Psihoterapija, beseda ki v marsikomu zbudi nelagodje. Občutek, da je z nami nekaj hudo narobe. Pa je res tako? Kaj pa, če namesto te strokovne besede uporabimo "poglobljen pogovor, ki vodi do osebnega bistva, stika s sabo"?
V resnici gre za človeško potrebo po varnem prostoru, odnosu, kjer je dovoljeno izraziti sebe. Strokovno znanje terapevta nima smisla, če le ta v sebi ne čuti tega poslanstva in ne nosi v svojem srcu sočutja ter kapacitete se resnično povezati s klientom. In obratno; brez predhodnega znanja težko vodiš ljudi skozi predelovanje težkih travm.
Ko enkrat združiš vse to ter dodaš osebne in življenjske izkušnje lahko marsikomu pomagaš iz nemira v notranji mir. Iz strahu v ljubezen. Iz depresije v smisel življenja. Marsikomu, ne pa vsem. Zato je pri izbiri pomoči vedno dobro poslušati sebe. V psihoterapiji je več smeri, vsak terapevt pa nosi svoj odtenek osebnosti in zato se ne moremo pri vsakem počutiti dobro, sproščeno in zaupanja vredno.
Vsi ljudje imamo točke v življenju, ko smo izgubljeni, čutimo nemoč, bolečino in ne vemo, kako naprej. Zakaj ne bi takrat poiskali varen odnos in nekoga, ki nam bo pomagal naprej?
Včasih psihoterapijo potrebujejo pari, ker želijo rešiti ali izboljšati odnos. V ospredje stopi velikokrat teorija navezanosti in partnerske dinamike, ki se pri tem ustvarijo. Sama sem od blizu spoznala takšne odnose na partnerskih terapijah. Gre za dve osebi, ki sta si na začetku močno privlačni. Ena ima izogibajoči stil navezanosti, druga preokupiranega. Stil navezanosti se pridobi v zgodnjem otroštvu.
Izogibajoči partner se boji bližine in intimnosti ter beži iz odnosa (v delo, med prijatelje, v šport, v afero, v zasvojenosti...), preokupirani pa si želi preveč povezanosti, nezdravega zlitja in nenehno lovi drugega (lahko bi rekli, da je soodvisen, odvisen od partnerja). Padeta v začarani krog, bolj kot nekdo pritiska in želi izsiliti bližino, bolj se drugi umika. Tukaj zmagovalcev ni, konflikti se stopnjujejo in oba se vidita kot žrtev dejanja drugega. Bolečina je vedno večja in vsaka nova ponovitev je sol na rano.
Gre za staro rano iz otroštva, ki se nikoli ni zares pocelila. S partnersko terapijo se ozavestijo vzorci in velikokrat odkrijemo, da se pod vso jezo in razočaranji skriva globoka žalost spregledanosti, osamljenosti in zanemarjenosti. Ranljivost, ki ob tem spoznanju nastane, lahko par poveže na drugačen, globlji način.
Nekateri pari vidijo v tej dinamiki priložnost za osebno rast in delo na sebi. Drugi spet vztrajajo v toksičnem vzdušju leta in leta. Tretji pa sprevidijo, da nima smisla vztrajati in se razidejo. Ni prav in narobe. Gre samo za odločitev, kako preživeti preostanek življenja.
Vredni smo lepih in spoštljivih odnosov, zato je iskanje pomoči ključno, če se sami ne zmoremo izviti iz začaranega kroga.
Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, www.sasagolob.si
info@sasagolob.si
- Moški pogosto trpijo v tišini
- Travme iz otroštva: "Kaj pa naj naredim, saj za nazaj ne morem nič spremeniti?"