Psihoterapevtka Petra Vršnik tokrat izpostavlja drugo plat dela na sebi: "Pomembno je razumeti, da včasih niti raziskovanje sebe ni zares počitek."
V telesu so shranjene zgodbe našega življenja. Spomini, občutki, napetosti, ki jih včasih niti ne znamo ubesediti. Telo si zapomni tudi tisto, kar je um že zdavnaj potisnil stran. Z nami govori ves čas. Preko napetosti v ramenih. Preko cmoka v grlu. Preko nemira, ki ne izgine niti takrat, ko se življenje navzven zdi mirno. Preko utrujenosti, nespečnosti, tesnobe ali občutka, da nikoli zares ne moremo odložiti bremena in se sprostiti.
Veliko ljudi danes živi v stalni napetosti, čeprav njihovo življenje navzven morda deluje povsem urejeno. Navajeni smo biti ves čas v gibanju. Razmišljati. Načrtovati. Reševati. Poskrbeti, da vse teče. In pogosto niti ne opazimo več, da naše telo že dolgo živi v stanju pripravljenosti.
Tudi počitek zato za mnoge ne deluje več naravno. Ko se končno ustavimo, se pogosto šele takrat srečamo z nemirom v sebi. Misli postanejo glasnejše. Telo bolj napeto. Kot da nekaj v nas ne zaupa miru.
Človek lahko deluje zanesljivo, funkcionalno, pogosto celo zelo uspešno. Le redko pa kdo vidi, koliko napetosti telo nosi v sebi. Tudi zvečer, ko se dan konča, se v njem nič zares ne umiri. Misli tečejo naprej. Kaj bi še moral narediti. Kaj je pozabil. Kaj bi lahko šlo narobe. Kot da telo ves čas pričakuje, da se bo nekaj zgodilo in mora ostati pripravljeno.
Dolgo lahko verjame, da je preprosto človek, ki težko odklopi. Šele kasneje začne opažati, da njegovo telo že leta živi v pripravljenosti. Kot da še vedno posluša prepire staršev skozi otroške stene. Kot da še vedno čaka trenutek, ko bo moral nekaj popraviti, umiriti, rešiti. In morda je prav to počel celo življenje — pospravljal po viharjih, ki jih kot otrok ni mogel ustaviti.
Na začetku poslušati telo ne deluje naravno. Veliko bolj naravno je nekaj narediti. Razmišljati. Reševati. Se zamotiti. Ostati v gibanju. Telo pa v sebi še naprej nosi nemir.
Pomembno je tudi razumeti, da včasih niti raziskovanje sebe ni zares počitek. Tudi opazovanje sebe, analiziranje svojih občutkov, meditacija ali stalno delo na sebi lahko postane še en način, kako ostajamo v naporu. Ne garamo več samo v zunanjem svetu, ampak začnemo garati tudi v svojem notranjem svetu.
Ves čas nekaj popravljamo, predelujemo, iščemo odgovore, poskušamo postati boljši, bolj mirni, bolj ozaveščeni. Tudi stik s sabo lahko včasih postane projekt.
Včasih se za željo po osebni rasti skriva isti notranji nemir, ki nas žene tudi v pretirano delo, nenehno aktivnost ali skrb za druge. Telo ne čuti samo tega, kaj počnemo, ampak tudi iz kakšnega notranjega prostora to počnemo. Če tudi stik s sabo postane še ena naloga, ki jo moramo opraviti pravilno, telo ne začuti olajšanja, ampak zgolj še en nov pritisk.
Telo čuti razliko med nežno prisotnostjo in notranjim pritiskom, da moramo nekaj rešiti tudi v sebi. Včasih telo ne potrebuje še ene analize, še ene tehnike ali še enega odgovora.
Potrebuje samo trenutek, kjer mu ni treba ničesar doseči. Trenutek, kjer ni treba biti boljši, bolj umirjen ali bolj “predelan”. Trenutek, kjer lahko samo je. In takrat lahko počiva. Ko začnemo poslušati svoje telo, se olajšanje ne zgodi vedno takoj. Včasih šele takrat zares opazimo, kako utrujeni smo. Koliko napetosti nosimo v sebi. Koliko časa smo živeli v notranjem občutku, da moramo biti ves čas v pripravljenosti.
A ravno v tej pozornosti se začne nekaj spreminjati. Okrevanje se začne takrat, ko zmoremo vzpostaviti stik s tem, kar telo nosi v sebi. Ko lahko za nekaj trenutkov ostanemo ob tem, kar čutimo, brez potrebe, da bi to takoj popravljali ali reševali, se pogosto začnejo kazati odgovori, ki jih prej nismo mogli slišati.
Petra Vršnik, psihoterapevtka, www.upajsi.si
