Psihoterapevt pojasnjuje: Zakaj se bojimo letenja in kako si lahko pomagamo?

Čeprav je letalskih nesreč vedno manj in so številne raziskave že večkrat potrdile, da letala sodijo med varnejša prevozna sredstva, je strah pred letenjem oziroma aerofobija še vedno pogosta težava.

Psihoterapevt Drago Švajger, vodja centra Uglašeni odnosi (Center za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje), magister zakonske in družinske terapije ter kandidat za doktorski naziv nam je pojasnil, kako sploh pride do strahu pred letenjem ter kako si lahko pomagamo.

Kako se v nas vzbudi strah pred letenjem?

Strah je sicer povsem normalen občutek, ki nas obvaruje in ščiti, da lahko poskrbimo zase in svoje potrebe. Vendar pa lahko v določenih situacijah postane pretiran in se razvije v fobijo, kot je denimo fobija pred letenjem.

Sam strah pred letenjem je lahko podedovan. Morda so starši imeli določene strahove in so se izogibali letenju, zaradi česar se enako vede tudi otrok. Lahko pa je otrok bil deležen čustvenega, fizičnega ali verbalnega nasilja oziroma zlorabe,
kar je dejavnik za razvoj fobij in strahov. So pa vzroki strahu pred letenjem lahko različni.

Aerofobija se razvija postopoma, z odraščanjem. Raziskave namreč potrjujejo, da se otroci običajno letenja ne bojijo. Nasprotno - številni so navdušeni nad idejo da bi poleteli.

Seveda pa se lahko strah pred letenjem rodi že v otroštvu. Kasneje, ko odraščamo in prehajamo v obdobje mladostništva ter odraslosti, pa lahko ob misli na letenje vse bolj intenzivno občutimo stisko in strah. Ta strah lahko vodi celo do paničnih občutkov ali napada že samo ob misli na letalo in letenjem.

Nekaterim stiska ne dopušča, da bi preizkusili poleteti z letalom, zato se letenju izgobajo. Nekateri poskusijo ali celo redno potujejo z letalom, a se njihov strah z leti ne zmanjšuje - morda se celo poglablja in stopnjuje.

Zakaj je strah pred letenjem tako zelo pogost?

V splošnem so strahovi pogosti, ker smo v teku odraščanja premalo poučeni o veščinah za soočenje z negativnimi čustvi in premagovanjem stresnih situacij.

V sodobnem svetu intenzivno gojimo miselnost, da moramo biti delovno storilni, pridni, ubogljivi, s čimer ponotranjamo občutek perfekcionizma. S tem zanemarjamo svoje potrebe in občutke, kar vodi do tega, da ne iščemo načinov, s katerimi bi poskrbeli zase.

Posledično nimamo učinkovitih strategij, s katerimi bi se soočali s strahovi, ki se prebujajo v nas. Zdi se, da so negativa čustva neobvladljiva, zaradi česar pred njimi bežimo in se jim izogibamo.

Z izogibanjem pa se strah v nas krepi, ko smo izpostavljeni novemu sprožilcu strahu, kot je denimo letenje.

Vzroki za aerofobijo so sicer različni; možno je, da bi ta vztrajala kljub dobrim strategijam in orodjem za soočenje s strahom. Vendar pa je vsak strah mnogo bolj obvladljiv, ko smo do sebe prizanesljivi, ko zmoremo poskrbeti za svoje potrebe ter ko gojimo veščine, s katerimi premagujemo stresne, neprijetne situacije.

Kako aerofobija vpliva na življenje posameznika?

Osebe z aerofobijo se želijo za vsako ceno izogniti letenju. Morda vztrajajo pri drugih načinih prevoza, kot so avtomobili, avtobusi ali vlaki - tudi, če so manj priročni, kot letenje.

Osebe z aeorofobijo prevzema strah ob misli, da bi letele. Nekatere celo tako, da ne zmorejo na letalo. Posledično prilagajajo vsak svoj dopust tako, da se izognejo letenju, s tem se pa omejujejo pri destinacijah. Morda celo zavračajo službo, kjer so predvidene službene poti z letalom. Torej se omejujejo poklicno kot zasebno.

