Ali je vsak odnos vredno reševati? Kdaj gre zgolj za obdobje odtujenosti in zanemarjanja, ki ga partnerja še lahko presežeta, in kdaj je škoda tako velika, da je odhod boljša pot? Terapevt Nicholas Purcell pri svojem delu srečuje pare v zelo različnih stiskah. Kot pravi, nekaterim pomaga ponovno najti pot drug do drugega, medtem ko drugim svetuje, naj zakon končajo. V nadaljevanju pojasnjuje, kako prepoznati razliko.
Prinesite mi sobno rastlino, ki hira, in opazujte, kako bo umrla. Toda prinesite mi zakon, ki hira, in včasih ga bom spodbudil nazaj v življenje. Drugič pa ga bom, če bodo okoliščine takšne – s čimer mislim, da je nekaj resnično narobe – pustil umreti. Namenoma. Oziroma, če se izrazim bolj strokovno: svetoval bom, naj se odnos konča.
Vsaka rastlina ne zacveti in tudi vsakega zakona ni treba rešiti
Sčasoma sem spoznal, da skrb in pozornost – temelja, ki ohranjata pri življenju tako rastline kot odnose – manjkata v številnih zakonih, ki kljub temu nekako preživijo. Sam jim pravim "kaktus zakoni": še vedno so živi, čeprav mi ni povsem jasno, kako.
Izkazalo se je, da zanemarjanje potrebuje veliko več časa, da uniči zakon, kot ga potrebuje, da uniči vrt. Ko se pari ponovno spomnijo, kako biti ljubeči drug do drugega, začne kaktus uspevati. Včasih celo zacveti, kar preseneti vse – tudi mene.
Toda vsak zakon, ki se znajde v težavah, ni zgolj zanemarjen kaktus. Včasih se zemlja skisa. Včasih pa so korenine pretrgane in do pretrgane korenine ne pride več nobena količina vode.
Od daleč so zanemarjen zakon, "skisana zemlja" in pretrgane korenine videti podobno: tišina in nesreča. Ko pogledamo od blizu, pa je razlika med njimi ogromna.
"Skisana zemlja" je bila videti kot zakon Diane in Thomasa, ki sta bila poročena več kot 30 let. Njuni prepiri so postali scenarij, ki ga nobeden od njiju ni več znal prekiniti.
Ona je povzdignila glas. On je popravljal njeno slovnico. Ona je komentirala njegov zadah. Nenehna izmenjava udarcev, v kateri ne zmaga nihče. V tisti sobi ni bilo nedolžne strani.
Pod vsem tem se skriva nekakšna mehanska okvara odnosa. Prezir je postal njun privzeti način komunikacije, mehanizem popravljanja odnosa – tista majhna, vsakdanja opravičila, ki jih zdravi pari izrečejo skoraj mimogrede – pa se je porušil. Nič več se ni zares razrešilo.
Toda kislo zemljo je mogoče izboljšati. Dobri vrtnarji to počnejo ves čas. Za takšen zakon se borim, saj je škoda skoraj nepotrebna. Ko bi le prišla prej, preden so se njune navade tako utrdile, da so postale osebnost njunega zakona.
Kljub grenkobi in oddaljenosti sta v takšnih zakonih pogosto še vedno dva človeka, ki bi oba rekla, da bi bila izgubljena in ne olajšana, če bi drugi odšel. Resnica je, da je takšen odnos najverjetneje mogoče popraviti, če sta oba temu predana. Toda enako resnična je tudi druga stvar: to okno priložnosti ne ostane odprto za vedno.
V nekaterih primerih pa korenina ni zanemarjena, ampak pretrgana
Zakon s pretrgano korenino je drugačen. V takšnem zakonu živi človek, za katerega imamo terapevti različna poimenovanja: narcis, nasilnež, nadzornik. Toda nobena od teh besed ne opiše povsem bistva: načina bivanja, ki je odvisen od tega, da druga oseba ne more biti v celoti to, kar je, kaj šele, da bi lahko ob njej uspevala. Gre za počasno razkrajanje človekovega življenja.
Zakon, v katerem se oba vedeta slabo, me skrbi manj kot zakon, v katerem ena oseba drugi resnično škoduje.
Tukaj vprašanje ni več: "Kako se lahko naučiva bolje ljubiti?"
Vprašanje je: "Kdaj je čas za odhod?"
K meni sta prišla Michael in Liz. Na prvi pogled povsem običajen par. Začelo se je z nečim tako majhnim, da bi ga človek zlahka zamenjal za ljubezen: z njegovo potrebo, da vedno ve, kje je. Štel je sekunde, ki jih je potrebovala, da mu je odgovorila na sporočilo. Nato so prišle sledilne naprave. Kmalu jo je začel metati ob stene in dogajale so se še hujše stvari...
Z Michaelom sem se pogovoril na samem. Vprašal sem ga: "Ali je zaradi tvojega vedenja bolj ali manj verjetno, da bo vajin zakon obstal?"
Obrnil je glavo proti meni. Njegovo dihanje se je upočasnilo, njegove oči so potemnele. Nerad uporabljam besedo "zlo", vendar sem o tem razmišljal in ne najdem boljše. To je pogled nekoga, ki mu ni mar, ali si živ – niti ali je prav on razlog, da boš prenehal biti.
To ni odnos, ki ima težavo. Odnos je težava. Obstoj takšnega zakona zahteva, da se ena oseba zmanjšuje in da ena oseba trpi škodo. Ostati v njem pomeni postopoma brisati samega sebe.
Za ljudi, ki živijo v takšnem odnosu, partnerska terapija sploh ni pravo orodje
Če škodo doživlja samo ena oseba, lahko govorjenje o "najinih težavah v odnosu" prikrije resnično nasilje. Človeka lahko celo leta zadržuje v nevarnem odnosu, medtem ko čaka, da bo sam postal boljši v komunikaciji.
Skoraj vsak človek, ki se znajde v takšnem zakonu, naredi izračun in pride do napačnega rezultata. Ne zato, ker bi bil neumen, ampak zato, ker je enačba že od začetka prirejena.
Cena odhoda je zelo konkretna: denar, stanovanje, otroci in celo sram. Cena ostajanja pa se plačuje neopazno, po obrokih, z zdravjem in z občutkom sebe, ki postaja vedno manjši.
In otroci, ki so tako pogosto razlog, zaradi katerega ljudje ostanejo, so ves čas tam, in opazujejo. Vsrkavajo predstavo o tem, kaj pomeni biti mož, kaj pomeni biti žena in kako je dovoljeno ravnati z drugim človekom.
Zato bom povedal naravnost, saj je obstoj takšnega zakona odvisen prav od tega, da tega nihče nikoli ne izreče naravnost: Nekatere odnose je treba zapustiti.
Toda oditi še ne pomeni biti varen. To je del zgodbe, ki ga ljudje pogosto preskočijo, ker ga je strašljivo slišati: obdobje okoli odhoda je pogosto čas, ko je takšen partner najbolj nevaren.
Prav zato takrat potrebujete varnostni načrt, pomoč organizacije za žrtve nasilja ter prijatelja, svetovalca ali terapevta, ki pozna celotno resnico, ne samo tiste različice zgodbe, ki jo je najlažje povedati na glas.
Liz je zapustila Michaela. Preživela je. On si je našel novo partnerko.
Včasih parom svetujem, naj končajo svoj zakon.
Vir: theguardian.com
