tuširanje s posebej aromatičnim milom Tretjim pomagajo dihalne vaje, spet četrtim hitra sprememba okolja. Izjemno učinkovito pa je lahko tudi nadomeščanje negativnih misli z mislimi, kot sta na primer ’Vse ima smisel’ in ’Zdržala sem še mnogo hujše stvari’," še pravi.
Ko se v nas sproži kakršen koli močan čustven ali telesni odziv, tega predvsem ne gre ignorirati. In čeprav sama morda nikoli ni brcala v kavč, ima navado, da se v kriznih trenutkih rada odpravi ven pred hišo razbijati stare ploščice, da lahko potem iz koščkov dela mozaike. "Tudi poliranje robov teh koščkov s tračno brusilko se vedno znova izkaže za izjemno pomirjujoče."
Vse to, in še veliko več, svetuje tudi svojim pacientom, in ni vrag, da bi se med nasveti ne našel takšen, ki bi bil pisan na kožo prav njim.
Nikogar ne gre odpisati
"Kot psihiatrinja sem se precej hitro naučila v vsakem bolniku iskati predvsem njegove potenciale. Še tako nespametno in škodljivo ravnanje pa sem se naučila videti kot odraz napačnih preživetvenih strategij," v zaključku pove dr. Dernovšek, ki je tekom svoje delovne dobe razvila prepričanje, da si vsak zasluži priložnost in da nikogar ne gre kar tako odpisati.
"Nekateri so že v otroštvu izkusili cel kup gorja in jih je zato pozneje razumljivo strah življenja. Takim povem, da jim bo v odraslih letih mnogo mnogo lepše, če bodo le znali preseči neprijetne izkušnje iz mladosti. Ko si odrasel, si lahko namreč neprimerno bolj krojiš lastno usodo. Samo zato, ker so bili drugi tako nezanesljivi in razumevajoči do tvojih potreb, še ne pomeni, da boš tak tudi sam. Mnogim ranjenim otrokom se zato življenje v odraslih letih zelo popravi."
In v podkrepitev tej obljubi, Mojca Zvezdana Dernovšek še pove, da so se njeni dolgoletni klienti med pandemijo držali najbolj od vseh. In ko so s kolegi staknili glave, da bi se vprašali, zakaj jim gre za razliko od drugih tako dobro, so prišli do spoznanja, da so se jim bogato poplačali dotedanji napori.
Osnovno sporočilo knjige se po njenem mnenju glasi, da leži odgovor na veliko večino življenjskih tegob v dejavnosti in iskanju rešitev. "Naš obstoj kar nekako po definiciji sestavlja predvsem nenehno zaporedje vzponov in padcev," zaključuje in spomni na besede kaskaderja Evela Knievela, ko je ta ob priliki rekel: 'V življenju lahko velikokrat pademo. A zguba smo samo, če se nehamo truditi, da bi se spet postavili na noge.'"
Za več branja Notranji krokodil.
Preberite si tudi:
- Ugledna psihiatrinja trdi: "Zdravila so samo rešilni jopič."
- Tako moški premaga strah pred zavrnitvijo (in postane kralj zmenkov)
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić