Nekoč je bil samo znanstvenik, potem pa je odkril ...
Richard Schwartz je ustanovitelj terapevtskega modela notranjih družinskih sistemov, ki zavrača pojem 'mono-uma' ali 'enega samega uma' v korist bolj vključujočega, mnogoterega pristopa, ki vsako osebo obravnava kot nosilca različnih 'delov'.
"Vsakega od teh delov so oblikovale minule življenjske izkušnje. Takšni deli lahko vključujejo travmatizirane notranje otroke ali druge 'izgnance', pa tudi 'zaščitnike', 'gasilce' ali podobne druge vloge."
Prvotno usposobljen za sistemsko družinsko terapijo, je Schwartz pridobil doktorat znanosti na univerzi Purdue, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa začel razvijati terapevtski model notranjega družinskega sistema.
Schwartz, ki je vrsto let poučeval na univerzi Illinois v Chicagu in univerzi Northwestern, je trenutno profesor na medicinski šoli Harvard.
Pacient z bulimijo
Schwartz je na sled 'delov notranje družine' prišel v odgovor na delo s klientko, ki se je borila z bulimijo nervozo.
Med terapevtskimi seansami je Schwartza namreč presenetilo, da je klientka neprestano omenjala 'glas motnje hranjenja', potem pa opazil, da je ta 'notranji glas' v klientki poosebljen z izrazitimi osebnostnimi lastnostmi.
Schwartz je bil do takrat dobro usposobljen za družinsko terapijo in sistemsko teorijo, ki pravi, da so elementi povezani tako drug z drugim kot s širšo celoto, pri čemer naj bi takrat, ko se uveljavi sprememba v enem delu sistema, spremenili tudi vsi drugi deli in z njimi celota. Prav ta znanja in spoznanja je nato samo še apliciral navznoter, na notranji svet v umu ljudi.
Notranji svet
V intervjuju za Mad In America je takole opisal, kako je videti notranji svet v vsakem izmed nas:
"Model notranjega družinskega sistem je drugačna paradigma za razumevanje uma, ki pravi, da je v naravi uma to, da ima tisto, čemur jaz pravim 'deli', in v tem ni nič patološkega. Deli so zame to, kar drugi imenujejo podosebnosti ali ego stanja ali glasovi. Pri disociativni motnji identitete te dele imenujejo alterji. V naravi uma je, da jih ima. Takšni se že rodimo - in takšni se rodimo, ker so vsi dragoceni. Potrebujemo jih, da uspemo v življenju in prosperiramo. Travma in poškodbe navezanosti ter podobne stvari te dele sicer lahko prisilijo, da iz svojih naravno dragocenih stanj presedlajo v vloge, ki so lahko tudi uničujoče, a so bile v nekem trenutku našega življenja potrebne, da smo preživeli. Takšni deli so pogosto potem tam zamrznjeni, zamrznjeni v času travme in mislijo, da so še vedno stari pet let. Verjamejo, da morajo še vedno početi to, kar so morali narediti takrat."
Schwartz, ki je pred kratkim napisal knjigo Ni slabih delov, gre nato v svojem mnenju še dlje, ko pravi, da so psihiatrične diagnoze in bolezni v resnici le izraz nekonstruktivnih delovanj zavedenih notranjih zaščitnikov.
"Kadar trpite, prihajajo v ospredje nekateri zelo mladi in ranljivi deli, ki jih pogosto imenujemo 'notranji otroci'. Oni so tisti, ki so najbolj prizadeti, ker so najbolj občutljivi. Prevzamejo to, čemur pravimo 'bremena' nevrednosti, groze ali čustvene bolečine. Ker so s temi občutki zelo obremenjeni, njihova prisotnost ni najbolj zabavna. Pa vendar so bili tudi oni ljubki, preden so jih prizadeli, prestrašili ali osramotili. V njih je bila nedolžnost, igrivost, ustvarjalnost in odprtost, potem pa so jih prizadeli. In zdaj imajo moč, da nas preplavijo, potegnejo nazaj v tiste prizore in nas prisilijo, da spet začutimo stvari, ki jih nismo hoteli začutiti. Ponavadi jih želimo zapreti nekam v notranjost, v notranje kleti, jame ali brezna, in samo iti naprej, ne da bi se zavedali, da obračamo hrbet prav našim najbolj dragocenim lastnostim samo zato, ker so bili prizadeti."
Otroški deli pogosto padejo med tiste dele, ki jih Schwartz imenuje 'izgnanci'. Tako jih imenuje zato, ker so v notranjosti zaprti, in ker zaposlujejo druge naše dele, ki se na vse pretege trudijo, da bi jih v 'izgonu' tudi zadržali.
"Ko ima človek veliko izgnancev, se počuti bolj občutljivega. Svet se zdi bolj nevaren, saj je več sprožilcev, ki lahko aktivirajo izgnance, ti pa imajo moč, da nas preplavijo."
V notranjem svetu imamo še veliko drugih delov, ki so prisiljeni igrati vloge 'zaščitnikov', pojasnjuje Schwartz.
"Nekateri od njih vas poskušajo zaščititi tako, da usmerjajo življenje proč od potencialne aktivacije izgnancev. Zato vas bodo morda želeli držati na določeni razdalji od odnosov, ali vas bodo silili v perfekcionizem, da bi ne bili zavrnjeni. Lahko bi vas priganjali k doseganju velikih uspehov, da bi pohvale omilile občutke ničvednosti, ali pa k pretirani skrbnosti za vse in vsakogar, da bi druge naredili odvisne od vas. Obstaja veliko različnih vlog 'managerjev'."
Navkljub vsem njihovim prizadevanjem se izgnanci še vedno včasih sprožijo. Takrat na plano pridejo deli, ki so izurjeni prav za takšne urgence.
"Če nenadoma začutite val groze ali bolečine, bodo ti deli nemudoma ukrepali, da vas umaknejo proč od plamenov čustev izgnancev. Tem delom pravimo 'gasilci', ker se borijo s surovimi plameni čustev, ki jih nosijo izgnanci."
Takšen je po Schwartzu ta zelo preprost zemljevid notranjega ozemlja.
Odkritje bistva
Poleg notranjega sveta delov je Schwartz prišel na sled še veliko pomembnejšemu odkritju.
"Verjetno najpomembnejše odkritje modela notranjega družinskega sistema je, da v vsakem od nas obstaja tudi nekakšna esenca, naše najgloblje bistvo, ki je tik pod površino teh delov, tako da, ko se odpre prostor, izskoči ven – in vsebuje same čudovite lastnosti, kot so mirnost in radovednost ter sočutje in jasnost. To ni 'del' kot drugi. Tako so mi povedali klienti, ko sem jih vprašal: 'Kaj je to?' Rekli so: 'To sem bolj jaz, to ni del.' Zato temu rečem 'jaz' ali 'self' ali 'sebstvo'. Izkazalo se je, da imamo vsi to. Ne more se ga poškodovati in vedno, ko se pojavi, ve, kako zdraviti, in ve, kako pomagati delom pri transformaciji, in ve, kako zdraviti zunanje odnose. Veliko terapevtskega dela je namenjenega prav iskanju dostopa do tega jaza in potem, ko so ljudje v tem stanju, lahko začnejo dele tudi zdraviti."
Ko je Schwartz pred 40 leti začel svoje potovanje in se od svojih klientov učil o njihovih notranjih sistemih, se je, tako kot njegov oče pred tem, videl kot znanstvenika in bil nadvse skeptičen do duhovnosti, saj te ni bilo mogoče opazovati, ker za to ni bilo oprijemljivih podatkov.
"Toda po nekaj letih srečevanj s tem nepoškodovanim, modrim in ljubečim jazom, ki je znal ozdraviti svoje dele tudi v ljudeh, ki zaradi grozljivih otroštev nikoli niso vzpostavili stika s svojo notranjo močjo, sem moral razlago za ta fenomen poiskati zunaj svoje takratne paradigme."
Nejgovi študentje so ga spomnili, da ima večina duhovnih učenj besede za opis tega notranjega bistva, pa naj gre za naravo Bude, Atmana, Kristusovo zavest ali kaj podobnega.
"Zdaj se imam za zelo spiritualnega, kar temelji na omenjenih odkritjih, še vedno pa tudi za znanstvenika, saj moje prepričanje sloni na teh podatkih."
Najmočnejši spoznanji sta za Schwartza tako naslednji dve:
- Da obstaja sebstvo in, ko je enkrat sproščeno, deluje, da bi delom in ljudem prinesel zdravljenje, harmonijo in pravičnost.
- Da ni slabih delov. Tudi tisti, ki so ljudi pripravili do slabih dejanj, so zgolj zavedeni z ekstremnimi prepričanji in obremenjujočimi čustvi iz preteklosti, ki so vodila njihova dejanja. Ko se tega osvobodijo, se spremenijo v svoja dragocena naravna stanja.
"Ta spoznanja s seboj prinašajo veliko upanja za prihodnost človeštva, če bomo le še dovolj kmalu vzpostavili dostop do dovolj našega bistva."
Preberite si tudi:
- 5 citatov Richarda Schwartza o tem, da v nas ni slabih delov
- 4 globoki citati Viktorja Frankla o iskanju smisla
- 4 citati Carla Junga o samozavedanju za avtentično življenje