Kako prepoznati otroka, ki je v stiski? Izdajo ga tej stavki.
Otroci, ki se soočajo z globoko stisko, pogosto težko ubesedijo svoja čustva. Ker še nimajo dovolj izkušenj in razvitih načinov za izražanje občutkov, svoja doživljanja pogosto sporočajo z na videz preprostimi stavki, ki jih odrasli včasih napačno razumejo kot pretiravanje ali uporništvo. Prav zato je pomembno, da znamo prepoznati besede, ki lahko skrivajo veliko več, kot se zdi na prvi pogled.
Po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) se približno vsak peti otrok ali mladostnik v nekem obdobju življenja sooči z duševnimi, čustvenimi ali vedenjskimi težavami. Otroci redko neposredno povedo, da jih preplavljajo brezup, tesnoba ali dvomi vase.
Pogosteje svojo stisko izražajo skozi vsakodnevne izjave, ki jih odrasli hitro preslišimo. Prav zato je pomembno, da starši, skrbniki in drugi odrasli znajo prepoznati opozorilne znake ter otrokovih občutkov ne zmanjšujejo ali zanikajo.
Tukaj je 11 stavkov, ki jih po mnenju strokovnjakov pogosto izrekajo otroci, ki so v sebi nesrečni.
1. »Vseeno mi je.«
Ko otrok reče, da mu je vseeno, odrasli pogosto sklepajo, da je nezainteresiran ali len. V resnici pa se za temi besedami pogosto skriva nekaj povsem drugega – občutek preobremenjenosti in čustvene izčrpanosti.
Otroška psihiatrinja Candida Fink pojasnjuje, da otroka lahko obremenjujejo šolske obveznosti, odnosi z vrstniki ali pritisk, da mora biti uspešen. Namesto da bi priznal svojo ranljivost, se zaščiti z navidezno brezbrižnostjo. S tem pravzaprav sporoča, da ne ve več, kako bi se spopadel s svojimi občutki. Pogosto si želi le nekoga, ki bi ga poslušal, vendar tega ne zna povedati drugače.
2. »Nihče me nikoli ne razume.«
Če otrok pogosto doživlja, da ga drugi ne slišijo ali njegove občutke zavračajo, lahko začne verjeti, da ga nihče ne bo nikoli zares razumel.
To ni pretiravanje, ampak izraz globoke osamljenosti. Otroci si tako kot odrasli želijo sprejetosti, le da še težje verjamejo, da se bodo razmere nekoč izboljšale. Ko se nenehno počutijo prezrte ali nerazumljene, težko vidijo izhod iz svoje stiske. Potrebujejo predvsem varen prostor, kjer so lahko takšni, kot so, brez strahu pred obsojanjem ali zavrnitvijo.
3. »Nihče me nima rad.«
Marsikateri odrasli ob takšni izjavi zamahne z roko in otroku zagotavlja, da to ne drži. Čeprav je namen dober, otrok s tem pogosto dobi občutek, da njegove bolečine nihče ne jemlje resno.
Za besedami »nihče me nima rad« se pogosto skriva občutek izključenosti. Otrok si želi pripadati, vendar ne ve, kako navezati stik z drugimi. Če doživlja zavrnitve, začne verjeti, da je težava v njem samem.
Profesorica psihologije Nancy Darling poudarja, da so kakovostni odnosi in vsakodnevni stiki ključni za zmanjševanje občutkov osamljenosti. Starši lahko otrokom pomagajo razvijati socialne spretnosti in jih spodbujajo k ustvarjanju pristnih prijateljstev, kar jim bo tudi pomagalo pri občutku, da so ljubljeni.
4. »Mislim, da tega ne zmorem.«
Ta stavek je pogosto znak, da je otrok popolnoma preobremenjen. Razlog je lahko na videz majhen, denimo težka domača naloga, ali pa zelo velik, na primer družinski konflikti ali druge stresne življenjske okoliščine.
Strokovnjakinja za razvoj otrok Claire Lerner opozarja, da odrasli otroku škodujejo, če njegova čustva zmanjšujejo ali jih skušajo čim prej odpraviti. S tem mu sporočajo, da o težkih občutkih ni varno govoriti.
Otroci morajo vedeti, da jim ni treba vsega prestati sami. Občutek podpore jim lahko pomaga razviti samozaupanje in zmanjšati strah pred izzivi.
5. »Strah me je prositi za pomoč.«
Otroci, ki se bojijo prositi za pomoč, pogosto verjamejo, da bi s tem pokazali svojo šibkost ali razočarali druge.
Klinična psihologinja Eileen Kennedy-Moore poudarja, da je znati prositi za pomoč ena najpomembnejših življenjskih veščin, vendar se je morajo otroci šele naučiti.
