Prav v težkih trenutkih pogosto najbolj občutimo, kdo nam zares stoji ob strani. Ko se znajdemo v stiski, nam lahko podpora prijateljev pomeni ogromno. Če je ni, pa lahko občutimo razočaranje, osamljenost ali celo izdajo.
Psihologinja Marisa G. Franco, profesorica na Univerzi Maryland in strokovnjakinja za medosebne odnose, poudarja, da so težka življenjska obdobja lahko prelomni trenutki v prijateljstvu. Način, kako se odzovemo na prijateljevo stisko, lahko vpliva na odnos še dolgo po tem, ko najhujše mine.
Toda kaj pravzaprav pomeni nekomu stati ob strani? Ko prijatelj žaluje, se spoprijema z izgubo ali preživlja drugo težko obdobje, pogosto ne vemo, kaj reči. V želji, da bi ga potolažili, lahko izrečemo besede, ki imajo ravno nasproten učinek.
Franco izpostavlja pet odzivov, ki se jim je bolje izogniti, in pojasnjuje, kaj lahko rečete oziroma naredite namesto tega.
1. "Ne jokaj"
Pogosto zmotno verjamemo, da bodo neprijetna čustva izginila, če jih ne bomo izražali. Psihologinja pojasnjuje, da je lahko ravno nasprotno. Ko ljudje preživljajo težko obdobje, potrebujejo prostor, v katerem lahko govorijo o svojih občutkih in jih izrazijo.
To potrjujejo tudi raziskave. Ena izmed njih je pri ljudeh, ki so izgubili zakonca, pokazala, da so bili tisti, ki so o izgubi manj govorili, v letu po smrti slabšega zdravja. V drugi raziskavi so žalujoče vprašali, kateri odzivi okolice so jim najbolj pomagali. Eden od sodelujočih se je spominjal medicinske sestre, ki ga je preprosto objela in mu dovolila jokati, ne da bi ga skušala ustaviti ali prepričati, da ne bi smel jokati.
Če želite prijatelju pomagati v času žalovanja ali druge stiske, ga zato ne odvračajte od čustev. Dajte mu vedeti, da jih lahko ob vas izrazi. Ko začne jokati, mu lahko denimo rečete: "Ponosen/-a sem nate, da si dovoliš dati to iz sebe."
2. "Moraš biti močen/-a"
Ko je nekdo v stiski, mu običajno najbolj pomagajo sporočila, s katerimi njegova čustva sprejmemo in mu omogočimo, da jih razišče in izrazi. Manj koristno pa je, če njegove občutke zanikamo ali mu govorimo, kako bi se moral počutiti in kako bi se moral odzvati.
Besede »moraš biti močen/-a« morda izrečemo z dobrim namenom, vendar lahko z njimi človeku nehote sporočimo, da za ranljivost, žalost, strah ali nemoč ni prostora. Ne le v tem trenutku, temveč tudi v prihodnje.
Namesto tega Franco svetuje, da prijateljeva čustva sprejmete in potrdite. Lahko mu rečete: "Kakor koli se trenutno počutiš, je v redu." Ali preprosto: "Seveda se tako počutiš!"
S tem mu ne sporočate, da mora čim prej postati boljši, močnejši ali bolj optimističen. Sporočate mu, da je lahko ob vas takšen, kot je.
3. "Sporoči, če kaj potrebuješ"
To je verjetno eden najpogostejših stavkov, ki jih izrečemo človeku v stiski. Zveni prijazno in dobronamerno, vendar Franco opozarja, da pogosto ni tako koristen, kot si predstavljamo.
Če prijatelju rečete, naj vam sporoči, če bo kaj potreboval, obstaja velika verjetnost, da tega ne bo storil. Morda ne bo vedel, ali ponudbo resno mislite. Tudi če ve, da jo, pa ste nanj prenesli odgovornost, da mora najprej ugotoviti, kaj potrebuje, nato pa zbrati še pogum in vas prositi za pomoč. In vse to v času, ko je že tako obremenjen. Veliko bolj koristno je ponuditi nekaj konkretnega.
