Za tango sta potrebna dva, za spremembo ustaljenih vzorcev v odnosu pa je včasih dovolj že eden.
"Moški se poročijo z ženskami v upanju, da se ne bodo nikoli spremenile. Ženske se poročijo z moškimi v upanju, da se bodo spremenili. Na koncu so oboji razočarani." – Albert Einstein
Tomaž in Liza se prepirata. Liza je prizadeta in jezna. Tomaž jasno vidi, da je razburjena, njene solze pa v njem vzbujajo presenetljivo močno nelagodje. Čeprav bi si želel biti bolj empatičen, ga Lizina intenzivna čustva spravljajo v stisko in mu preprečujejo, da bi se z njo zares povezal. Ker se Tomaž težko sooča tudi z lastnimi močnimi čustvi, se začne umikati in čustveno oddaljevati, da bi se zaščitil.
Iz razlogov, ki jih niti sam povsem ne razume, mu postaja vse pomembneje, da ostane razumski in čustveno neodziven. Hkrati postaja do Lize vse bolj kritičen in razdražljiv, saj se mu zdi "preveč čustvena".
Liza čuti, da se Tomaž umika. Bolj ko se oddaljuje, bolj tesnobna postaja. Vse bolj si prizadeva, da bi z njim vzpostavila vsaj nekakšno čustveno povezavo.
Tako se ujameta v medsebojno uničujoč začarani krog: bolj ko si Liza prizadeva za bližino, po kateri hrepeni, bolj se Tomaž umika. In bolj ko Tomaž poskuša svoj strah obvladovati s čustvenim umikom, bolj tesnobna postaja Liza.
Takšen prepir je marsikomu boleče znan. Gre za vrsto konflikta, ki se lahko razvije v vse bolj uničujoč boj za moč, v katerem si oba partnerja prizadevata "zmagati", namesto da bi se iskreno poskušala razumeti in skupaj poiskati rešitev, s katero bi bila oba zadovoljna. Vsak od njiju verjame, da se po svojih najboljših močeh trudi izboljšati odnos, vendar se kljub temu vedno znova znajdeta v istem nesrečnem razpletu.
Toge spolne vloge v partnerskem odnosu
Sčasoma se številne ženske znajdejo v vlogi čustveno bolj potrebnih partnerk, ki si želijo več intimnosti in bližine, ob tem pa so pogosto razočarane nad svojimi partnerji. Pogosto se naučijo sprejemati praktična dejanja svojih partnerjev kot nadomestilo za čustveno intimnost in povezanost, po kateri hrepenijo, čeprav jih takšna oblika izkazovanja ljubezni ne zadovoljuje povsem. Zato začnejo čustveno bližino in povezanost iskati pri prijateljih ali celo pri svojih otrocih.
Deloma se s tem sprijaznijo tudi zato, ker so jih matere in druge ženske naučile, naj se pred ponavljajočimi se razočaranji zaščitijo tako, da občutno znižajo svoja pričakovanja do moških.
Moški pa se pogosto znajdejo v vlogi stoičnih, čustveno zadržanih posameznikov, ki jih nenehno frustrira občutek, da svojih partnerk nikakor ne morejo osrečiti. Od svojih očetov se pogosto naučijo, da se skrb in ljubezen izražata predvsem skozi dejanja in praktično pomoč.
Učijo se, da so dobri moški takrat, ko ščitijo ljudi, ki jih imajo radi, in jim pomagajo. Kadar je nekdo v družini nesrečen, oni pa težave ne morejo odpraviti, se zato pogosto počutijo neuspešne. Ni težko razumeti, zakaj lahko takšna kombinacija povzroči številne konflikte.
Ta dinamika je znana kot vzorec "žena zahteva, mož se umika"
Raziskave kažejo, da je ta vzorec pomemben napovednik nezadovoljstva v zakonu in ločitve. Takšna toga razdelitev spolnih vlog lahko kljub omejitvam, ki jih prinaša obema partnerjema, pri nekaterih parih deluje več let ali celo desetletij.
Deluje, dokler se ženske počutijo dovolj ljubljene zaradi praktičnih dejanj, s katerimi jim partnerji izkazujejo naklonjenost, in dokler v odnosu ni toliko konfliktov, da bi se pri moških aktivirali strahovi pred nezadostnostjo ali zapuščenostjo.
Partnerja se lahko nezavedno prilagodita določenim pričakovanjem glede svojih vlog, ki obema omogočajo, da dajeta in prejemata dovolj ljubezni, da se v odnosu počutita dobro. Toda sčasoma lahko takšna vse bolj toga razdelitev vlog zahteva vedno višjo ceno.
Kar se sprva zdi kot zadovoljujoče medsebojno dopolnjevanje, se lahko postopoma spremeni v odnos, v katerem sta oba partnerja vse bolj razočarana, odtujena in ujeta.
Oba začneta iskreno verjeti, da v odnosu ne moreta več biti to, kar sta. Prav to je eden najpogostejših razlogov, ki jih ljudje navajajo ob ločitvi: "Preprosto nisem več imel občutka, da sem lahko to, kar sem."
Ko praktična pomoč ni več dovolj
Za ženske lahko sčasoma postane vse bolj naporno, da se morajo zadovoljiti zgolj s praktičnimi dejanji svojih partnerjev. Številne začnejo čutiti vse več zamere, ker imajo občutek, da morajo same skrbeti za vse, kar se dogaja v družini, vključno s partnerskim odnosom.
Moški pogosto radi ustrežejo in z veseljem "pomagajo", vendar njihovo izhodišče pogosto temelji na načelu: "Če nekaj ni pokvarjeno, tega ni treba popravljati."
Pogosto so bolj osredotočeni na izogibanje konfliktom kot na ustvarjanje globlje povezanosti. Zato je njihova pobuda za vzpostavljanje bližine v odnosu pogosto omejena predvsem na spolnost. Posledično se v številnih heteroseksualnih odnosih nezadovoljstvo ali občutek nesreče najprej izrazita pri ženski.
Kako spremeniti ustaljene vzorce v odnosu?
Tako moški kot ženske imajo pogosto občutek, da so ujeti v ta začarani krog in da je njihova osvoboditev odvisna od partnerja. Toda resnica je, da lahko kateri koli od partnerjev kadar koli sam začne spreminjati ustaljeni vzorec.
Moški lahko na primer namesto čakanja, da jim partnerka pove, kaj morajo narediti, in posledičnega občutka, da jih nenehno kritizira, prevzamejo več pobude.
Iz ustaljenih vlog lahko začnejo izstopati tako, da se samoiniciativno bolj vključujejo v skrb za otroke in gospodinjska opravila ter prevzamejo več odgovornosti za vsakodnevno delovanje družine.
Za ženske pa je lahko pot iz te dileme v tem, da začnejo dajati tisto, kar si same želijo prejemati. Namesto da partnerja nenehno opozarjajo na svoje nezadovoljene potrebe in si tako prizadevajo dobiti skrb ter naklonjenost, ki si ju zaslužijo, lahko poskusijo enako skrb in naklonjenost ponuditi tudi njemu. Pri tem zaupajo, da se jim bosta sčasoma vrnili.
Spreminjanje ustaljenih vzorcev torej ne pomeni nujno, da morata oba partnerja hkrati narediti velike spremembe.
Včasih je dovolj, da eden od njiju začne ravnati drugače in s tem ustvari možnost za drugačen odziv drugega. Seveda pa dolgoročno zdrav in izpolnjujoč odnos še vedno zahteva pripravljenost obeh partnerjev, da prispevata k medsebojni povezanosti, razumevanju in spoštovanju.
Besedilo je deloma povzeto po knjigi Hidden in Plain Sight: How Men's Fears of Women Impact Their Intimate Relationships (Lasting Impact Press).
Članek je napisal dr. Avrum Weiss, psihoterapevt in predavatelj, ki se je pri svojem delu posvečal predvsem notranjemu doživljanju moških, njihovemu čustvenemu svetu in intimnim partnerskim odnosom.
Vir: Psychology Today
