Če starši ne znajo pohvaliti otroka, bo živel z nesmislom

Kolikokrat ste slišali besede: "Bravo, ponosen sem nate! Postala boš uspešna oseba," in kolikokrat: "Če se misliš tako slabo učiti, boš pa ceste pometal in jarke kopal!"

Otrok verjame tem besedam, če jih velikokrat in kontinuirano posluša. Nato pa se zgodi, da postane ravno to, kar so starši z negativnimi besedami napovedovali: pometa ceste in koplje jarke, čeprav je sposoben precej več.

Če starši ne zaupajo v otroka, ne znajo pohvaliti njegovih uspehov, jim tudi otrok ne bo pripisoval velikega pomena, živel bo z nesmislom. Zakaj se truditi, saj vendar trud naleti na gluha ušesa?

Tako se v otroku oblikujejo negativna podoba o sebi in občutek nevrednosti ter nezaupanje vase, kar ga spremlja na vsakem koraku, tudi med vrstniki. Poleg tega pa je starševsko grajanje in zaničevanje temelj patologije, ki se pri sinu ali hčerki lahko razvije v mladosti in odraslosti. Ti otroci hitreje sežejo po alkoholu in drogah, se predajajo zgodnji spolnosti; so bolj tvegana skupina mladostnikov.

• Ne spreglejte tudi: "Že tako se zgodi žrtvi kriminalno dejanje in potem te zlorabi še sistem."
• "Hčerka se me ves čas oklepa. Potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo."

V odvisnosti se podajajo brez razmisleka, spremljajo jih le besede: "Saj itak ne bo nič iz mene! Spijem in pozabim, ker preveč boli! Pokadim par džojntov, da prekrijem praznino." Punce pa se predajo zgodnjim spolnim odnosom, ker iščejo ljubezen in besede potrditve, ki jih ji starši niso nikoli izrekli. Iščejo jih pri fantih, ki sicer z njimi ravnajo kot z objektom, a vendar upajo, da bodo slišale tiste tako pogrešane besede.

Drugi - zrcalo, v katerem vidimo sebe

Skozi leta se podoba o sebi gradi na podlagi povratnih informacij bližnjih ljudi o nas, ki so zrcalo, v katerem vidimo sebe. K samopodobi, tisti akademski, ki se gradi na podlagi uspehov in neuspehov v šoli, veliko pripomorejo ne samo starši, ampak tudi učitelji. Koliko učitelji verjamejo v uspehe in sposobnosti otrok? Kako to na glas izrekajo?

Spominjam se, da smo imeli v srednji šoli strogo učiteljico za matematiko. Kadar smo pisali test, je večina pisala nezadostno. Vsi smo se tresli, ko je pridirjala v razred, zaloputnila z vrati in v rokah držala popravljene teste, nato pa se je začela dreti: "Gimnazijci, vi ste vsi za na frizeraj!!! Kakšne ocene! Sami šusi! In vi ste bodoči intelektualci, a?!"

Ker smo to poslušali štiri leta, iz dneva v dan, smo se začeli spraševati, ali smo sploh sposobni za gimnazijo ali naj se raje prepišemo na 'frizeraj'. Nekateri so se, sicer ne na 'frizeraj', ampak zaradi matematike na druge, manj zahtevne šole.

V številnih izmed nas pa se je zasadilo seme, da smo nesposobni za matematiko in da nam ta ne gre. Pa nam ni šla ne zaradi snovi, ampak zaradi učiteljice. Ker smo se je tako bali, da smo že pred uro matematike trepetali, kaj se bo zgodilo v naslednjih 45 minutah, pri testih pa nismo mogli razmišljati in računati, kaj šele pisati pozitivno.

In tako človek začne verjeti besedam avtoritete: "Saj sem res brezupen primer, matematika ni zame, ne znam računati, nič ne bo iz mene. Bom res pristal na frizeraju?"

Tako odrasli nevede vplivajo na samopodobo otrok in mladostnikov in povzročijo velike rane, ki se zacelijo le s pridobivanjem pozitivnih izkušenj na tistih področjih, kjer so bili zasmehovani in teptani, da nadgradijo negativne izkušnje in besedam o lastni nesposobnosti in nevrednosti vzamejo magično uničevalno moč.

Dragi starši, vzgojitelji, učitelji. Poiščite v otrocih in učencih najboljše in to spodbujajte (a ne pretiravajte). Negativnega pa ne grajajte, ampak poskušajte skupaj z otrokom popraviti tisto, kar mu gre slabše, da bo imel občutek uspeha tudi na tem področju. In pohvalite male uspehe, ki so zanj gromozanski. Vaše besede mu pomenijo veliko več, kot si sploh lahko predstavljate.

iz arhiva:

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije