Če otroka žgečkate, se bo ta smejal. V resnici pa ni nujno, da se ob tem dobro počuti. Ravno nasprotno - žgečkanje je lahko za otroka precej neprijetno, saj s tem posegamo v njegovo telo in mu odvzamemo občutek nadzora.
Več o žgečkanju otrok nam je pojasnil psihoterapevt Drago Švajger, vodja centra Uglašeni odnosi (Center za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje), magister zakonske in družinske terapije ter kandidat za doktorski naziv.
Smeh ni pokazatelj, da je otroku prijetno
Odraslim se morda zdi prijetno, a žgečkanje otrok proti njihovim željam lahko povzroči različne težave. Žgečkanje lahko izzove smeh hitreje kot katera koli druga igra, vendar to ne zagotavlja, da je otroku pri tem prijetno in varno. Smeh je zgolj refleksni odziv na žgečkanje, ni pa pokazatelj, da se otrok ob tem v resnici zabava.
Občutki nemoči in ujetosti
Ravno zaradi refleksnega odziva se otrok počuti ujetega in nemočnega. Ne more povedati, da mu je neprijetno in da si želi, da prenehate. Kadar je otroku neprijetno in odrasel tega ne zazna ter z igro nadaljuje, se v otroku krepi občutek nemoči in ujetosti. Dlje kot igra traja in pogosteje kot žgečkanje izvajamo, več negativnih izkušenj nemoči in ujetosti otrok doživlja.
Posledica tega je, da otrok ponotranji občutek, da nima kontrole, nima nadzora, nima zmožnosti reči ne. S tem mu sporočamo, da je nemočen in preslišan v čustvenih in telesnih potrebah. Predvsem pa, da ne spoštujemo njegovega telesa in potreb.
Tudi če je namen dober, je žgečkanje za otroka lahko izjemno travmatična izkušnja, saj igre ne more ustaviti in ostaja ujet v strahu. Občuti tudi sram, da nekdo posega v njegovo telo. Celotna izkušnja je za otroka lahko zelo ponižujoča.
Kakšne posledice nosi otrok?
Otrok lahko posledično razvije sram do svojega telesa in strah do vsakršnega fizičnega stika. Ko odraste, lahko fizične dotike dojema kot zlorabo. Ob dotiku drugega tako občuti strah, gnus, nezaupanje in sram.
Tak otrok se zato tudi kot odrasel lahko izogiba dotikom in tako težje gradi intimne odnose. Obenem lahko takega otroka tudi nasploh v življenju spremlja občutek, da je nemočen, nepomemben in neslišan.
Kaj lahko naredimo kot starši?
Žgečkanje otrok se morda zdi neškodljivo in zabavno, vendar je nujno upoštevati privolitev, meje, varnost in kontekst igre. Pomembno je, da smo osredotočeni na otrokove potrebe in jih slišimo, saj bomo le tako lahko z otrokom gradili odnos kjer mu je resnično varno in prijetno.
Le odrasel, ki je osredotočen na otrokove potrebe in čustveno doživljanje, bo zaznal, kdaj je otroku prijetno in kdaj mu ni. Sicer lahko nedolžno žgečkanje preraste v intenzivno čustveno stisko, ki je ne zmore predelati in tako s stisko
ostaja sam ter nepomirjen.
Otroka moramo zato vedno vprašati za soglasje in mu dovoliti, da postavi meje, preden ga požgečkamo. S tem bo prejel izkušnjo, da se ga upošteva in spoštuje ter da ima moč nad svojim telesom. Sporočimo mu, da lahko postavi mejo, ko mu v odnosu ni prijetno. S tem se krepi občutek zaupanja vase in se razvija zdrava samopodoba.
S tem, ko spoštujemo otroka, bo ta tudi v odrasli dobi zmogel prepoznavati lastne potrebe in drugim postavljati meje.
Več o delu Draga Švajgerja najdete na uglaseni-odnosi.si
- Preberite si še: Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930