Prava bližina v odnosu se začne tam, kjer se najprej srečamo s sabo.
Kadar smo v partnerskem odnosu nezadovoljni, se naše misli pogosto vrtijo okoli tega, da nas partner ne razume, da se ne potrudi dovolj ali da mu ni zares mar.
Ujamemo se v razmišljanju, da bi bilo najino življenje lahko lepo, če bi znal bolje poslušati, če bi nas bolj začutil. Morda celo pomislimo, da bi, če bi mu bilo dovolj mar, sam posegel po knjigi o osebni rasti ali vzgoji.
Ko pričakujemo, da bi nam partner moral nekaj dati na način, kot si želimo, pa tega ne dobimo, se pogosto prebudi zamera – včasih potiho, včasih glasno. Lahko se počutimo nepomembne, nevredne, nesigurne ali neljubljene. In to lahko zelo boli.
Ko smo v taki močni notranji stiski, se v nas pogosto sprožijo avtomatski odzivi. Vsak človek ima svoj vzorec, po katerem reagira, ko ga preplavi bolečina. Nekateri napadejo – pritiskajo, kritizirajo. Drugi se umaknejo – utihnejo, se zaprejo in se ne želijo pogovarjati.
Čeprav imamo ob tem občutek, da se borimo za odnos, ker nam je mar, so to pogosto načini, kako se iz odnosa umaknemo. Preprosto zato, ker v tistem trenutku ne zmoremo biti ranljivi.
Pod temi odzivi pa se skrivajo globlja čutenja, ki jih je smiselno najprej prepoznati in razumeti. Tako lažje vzpostavimo stik s sabo in postopoma razjasnimo, kaj v resnici potrebujemo.
Ali potrebujem tišino, objem, prisotnost, poslušanje ali aktivno podporo? Pomembno je tudi, da prepoznam, kaj se v meni zgodi, ko nekdo pristopi na način, ki me boli. Kaj mi ta bolečina pravzaprav sporoča?
O čem govori? Šele ko začnem razumeti svoje notranje doživljanje in prepoznam, po čem v resnici hrepenim, lahko to drugemu jasno in brez obtoževanja izrazim.
Morda skozi raziskovanje ugotoviš, da se pogosto prilagajaš zaradi strahu pred izgubo ljubljene osebe. Ne poveš zares, kako si, in se ne pokažeš v svoji pristnosti. Ali pa opaziš, da se je tvoje življenje tako dolgo vrtelo okoli potreb drugih, da se danes sprašuješ, kdo sploh sem jaz. Pogosto je prvi korak raziskovanje prav tega – kdo je moj pristen jaz. Kako se počutim, ko sem sam s sabo?
Mi je prijetno ali se pojavi praznina? Če se dolgo prilagajamo drugim, lahko postopoma izgubimo stik s sabo. V takem odnosu se je težko počutiti zares varno. Na površini sicer lahko doživljamo občutek varnosti, še posebej takrat, ko partner odgovori na naše potrebe. A prej ali slej pridejo situacije, ki pokažejo, kako močno je naše notranje ravnovesje odvisno od drugega.
Na primer, ko partner odide na službeno pot ali je dlje časa odsoten, se lahko v nas prebudi strah, ki ga težko obvladamo, še posebej, če smo ga prej večinoma umirjali skozi njegovo prisotnost.
Partner ni odgovoren za našo srečo ali zadovoljstvo. Odgovoren je za svoj odnos do mene, jaz pa za svoj odnos do njega. Pogosto pa od partnerja pričakujemo, da bi bil drugačen – bolj samozavesten, da bi več časa preživel doma, delal na sebi, bral knjige ali postavljal meje svojim staršem. Ko tega ne naredi, to hitro razumemo kot znak, da nas nima zares rad ali da se ne trudi za odnos.
Pritiskanje na drugega, da bi živel po naših pogojih v odnos vnaša napetost in oddaljenost. Veliko bolj ljubeče je, če najprej pogledamo vase – kaj v meni se aktivira, ko si želim, da bi bil partner drugačen?
Kaj ta želja govori o meni? Morda mi je težko gledati, kako ne zmore postaviti meja, ker je v meni še vedno živa boleča izkušnja, kako je, ko nisi slišan ali viden, ko ti je težko.
Ali pa me njegovo brezskrbno ravnanje z denarjem prestraši, ker v meni prebudi spomin na pomanjkanje iz otroštva.
Namesto da bi partnerja poskušali “popraviti”, je veliko bolj smiselno najprej začutiti svojo bolečino ter poskrbeti za svojega notranjega ranjenega otroka. Šele od tam lahko v odnos vstopimo drugače – z ranljivostjo namesto obtoževanja.
Namesto “tako se ne dela” ali “to ni v redu” lahko spregovorimo o tem, kaj se v nas zgodi. O strahu, da nismo pomembni, da nismo ljubljeni ali da bomo ostali sami. Ko zmoremo govoriti iz tega mesta, je veliko večja verjetnost, da se vzpostavi dialog, v katerem lahko iščemo skupne poti, ki upoštevajo oba.
Če od drugega zahtevamo, da se razvija v smer, za katero mi verjamemo, da je zanj dobra, posegamo v nekaj, kar ni naša odgovornost. Nihče razen njega samega v resnici ne ve, kaj potrebuje za svojo rast in za naslednji korak v smeri svoje avtentičnosti. Le on se lahko nauči slišati sebe, prepoznavati svoje potrebe in razumeti, kaj zares želi prinesti v odnos. In šele takrat, ko nekaj da iz sebe – iz svoje svobodne odločitve in srca, ne zaradi pritiska ali prilagajanja – lahko to v odnosu gradi povezanost.
Prava bližina v odnosu se začne tam, kjer se najprej srečamo s sabo.
Petra Vršnik, psihoterapevtka, www.upajsi.si