Če je bil otrok v preteklosti deležen kritik ali je moral vedno ostati »močan«, lahko začne verjeti, da mora vse težave rešiti sam. Takšni otroci pogosto skušajo ostati neopazni in svoje stiske skrivajo pred okolico. Noben otrok ne bi smel imeti občutka, da mora svoje občutke potlačiti samo zato, da drugim ne bi bil v breme.
6. »Jaz sem kriv.«
Otrok, ki za vse slabo avtomatično okrivi sebe, ne prevzema zgolj odgovornosti. Pogosto gre za naučen način razmišljanja.
Psihoterapevtka Imi Lo pojasnjuje, da otroci, ki nenehno krivijo sebe, ta vzorec pogosto prenesejo tudi v odraslost. Prevzemajo odgovornost za stvari, na katere nimajo vpliva, njihova samopodoba pa zaradi tega močno trpi.
Če je bil otrok pogosto deležen obtoževanja doma ali v šoli, lahko začne verjeti, da je sam razlog za težave. Takšen občutek krivde lahko vodi v perfekcionizem in dolgotrajno nezadovoljstvo s samim seboj.
7. »Želim si, da bi lahko začel znova.«
Odrasli morda pogosto izrečemo ta stavek nedolžno, a ko ga izreče otrok, gre za rdečo zastavico. Ko otrok izrazi željo po novem začetku, to običajno ni povezano le z eno napako.
Pogosto se mu zdi, da se je nabralo toliko težav, da ne vidi več rešitve. Morda se je sprl s prijatelji, dobil slabo oceno ali pa doma doživlja zahtevne razmere.
Čeprav si misli, da bi ga nov začetek osrečil, sprememba sama po sebi ne odpravi težkih občutkov. Starši in skrbniki mu lahko pomagajo razumeti, da je mogoče izboljšati življenje tudi brez popolnega začetka od začetka.
8. »Nočem govoriti.«
Ko otrok noče govoriti, ga odrasli pogosto označijo za trmastega. V resnici pa je molk pogosto oblika samozaščite.
Če je bil otrok v preteklosti ob svojih poskusih iskrenega pogovora zavrnjen ali kritiziran, se lahko nauči, da je varneje molčati. Poleg tega otroci pogosto še ne znajo poimenovati svojih občutkov. Tišina jim zato daje občutek nadzora.
Čeprav je včasih potrebnega nekaj časa, otrok predvsem potrebuje odraslega, ki ga bo potrpežljivo poslušal, ne da bi ga obsojal ali silil v pogovor.
9. »Počutim se izgubljeno.«
Ko otrok pove, da se počuti izgubljenega, pogosto doživlja zmedenost in negotovost. To je še posebej pogosto ob velikih življenjskih spremembah, kot so selitev, menjava šole ali izguba pomembnih odnosov.
Kar se odraslemu morda zdi manjša sprememba, lahko otroku popolnoma poruši občutek varnosti in vsakdanje rutine. Zato potrebuje čas, podporo in občutek, da ni sam.
10. »Nič nima smisla.«
Takšna izjava je lahko eden najresnejših opozorilnih znakov otrokove stiske. Ne pomeni nujno, da je otrok len ali da se noče truditi. Pogosto je za tem dolgotrajen občutek razočaranja in prepričanje, da se trud ne izplača.
Namesto da bi odrasli otroka prepričevali, da se moti, je pomembneje, da najprej poskušajo razumeti, od kod prihajajo ti občutki, ter mu ponudijo varnost in podporo.
11. »Strah me je prihodnosti.«
Strah pred prihodnostjo ni značilen le za odrasle. Tudi otroci se lahko bojijo neznanega, še posebej, če že živijo v občutku negotovosti.
Strokovnjakinja za osebni razvoj Ariane de Bonvoisin poudarja, da je sposobnost soočanja s spremembami ena najpomembnejših življenjskih veščin. Starši lahko otroku pomagajo tako, da ostajajo njegova varna opora tudi takrat, ko se okoli njega veliko spreminja.
Otroci, ki so globoko nesrečni, spremembe pogosto doživljajo kot izgubo. Zaradi tega jih lahko prihodnost navdaja predvsem s strahom, ne pa z upanjem. Ne vedo natančno, česa se bojijo, vedo pa, da jih negotovost povsem ohromi.
Vsaka otrokova beseda si zasluži pozornost
Otroci svoje stiske redko izrazijo neposredno. Pogosteje jih razkrivajo skozi navidez vsakdanje stavke, spremembe v vedenju ali umik vase. Če takšne izjave postanejo pogoste, jih ni dobro prezreti ali označiti za pretiravanje.
Pozoren pogovor, iskreno poslušanje in občutek varnosti lahko otroku pomenijo veliko več, kot si odrasli pogosto predstavljamo. Če pa se znaki stiske stopnjujejo ali trajajo dlje časa, je pomembno poiskati pomoč strokovnjaka, saj pravočasna podpora lahko pomembno vpliva na otrokovo duševno zdravje in nadaljnji razvoj.
Prirejeno po: yourtango.com
