Kaj pravzaprav loči človeka s psihotično izkušnjo od nekoga z disociativnimi identitetami? Odgovor morda ni tako preprost, kot smo verjeli še pred nekaj desetletji.
Tradicionalna psihiatrija je dolgo časa med obema pojavoma postavljala precej jasno mejo. Danes pa raziskovalci travme vse pogosteje ugotavljajo, da je resničnost veliko bolj zapletena.
Doma v dveh svetovih
Donald Kalsched, jungovski analitik in avtor, ki se že desetletja posveča posledicam zgodnje travme, opisuje notranji svet travmatiziranega otroka kot izjemno ustvarjalen prostor preživetja. Ko otrok ne more pobegniti iz zunanjih okoliščin, psiha ustvari notranje zatočišče.
"Travmatiziran otrok preživi tako, da se umakne v notranji svet." – Donald Kalsched
Mnogi ljudje z disociativnimi izkušnjami zato živijo v nekakšnem ’dvojnem državljanstvu’. Obstaja zunanji svet vsakdanjega življenja in obstaja notranji svet podob, simbolov, notranjih identitetnih stanj, sanj in občutkov. Čeprav sta oba svetova tesno prepletena, oseba pogosto vsaj deloma ve, da gre za dve različni ravni izkušnje.
Prav ta sposobnost prehajanja med svetovoma je morda ključna. Problem namreč nastane, ko prehajanje ni fluidno in človek v sebi ostane ujet.
"Radost je biti skrit, katastrofa pa je, če te ne najdejo." - Donald Winnicott
Dotični citat je skoraj pesniški opis disociacije. Otrok se je v luči zgodnje travme moral skriti (v notranji svet), da je (psihično) preživel. A če ga nato nihče nikoli ne najde, ali to morda ne pomeni, da postane izgubljen tudi sam sebi?
Notranji svet in njega glasovi
Nekateri strokovnjaki razmišljajo, da disociacija v določenih okoliščinah deluje zaščitno pred hujšim psihičnim razpadom. Namesto da bi se porušile same meje med notranjim in zunanjim svetom, kar naj bi se zgodilo pri psihozi in shizofreniji, se izkušnje organizirajo v ločene dele osebnosti, kar se v otroštvu zgodi disociativcem.
To nas pripelje do ene najbolj zanimivih tem sodobne psihologije: slišanja glasov.
Dolga desetletja so glasove obravnavali predvsem kot simptom shizofrenije. Danes vemo, da jih doživljajo tudi ljudje s travmatskimi in disociativnimi motnjami, pa tudi nekateri povsem zdravi posamezniki, npr. v obdobju žalovanja.
Nekateri raziskovalci celo predlagajo, da so številni glasovi v svojem bistvu disociativni. Morda ne gre za nekaj tujega ali zunanjega, temveč za odcepljene dele osebnosti, ki iščejo stik z zavestjo.
Nekdo lahko sliši notranji glas in ga razume kot del svoje notranjosti. Drugi pa ga lahko doživi kot objektivno zunanjo resničnost. V obeh primerih je vsebina podobna, vendar je izkušnja bistveno drugačna.
Morda zato danes nekateri strokovnjaki menijo, da slišanje glasov samo po sebi ni dovolj za razumevanje človekove stiske. Pomembno je vprašati tudi, od kod glas prihaja, kakšno zgodbo nosi in kakšno vlogo ima v življenju posameznika.
Na koncu ostaja odprto vprašanje, ki ga sodobna psihologija še ni dokončno razrešila: ali so glasovi predvsem simptom bolezni ali pa včasih predstavljajo ustvarjalen poskus psihe, da predela nekaj, kar je bilo nekoč preveč boleče za neposredno izkušnjo?
Morda je odgovor drugačen za vsakega človeka posebej ali pa enostavno še vedno ne vemo dovolj o čudežni samozdravilni naravi lastne psihe.