Vprašate lahko: "Grem lahko po nakupih namesto tebe?", "Naj ti operem perilo?" ali "Lahko za nekaj časa popazim na otroke?"
Tudi raziskave kažejo, da je praktična pomoč lahko še posebej dragocena v prvih obdobjih žalovanja. Vsakodnevna opravila, ki so sicer samoumevna, lahko v času hude stiske postanejo veliko breme. Konkretna ponudba prijatelju prihrani dodatno razmišljanje in prošnjo za pomoč.
4. "Čas je, da greš naprej"
Ko je od težkega dogodka minilo že več mesecev, se lahko okolici zazdi, da bi se moral človek počasi počutiti bolje. Morda pomislimo ali celo rečemo: "Mislil/-a sem, da boš to do zdaj že prebolel/-a" ali "Čas je, da greš naprej."
Toda Franco opozarja, da za okrevanje ne obstaja univerzalen časovni okvir. Pregled raziskav o odzivih na stresne dogodke je pokazal, da je 11 odstotkov ljudi ostalo v stanju kroničnega stresa. Pri približno devetih do 12 odstotkih pa se je zgodilo nekaj drugega: sprva se je zdelo, da so dogodek dobro prestali, pozneje pa se je njihovo počutje poslabšalo.
Psihologinja to primerja s telesno poškodbo. Tako kot zlomljenemu gležnju ne morete ukazati, naj se zaceli hitreje, tudi žalosti ali stiske ne morete prisiliti, da bi hitreje izginila. Pritisk, da bi se morali čim prej počutiti bolje, lahko stanje celo poslabša. V eni od raziskav so imeli ljudje, ki so svoja čustva presojali in obsojali, najvišje ravni tesnobe in depresije ter najbolj nestabilno razpoloženje.
Zato prijateljevega okrevanja ne merite s koledarjem. Čas, ki ga nekdo potrebuje, da se ponovno postavi na noge, ni merilo njegove moči ali vrednosti.
Prijatelju lahko namesto priganjanja rečete: "V redu je, če se počutiš slabo tako dolgo, kot boš potreboval/-a. Še vedno bom tukaj."
5. Ne izginite, ko ne veste, kaj reči
Včasih je najtežje prav to, da ne najdemo pravih besed. Strah nas je, da bomo rekli kaj napačnega, zato se začnemo umikati. Franco pa opozarja, da je lahko najslabši odziv prav popolna tišina.
Ljudje, ki preživljajo težka obdobja, pogosto opažajo, da se jim drugi začnejo izogibati. Ne oglašajo se več na njihove klice, zavračajo druženje ali se jim celo izognejo, ko jih srečajo v javnosti. Takšni odzivi lahko človeka še dodatno izolirajo. Zaradi strahu, da bo s svojo žalostjo ali stisko odgnal druge, začne svoja čustva skrivati, s tem pa se občutek osamljenosti še poglobi.
Ko smo sami dobro, lahko podcenjujemo, koliko pomeni preprosto sporočilo. Za nekoga, ki preživlja eno najtežjih obdobij svojega življenja, pa je lahko že majhna gesta zelo pomembna. Sporoča mu, da mu bolečine ni treba nositi povsem samemu.
Ni treba iskati popolnih besed. Dovolj je nekaj preprostega, na primer: "Danes sem pomislil/-a nate in me zanima, kako si."
Prav dosledna podpora je po besedah psihologinje eden od dejavnikov, povezanih z večjo odpornostjo v težkih življenjskih obdobjih.
Ko se prijatelj znajde v stiski, vam ni treba najti popolnega stavka, s katerim boste odpravili njegovo bolečino. Veliko pomembneje je, da ga poslušate, sprejmete njegova čustva, ponudite konkretno pomoč in predvsem ostanete prisotni. Včasih človek ne potrebuje rešitve. Potrebuje predvsem občutek, da mu skozi težko obdobje ni treba iti samemu.
Prirejeno po: cnbc.com
