Potem ko se je britanski Royal College of Psychiatrists opravičil ljudem, ki so zaradi nerazumevanja posledic spolnih zlorab v otroštvu v sistemu duševnega zdravja doživeli dodatno škodo, se vprašanje širi čez britanske meje. Na Danskem se zdaj pojavlja vse bolj neprijetno vprašanje: kako vemo, da se isto ni dogajalo - in se morda še vedno ne dogaja - tudi pri nas?
"Britanska psihiatrija priznava spodrsljaj. Kako pa je na Danskem?" sta javno vprašanje zastavili Kirsten Trans in Sarah Liv Vangsgaard Winge iz danske organizacije Fefeo, ki se ukvarja s posledicami spolnih zlorab.
Njuno izhodišče je 99-stranski dokument britanskega Royal College of Psychiatrists (RCPsych), ki je konec avgusta povzročil precejšen premik v razpravi o odraslih, ki so v otroštvu doživeli spolno zlorabo. Britanski psihiatri v njem priznavajo nekaj, kar so številni preživeli pripovedovali že desetletja: da pomoč ni bila vedno samo nezadostna, temveč je v nekaterih primerih sistem ljudem povzročil še dodatno, iatrogeno škodo.
Travmatska zgodovina je bila spregledana. Simptomi so bili obravnavani brez razumevanja njihovega izvora. Prihajalo je do napačnih diagnoz in neustreznega zdravljenja. Nekateri postopki in oblike obravnave so ljudi ponovno travmatizirali.
Toda Trans in Vangsgaard Winge zdaj zastavljata logično naslednje vprašanje: "Zakaj bi predpostavljali, da je to samo britanski problem?"
Ko človek s travmo vstopi v psihiatrijo
Avtorici ne zahtevata, da bi se danska psihiatrija preprosto opravičila po britanskem zgledu, temveč predlagata nekaj drugega - in pravzaprav precej bolj konkretnega.
Danska bi morala po njunem mnenju sistematično raziskati, kaj se dogaja z ljudmi z zgodovino spolnih zlorab v otroštvu, ko vstopijo v psihiatrični sistem, in odgovoriti na naslednja pereča vprašanja:
- Ali jih strokovnjaki sploh vprašajo o zlorabi?
- Če je zloraba znana, ali ta podatek dejansko vpliva na razumevanje človekovih težav in ali vpliva na diagnozo, izbiro zdravljenja, razumevanje njegovega vedenja in odzivov ali pa informacija ostane nekje v zdravstveni dokumentaciji, medtem ko zdravljenje še naprej poteka predvsem okoli psihiatrične diagnoze. To je bistvena razlika.
Vedeti, da je nekdo doživel travmo, namreč še ni isto kot razumeti njegove težave skozi travmo.
Ko diagnoza ne pove celotne zgodbe
Trans in Vangsgaard Winge sta pri tem previdni. Ne trdita, da so psihiatrične diagnoze same po sebi napačne. Človek ima lahko povsem resnične simptome in diagnoza je lahko ustrezna. Prav tako morda lahko potrebuje psihiatrično zdravljenje.
Toda diagnoza sama po sebi še ne odgovori nujno na vprašanje: Zakaj ima ta človek prav te težave? In prav tukaj lahko zgodovina spolne zlorabe bistveno spremeni sliko.
Travma lahko vpliva na čustveno regulacijo, telo, odnose, občutek varnosti, odzivanje na avtoriteto, spolnost, sposobnost zaupanja in tudi na to, kako človek reagira znotraj samega zdravljenja. Če tega konteksta ne razumemo, obstaja nevarnost, da zdravimo posamezne simptome, ne da bi razumeli, kaj jih povezuje.
10 let zdravljenja - nato drugačen pogled
Avtorici vprašanje poznata z dveh strani. Ena iz izkušnje pacientke, druga iz terapevtskega dela v psihiatriji.
V prvem primeru je bila zgodovina spolne zlorabe strokovnjakom znana, vendar je zdravljenje kljub temu ostalo osredotočeno predvsem na že postavljeno diagnozo. Šele približno desetletje pozneje je dotična avtorica sama poiskala in plačala specializirano pomoč, usmerjeno v posledice zlorabe. In takrat je kočno prišlo do opaznega izboljšanja.