Rešitev iz labirintov psihe
"Dokler nezavednega ne ozavestimo, bo vodilo naše življenje in temu bomo rekli usoda," je svoje dni pravil Carl G. Jung, mi pa lahko na mestu dodamo, da se pregovorna ’usoda’ lahko kaže tudi kot ’simptom’. In ob tem ni vseeno, za kakšen simptom gre. Od tega je namreč odvisen pristop, ki – upajmo – vodi k notranji preobrazbi, ravnovesju in integraciji.
Naj na tem mestu spomnimo na naslednji citat:
"Le v igri sta otrok ali odrasli lahko ustvarjalna in uporabljata celotno osebnost." - Donald Winnicott
Ta je zanimiv zato, ker številni travmatizirani ljudje notranji svet najprej razvijejo kot obrambni mehanizem, kasneje pa lahko prav skozi simbolno igro, sanje in domišljijo pridejo nazaj do celovitosti.
In zdaj, če nekoliko špekuliramo …
Kaj, če bi psihozo in disociativne izkušnje primerjali na način, da gre – v odnosu na notranji svet - morda za nekaj podobnega, le da se v psihozi 'opazovalec' izgubi v arhetipskih globinah, pri disociaciji pa do neke mere človek uspe ohranjati status 'opazovalca' oz. 'popotnika med dvemi svetovi'?
Špekulativno (z Jungom)
Jung je v bistvu že zelo zgodaj opisal nekaj podobnega. Njegova slavna razlika se je namreč glasila: "Nevrotik trpi zaradi nezavednega. Psihotik je preplavljen z nezavednim."
Toda zanimivo je nekaj drugega. Jung je bil osebno prepričan, da je med svojim obdobjem ’izgubljanja v nezavednem’, ki ga opisuje v Rdeči knjigi, hodil zelo blizu psihotičnega roba.
Zakaj po njegovem ni postal psihotičen? Ravno zato, ker je ohranil ’opazovalca’. To mu je uspelo skozi pisanje, risanje mandal in refleksijo. Nekje v svojih pogosto citiranih tekstih med drugim pravi: "Vedel sem, da so figure resnične kot psihične realnosti, vendar nisem smel izgubiti stika z vsakdanjim življenjem." Tako je ubesedil skoraj prototip ’popotnika med svetovi’.
"Zdravje je sposobnost stati v prostoru med različnimi realnostmi, ne da bi izgubili katerokoli od njih." - Philip Bromberg
Morda je eno od velikih odprtih vprašanj sodobne psihologije to, ali so nekatere izkušnje, ki jih danes razumemo predvsem kot simptome, nekoč imele tudi drugačen pomen.
Preberite tudi:
Tradicionalne kulture so imele šamane – ljudi, ki naj bi poznali zemljevid notranjega sveta in znali spremljati tiste, ki so se v njem izgubili. Sodobna psihiatrija pa sicer zna človeka pogosto rešiti pred padcem v prepad, veliko manj pa se ukvarja z vprašanjem, kaj je v tem prepadu sploh našel.
Morda prihodnost ni v izbiri med znanostjo in modrostjo starih tradicij, temveč v njunem srečanju. Kajti včasih človek ne potrebuje samo nekoga, ki ga vrne v skupno resničnost, ampak tudi nekoga, ki mu pomaga razumeti svetove, skozi katere je potoval.
Na spektru
Za konec še, popolnoma špekulativen spekter razpetosti med zunanjim in notranjim svetom, s katerim bi se Jung in vsi drugi v prispevku omenjeni avtorji – vsaj do neke mere – strinjali. Objavljamo jo zgolj v želji vizualne ponazoritve povedanega in je vsekakor lahko predmet tako razmisleka kot kritike.
Opomba: Omemba "... brez možnosti vrnitve" najnižje na spektru izvira zgolj iz našega trenutnega razumevanja tega stanja. Z večjim razumevanjem se bo gotovo spreminjala tudi 'prognoza možnosti'.
