"Številni moji klienti so pričakovali, da jim bodo kariera, zakon in dom prinesli občutek izpolnjenosti. Namesto tega občutijo žalost in izgubo," piše Matthew Willner, psihoterapevt specializiran za delo z moškimi.
"Imam kariero, ki sem si jo želel, vendar mi je na tej točki preprosto vseeno."
"Ne vem, zakaj sem tako jezen."
"Imam prijatelje, vendar se v resnici ne pogovarjamo veliko."
Različni moški začnejo terapijo tako, da se vrtijo okoli iste težave. V mojo ordinacijo pridejo zaradi jeze, otopelosti ali osamljenosti. Toda v tednih, ki sledijo, se pogosto izkaže, da težava, zaradi katere so prvotno prišli, sploh ni tista, pri kateri na koncu pristanemo.
Mnogi so dosegli vse, za kar so mislili, da si želijo: dobro kariero, udoben dom, partnerko, prijatelje. Kljub temu čutijo nemir. Nova služba naj bi jih izpolnila. Poroka naj bi jim dala občutek, da so končno prispeli tja, kamor so želeli. Namesto tega jih življenje, za katerega so tako trdo delali, pušča hladne.
Ko moški končno doseže prihodnost, ki si jo je leta predstavljal, in ugotovi, da ga ne osrečuje, se lahko razočaranje spremeni v zagrenjenost. Počuti se ujetega prav v ambicije in odgovornosti, za katere je nekoč verjel, da ga bodo osrečile. To, kar čuti, vendar pogosto ne zna poimenovati, je žalovanje.
Mnogi se nikoli niso zares vprašali, zakaj so si prizadevali prav za takšno življenje. Nezavedno so verjeli, da bodo, če bodo trdo delali, gradili stabilne odnose in skrbeli zase, nekoč prispeli do življenja, polnega smisla in lahkotnosti. Pogosto na moja vrata potrkajo prav takrat, ko se ta obljuba ne izpolni.
Ni navodil za to, kako žalovati za prihodnostjo, za katero si pričakoval, da ti bo prinesla srečo. Ni konkretnega dogodka, ni pogreba, zato takšnega žalovanja niti ne poimenujemo in ga pogosto ne predelamo.
Njegove posledice pa so lahko globoke. Prav tukaj se številni moški znajdejo najbolj osamljeni in nesrečni.
Opažam, da imajo moški, ki živijo s takšnimi občutki, pogosteje konflikte v odnosih, težje ohranjajo tesna prijateljstva ter se redkeje vključujejo v skupnosti in dejavnosti zunaj službe.
Moški pogosto poskušajo vse prestati sami
Podatki Gallupa iz maja 2025 so pokazali, da je 25 odstotkov ameriških moških, starih od 15 do 34 let, poročalo, da so se prejšnji dan počutili osamljene. Med ženskami je bil ta delež 18 odstotkov. Veliko moških težko najde podporno mrežo ljudi, ki bi jim stala ob strani v obdobju žalovanja.
Podatki raziskovalnega centra Pew iz leta 2025 so pokazali tudi, da moški in ženske sicer oboji doživljajo osamljenost, vendar se moški precej redkeje obrnejo po podporo na ljudi okoli sebe. Pri številnih mojih klientih je izguba občutka ekonomske varnosti ta vzorec še poslabšala.
V zadnjih petih letih so naraščajoča ekonomska neenakost, negotovost glede kariere in vse težja dostopnost osnovnih življenjskih dobrin povzročile, da je tudi uspeh, ki je na papirju videti odlično, postal vse bolj negotov.
Pogosto se ob tem razkrije prepričanje, ki so ga ljudje veliko prej prevzeli v svoji družini: da si z dosežki prislužimo varnost, odobravanje in ljubezen.
Številni klienti, ki pravijo, da so izgubili zanimanje za svoje delo, ob pogovoru ugotovijo, da je eden ali oba njihova starša oziroma skrbnika skoraj vso svojo pozornost namenjal karieri.
Otrok je zato dobil občutek, da si mora naklonjenost, ki jo potrebuje, nekako prislužiti. Takšni ljudje lahko pozneje gradijo kariero zato, da bi se počutili vredne priznanja – nato pa ugotovijo, da jih uspeh kljub vsemu pušča prazne.
Klienti, ki se spopadajo z jezo in razdražljivostjo do ljudi, ki jih imajo radi, pogosto opisujejo otroštvo, obremenjeno s pričakovanji drugih. Naklonjenost so doživljali kot nekaj, kar je bilo pogojeno z izpolnjevanjem teh pričakovanj.
Kot odrasli lahko zato zavezanost odnosu ali potrebe drugih ljudi doživljajo kot grožnjo in ne kot vir povezanosti. Ko izgubijo nekaj, kar je bilo osrednji del njihovega življenja – na primer službo ali partnerko –, spremembe ne doživljajo zgolj kot izgubo oziroma nekaj, zaradi česar je normalno biti žalosten.
Doživijo jo kot nekaj, kar ogroža njihovo predstavo o tem, kdo sploh so.
Ni krivda moškega, da je bil socializiran v takšen način delovanja. Toda njegova odgovornost je, da iz tega vzorca izstopi.
Obstaja razlog, zakaj je to tako težko. Če je jeza ali čustvena otopelost postala zaščitni zid, lahko nasveti, kot sta "pogovori se z nekom" ali "nič ni narobe, če jokaš", zvenijo skoraj absurdno.
Bolj pomaga, če začnemo prav pri jezi oziroma otopelosti. Svoje kliente spodbujam, naj postanejo radovedni glede teh občutkov, namesto da se z njimi borijo. To je lažje reči kot narediti, saj imajo številni občutek, da so v vojni z lastno jezo ali brezbrižnostjo.
Terapija se pri mnogih začne s spoznanjem, da njihova jeza ali otopelost opravljata določeno funkcijo. Ko razumejo, da jih ta čustva na neki način ščitijo, se lahko začnejo spraševati: Česa me je strah, da bom občutil, če ta zaščita izgine?
Ko se obrnejo proti temu žalovanju in ga začnejo raziskovati s sočutjem do sebe, jih ta čustva postopoma manj obvladujejo. Postanejo bolj odprti in razvijejo pristnejši občutek samozavesti.
Ko se manj borijo z lastnimi občutki, se lažje povežejo tudi z drugimi ljudmi ter začnejo graditi prijateljstva in skupnost.
Lažje prosijo za podporo, ponovno dobijo dostop do svoje ustvarjalnosti ter občutijo več pripadnosti in zadovoljstva tudi zunaj svojega poklicnega življenja.
Tako lahko postopoma pridejo do občutka smisla, ki se jim je izmikal – čeprav so naredili vse "prav".
Soočenje s tem ne pomeni, da mora moški postati manj uspešen. Pomeni, da začne delovati zase – iz ljubezni in ne iz strahu.
Matthew Willner, theguardian.com
