Po letih čakanja je napočil trenutek, da se psihoterapija v Sloveniji zakonsko uredi in prizna kot samostojen poklic. Zakon prinaša strokovni nadzor ter predvsem večjo zaščito za uporabnike, ki si v ranljivih trenutkih zaslužijo varno in kompetentno podporo. Intervju z docentko pri Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije, dr. Sašo Poljak Lukek, razkriva, zakaj je ta zakon ključen za prihodnost duševnega zdravja v naši družbi.
POGLEJTE SI INTERVJU:
Zakaj podpirate zakonu o psihoterapiji?
"Zakon o psihoterapiji smo čakali že zelo dolgo. Mislim, da je res skrajni čas, da se sprejme in da se ta poklic – ki v Sloveniji obstaja že vrsto let – končno tudi uradno regulira. Pomembno je, da strokovnjaki, ki delamo/delajo na tem področju, dobijo svoje mesto v zdravstvu, sociali, šolstvu in nenazadnje tudi v zasebnem sektorju. Zakon pa bo predvsem predstavljal zaščito za uporabnike psihoterapevtskih storitev."
Kaj torej zakon prinaša uporabnikom?
"Ključna vrednost zakona o psihoterapiji je v tem, da bodo ljudje dobili jasen odgovor: kaj psihoterapija sploh je, kaj lahko od nje pričakujejo in kakšne strokovne kompetence naj ima nekdo, ki se imenuje psihoterapevt. S tem se bo končalo obdobje, ko so uporabniki morali sami iskati 'zrno med plevelom'. Z vidika varovanja posameznikov, ki potrebuje psihoterapevtsko pomoč, je ta zakon nujen."
- Preberite si tudi: Dr. Christian Gostečnik: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."
Kako odgovarjate na kritike, da bo zakon o psihoterapiji prinesel padec strokovnosti?
"Zelo težko razumem te kritike, da naj bi zakon znižal kriterije. Kako bodo lahko padli, če trenutno kriterijev sploh nimamo? Ta trditev zagotovo ne drži. Zakon jih bo prvič jasno postavil – za delo v različnih sektorjih, s predpisanim nadzorom, da bodo storitve v skladu s smernicami stroke. Zakon predvideva visoka merila: veliko ur teorije in prakse, osebna terapevtska izkušnja, supervizirana praksa. Zato menim, da bojazen pred upadom strokovnosti ni upravičena."
Ali bi lahko prišlo do težav, ker psihoterapevt nima znanja za diagnosticiranje duševnih motenj?
"Psihopatologija je del izobraževanja psihoterapevtov, a to ne pomeni, da je psihoterapevt usposobljen za diagnosticiranje, je pa usposobljen za prepoznanje težav, ki lahko kažejo na duševne motnje. Psihoterapevti delujemo najučinkoviteje v timih. Če bomo imeli prostor, da opravljamo svoje delo, ter bomo sodelovali s psihiatri in kliničnimi psihologi, ki postavljajo diagnoze, bo to zmagovalna kombinacija za uporabnike na področju duševnega zdravja.
Psihoterapija je dopolnilo – pred, med in po diagnozi – ne pa diagnostika sama. To spada na druga področja. Mislim, da se vsi, ki delujemo na področju psihoterapije, tega dobro zavedamo in sprejemamo to ločnico.
Osebno imam zelo dobre izkušnje s sodelovanjem s psihiatri, tako pri delu s klienti v psihoterapevtski praksi kot tudi na akademskem nivoju. Ko pridejo klienti, ki so že vključeni v psihiatrično obravnavo, se povežemo s psihiatrom, pridobimo ustrezne informacije in sodelujemo, kjer je to mogoče. Pogosto kliente tudi usmerimo na klinično diagnostiko, da pridobimo bolj konkretne podatke o njihovem stanju. Na podlagi teh informacij lahko psihoterapevtski proces vodimo bolj usmerjeno in učinkovito.
Zelo dobro pa sodelujemo tudi na akademskem nivoju. Psihiatri so vključeni tudi v izobraževanje za psihoterapijo. Zdijo se mi nujni na tem področju, da lahko podajo svoja stališča, da lahko študentje pridobijo znanja tudi od njih ter hkrati razumejo, kje so meje različnih profilov, kako se profil psihoterapevta umešča, in katere naloge pripadajo njemu."
Kaj potrebuje človek v stiski?
"Duševna stiska izhaja iz odnosov. Prva stvar, ki jo človek v stiski potrebuje, je odnos – in ta se mora zgoditi čim hitreje. Dostopnost psihoterapevtskih storitev je zato ključna. Zakon bo postavil visoke standarde, a hkrati tudi omogočil večjo dostopnost psihoterapije širšemu krogu ljudi.
Človek v duševni stiski potrebuje kontakt, odnos, razumevanje stiske, nekoga, ki zna regulirati stisko v prvi fazi in pomagati poiskati ustrezne rešitve. Na področju duševnega zdravja ni prostora za dolge čakalne vrste – odziv mora biti hiter. Strokovnjaki se moramo povezovati, ne zapirati. Duševna stiska se namreč brez odziva poglablja, zato postane pomoč vedno bolj korenita, obsežna in tudi dražja."
Potrebujemo psihoterapevte tudi v šolstvu?
"Zadnji dogodki v šolah jasno kažejo, da potrebujemo dodatne strokovnjake v izobraževalnem sistemu. Psihoterapevt je verjetno eden od profilov, ki lahko v šolo vnese dodatno podporo – za mladostnike v hudih stiskah in za učitelje oziroma za vse, ki delajo z otroci in družinami.
Psihoterapija lahko prinaša razumevanje konteksta, odnosov, izvora stiske in načinov odziva nanjo. Lahko je podporni sistem. Ko se otrok v osnovni šoli sreča s tesnobo ali samomorilnimi mislimi, ni časa za čakanje. Odreagirati je potrebno takoj. Potreben je nekdo, ki to opazi in zna ustrezno ukrepati. Tukaj se posebej kaže pomen družinskega terapevta, saj je družina pogosto ključni vir podpore, ki ga je potrebno okrepiti – če ni izvor stiske.
Tudi sama sem nekaj let delala v osnovni šoli in vem, da tam delujejo številni predani strokovnjaki, ki se ukvarjajo z otroci, in dobro opravljajo svoje delo. A glede na razmere v družbi in stiske, s katerimi se soočamo, se mi zdi, da potrebujemo dodatno podporo tudi za vse srčne učitelje. Nenazadnje so že prihajale pobude po supervizijskih srečanj, kjer bi strokovnjak/psihoterapevt vodil analizo situacij. Ključno je, da razumemo, kaj se skriva v ozadju vedenja otroka. Ne le, da vidimo, kaj se dogaja, ampak da zares razumemo, kaj se dogaja v ozadju.
V šolstvu potrebujemo bolj celostni pristop k čustvenemu doživljanju otrok in pritiskom, ki jih prinaša šolski sistem. Psihoterapevt ali družinski terapevt lahko pomaga zapolniti ta mozaik, zato da bomo ustvarili šolo kot varen prostor, kjer otroci najdejo zatočišče in občutek, da je tam odrasla oseba, ki jih sliši in razume. Takšno šolsko klimo si želim."
Zakaj je pomembno sodelovanje?
"Ne zmoremo sami. Če ne bomo sodelovali, ne bomo zmogli odgovoriti na vse izzive današnjega časa. Tudi psihoterapevti pogosto potrebujemo podporo – mrežo strokovnjakov, na katere se lahko obrnemo."
Spraševala: Ana Vehovar