Nekateri vseeno zmorejo na letalo, kljub strahu. Pred potovanji pa doživljajo pravo stisko, paniko, tesnobo in strah. Morda že mesece prej, najintenzivneje pa zadnje dneve in na dan leta. Posledično so oropani sproščenega letenja, saj jim vožnja predstavlja intenziven stres. Nekateri ga blažijo s pomirjevali in celo alkoholom, saj je stiska premočna, da bi jo zmogli sami pomiriti.

Ko prispejo na destinacijo, pa ne morejo tako brezskrbno in sproščeno uživati na oddihu, saj vedo, da jih čaka še let nazaj domov. To povzroča nove stisko.

Osebe so tako v začarenem krogu strahu, za katerega nimajo učinkovite rešitve. 

Kako si lahko nekdo, ki se boji letenja, pomaga?

Prvi in najpomembnejši korak je, da oseba prepozna, kaj natančneje je vzrok strahu pred letenjem. Ko razumemo vzrok, lažje razumemo tudi, katera orodja potrebujemo, da se s svojim strahom soočamo.

Orodje, ki je pri tem lahko močno v pomoč je to, da se posameznik osredotoča na to, kar lahko kontrolira. Strah pogosto se pogosto rodi ravno iz občutka, da stvari nimamo pod nadzorom. Zaradi tega se posledično krepi tudi občutek nemoči in obupa.

Najučinkovitejša orodja za premagovanje strahu pred letenjem so naslednji koraki:

1. Čustev ne analizirajte in se z njimi ne ukvarjajte: ni vam treba ocenjevati, ali svoje občutke lahko obvladujete ali ne. Dovolj je le, da jih samo pustite, da so. Brez ocenjevanja, analiziranja in obsojanja.

2. Definirajte in osredotočite se na to, na kar imate vpliv: med letenjem se lahko sprehajate po letalu, se pogovorite z osebjem ali nekom, ki sedi ob vas, lahko uporabite stranišče, berete knjigo, poslušate glasbo...

3. Opomnite se, zakaj želite leteti: prebudite svoje navdušenje in motivacijo za letenje tako, da poiščete njegov namen in smisel. Na ta način lahko svojo željo okrepite do te mere, da ta postane večja od strahu.

4. Ne izogibajte se letenju: ravno izogibanje je tisto, ki strah še bolj krepi.

5. Govorite o svojih občutij z osebo, ki ji zaupate: s tem lažje ubesedite to, kar čutimo in se pomirite.

6. Izobražujte se o delovanju letala in letenja: mnoge je strah letenja, saj ne poznajo mehanizma delovanja letala in letenja. Če ga poznate, je stiska lahko manjša in se lažje prepustite vožnji.

7. Poiščite strokovno pomoč: če samopomiritve nikakor ne dosežete, naj vas ne bo sram ali strah svoje strahove zaupati strokovnjaku (psihoterapevtu, psihologu, psihiatru ali splošnemu zdravniku). S tem boste hitreje prišli do rešitev, ki bodo stisko olajšale in vas osvobajale strahu.

Kaj lahko naredimo, če potujemo z nekom, ki se boji letenja? Mu lahko kako pomagamo?

Pomembno je, da osebi dajemo varen prostor, kjer lahko ob nas izrazi vse, kar doživlja. Nekdo, ki nima tega strahu težko razume strah drugega, zato nehote prične z nasveti, ki lahko stisko še ojačajo.

Priporočljivo je, da ne minimaliziramo občutkov osebe in ne govorimo, naj je ne bo strah ali naj strah preprosto sprejme. To bo namreč samo še okrepilo neprijetne občutke.

Namesto tegaje pomembno, da osebo poslušamo, jo tudi slišimo in smo pri tem sočutni ter empatični. Oseba mora začututi, da je ob vas varna in sprejeta. Super je, če ji lahko pokažemo, da v tem strahu ni sama.

Ravno podpora je tista, ki lahko osebo pomiri in ji vrača občutek varnosti. To je v resnici vse, kar oseba, ki jo je strah, od nas potrebuje.

Več o delu Draga Švajgerja najdete na uglaseni-odnosi.si

• Preberite si še: So odrasli ljudje brez otrok res srečnejši?

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar