Spremenijo se lahko ljudje in okoliščine, a v odnosih vedno znova pristanemo na isti točki. Ponovno srečamo osebe, ob katerih se počutimo preslišane, preobremenjene ali negotove. Čeprav si želimo drugačne odnose, se pogosto znajdemo v podobnih občutkih.
Ob tem si marsikdo postavi vprašanje: zakaj se mi to ponavlja?
Nihče si zavestno ne izbira odnosov, ki bolijo. Razlog za ponavljanje teh zgodb se skriva drugje – v tem, da v odnosih postopoma izgubimo stik s sabo. Ko nismo več povezani s svojimi občutki, težje prepoznamo, kako določeni odnosi vplivajo na nas in zakaj v njih ostajamo dlje, kot bi si želeli.
Ko v odnosih ne slišimo več sebe
Izguba stika s sabo se običajno ne zgodi naenkrat. Pogosto se začne zelo neopazno: svoje potrebe damo na stran, ker želimo ohraniti mir. Ne izrazimo nelagodja, ker se bojimo konflikta. Poskušamo razumeti druge, medtem ko sebe vedno manj poslušamo.
Sčasoma lahko postane pomembneje, kako se počutijo drugi, kot pa to, kaj ob določenem odnosu doživljamo sami. Takrat težje opazimo, da nas nek odnos izčrpava, da ob njem izgubljamo občutek varnosti ali spontanosti ter da se vedno znova prilagajamo, čeprav nas to notranje oddaljuje od sebe.
Prav zato se lahko podobni odnosi ponavljajo – ne zato, ker bi bili "obsojeni" nanje, ampak ker svojih notranjih signalov ne zaznamo dovolj zgodaj.
Zakaj se je tako težko ustaviti in začutiti sebe
Veliko ljudi se nezavedno izogiba svojim občutkom. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak zato, ker so določena čutenja lahko zelo neprijetna.
Občutek nemoči, strahu, zavrnjenosti ali žalosti pogosto hitro potisnemo stran. Nekateri se obremenijo z delom in obveznostmi. Drugi se umaknejo vase. Spet tretji skušajo vse nadzorovati ali pa navzven delujejo, kot da nikogar ne potrebujejo.
V ozadju pa je pogosto želja, da ne bi zares začutili svoje ranljivosti. Toda bolj ko bežimo pred sabo, težje prepoznamo, kaj se v nas dogaja. In kadar svojih občutkov ne slišimo, tudi težje postavljamo meje.
Čutenja kot pomemben notranji signal
Naša čutenja niso naš sovražnik. Čeprav so včasih neprijetna, nam pogosto sporočajo nekaj pomembnega. Ko nas nekdo razvrednoti, presliši ali pomanjša naše občutke, se lahko v nas pojavita žalost ali jeza. Namesto da ta občutja takoj potlačimo ali se odzovemo impulzivno, jih lahko začnemo poslušati.
Kaj nam pravzaprav sporočajo?
Pogosto si globoko v sebi želimo več spoštovanja, slišanosti in varnosti, vendar te potrebe iščemo na napačnih mestih, ker bežimo pred občutji, ki jih nosimo v sebi.
Prav stik s sabo nam pomaga, da začnemo bolj jasno prepoznavati, kateri odnosi nas podpirajo in kateri nas dolgoročno izčrpavajo. Ko zmoremo začutiti sebe, lažje opazimo tudi trenutke, ko se začnemo pretirano prilagajati ali izgubljati v potrebah drugih. Takrat se začnejo odnosi postopoma spreminjati.
Meje niso oddaljevanje od ljudi
Veliko ljudi ima občutek, da bodo z mejami izgubili bližino. Toda zdrave meje pogosto omogočajo ravno več varnosti v odnosu. Ko lahko izrazimo, kaj nam ustreza in kaj ne, odnos dobi več jasnosti.
Naše meje so namreč v resnici darilo drugemu. Ko nekomu jasno pokažemo, kje se počutimo varno in kje so meje našega zmožnega, mu podarimo svojo pristnost. S tem drugemu ponudimo zemljevid našega notranjega sveta. Ne pustimo ga v negotovosti, ampak mu jasno pokažemo, kako lahko z nami ravna spoštljivo.
Ko si upamo postaviti mejo, drugemu sporočamo: »Tukaj sem jaz, tole je moj svet in želim si, da me spoznaš takšnega, kot sem.«
Če druga oseba naše meje sliši in spoštuje, se lahko odnos poglablja. Če v odnosu ni prostora za naše meje, pa začnemo prepoznavati, da nas takšna dinamika vedno znova oddaljuje od sebe. Tudi to zavedanje je pomemben del osebnega procesa.
Ko se začne vračati občutek izbire
Ko smo bolj v stiku s sabo, se začne počasi vračati občutek notranje smeri. Lažje prepoznamo, kaj nas pomirja, kaj nas izčrpava, ob katerih ljudeh se počutimo varno, kdaj potrebujemo bližino in kdaj prostor.
Takrat ne delujemo več samo iz občutka dolžnosti ali avtomatskih odzivov. Na druženje ne gremo zato, ker »moramo«, ampak zato, ker si tega želimo. Počitek si dovolimo brez občutka krivde. In ko smo bolj povezani s sabo, lahko postopoma gradimo tudi bolj pristne odnose z drugimi.
In prav tam se pogosto začnejo najpomembnejše spremembe. Ne v popolnosti ali popolnoma drugačnih odnosih, ampak v tem, da začnemo sebe vedno bolj slišati. Prav zato se začnejo spreminjati tudi zgodbe, ki jih živimo v odnosih.
Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si