Izkušnja druge avtorica pa prihaja iz kliničnega dela z ljudmi, ki so bili leta vključeni v psihiatrično zdravljenje. Ljudje so dobila zdravila, bili vključeni v psihoterapijo in bili večkrat hospitalizirani, a trajnega izboljšanja ni bilo. Še huje. Pri nekaterih se je stanje celo slabšalo. Šele ko je zgodovina zlorabe postala osrednji del razumevanja njihovih težav in fokus zdravljenja, se je zgodil preboj, pri mnogih od njih pa tudi do jasnega izboljšanja.
To seveda samo po sebi ne dokazuje, da je enak vzorec prisoten po vsej danski psihiatriji, je pa dovolj resen signal za vprašanje, ki ga postavljata avtorici: Kaj, če ne gre za osamljene primere?
Najprej raziskava, potem morda odgovornost
Prav zato predlagata nacionalno raziskavo: "Danska bi lahko pregledala primere ljudi z zgodovino spolnih zlorab, ki so bili leta vključeni v ponavljajoče se, dolgotrajne ali prekinjene psihiatrične obravnave: Koliko jih je? Kdaj je sistem izvedel za njihovo zgodovino zlorabe? Kaj se je zgodilo, ko jo je izvedel? Se je zdravljenje spremenilo? So bili simptomi pred tem interpretirani drugače? In predvsem: Ali bi bilo mogoče nekaterim ljudem pomagati prej in drugače, če bi bila njihova travmatska zgodovina ustrezno razumljena? To bi pomagalo ugotoviti, ali je britansko priznanje res predvsem zgodba o britanski psihiatriji ali pa razkriva širši problem zahodnih sistemov duševnega zdravja."
In če Danska odkrije isto? Tu postane njuno razmišljanje najbolj provokativno.
Če bi sistematična raziskava pokazala, da so bili tudi na Danskem ljudje dolga leta zdravljeni brez ustreznega razumevanja njihove zgodovine spolnih zlorab, da so bili njihovi odzivi napačno interpretirani ali da zaradi tega niso dobili primerne pomoči, potem po mnenju avtoric ne bi zadostovalo zgolj spreminjanje prihodnje prakse, temveč se odpre tudi vprašanje odgovornosti za preteklost in z njo vprašanje, ki si ga je Velika Britanija že morala postaviti: Ali ljudem dolgujemo opravičilo?
Britansko opravičilo postaja ogledalo
Morda je prav to ena pomembnejših posledic dokumenta Royal College of Psychiatrists. Njegov pomen se namreč ne konča na britanski meji.
Ko ena najpomembnejših psihiatričnih institucij javno prizna, da so lahko nerazumevanje travme, napačne diagnoze, fragmentirano zdravljenje in ustaljene klinične prakse nekaterim pacientom povzročili dodatno škodo, ustvari precedens.
Drugi sistemi se lahko začnejo spraševati: Kaj pa mi? Kako pogosto pri človeku zdravimo diagnozo, ne da bi razumeli njegovo zgodbo? Koliko ljudi leta kroži med psihiatrijo, psihoterapijo, zdravili in hospitalizacijami, medtem ko ključni del njihove življenjske zgodovine ostaja na obrobju? Koliko odzivov, ki jih razumemo predvsem kot simptome motnje, bi bilo mogoče razumeti tudi kot posledice travme in strategije preživetja? In kako bi se zdravljenje spremenilo, če bi namesto vprašanja "Kaj je narobe s tem človekom?" pogosteje zastavili tudi vprašanje "Kaj se mu je zgodilo?"
Britanska psihiatrija je svoje vprašanje že začela odpirati, na Danskem se vrstijo pozivi, da bi se zgodilo isto ... kaj pa Slovenija?
Če si to vprašanje po Veliki Britaniji zastavlja Danska, ali v Sloveniji že premoremo podatke, s katerimi bi nanj lahko odgovorili?
