Naši notranji svetovi so si lahko zelo različni. Skozi življenje se učimo, kako naj obstajata hkrati moj in tvoj svet.
Govoriti o sebi drugemu je lahko zelo ranljivo, še posebej, če ne doživimo odziva, ki bi vodil v stik z drugim ali v občutek povezanosti. Ko rečemo, da nas je nekaj prizadelo, si običajno ne želimo veliko. Ne potrebujemo takoj opravičila ali razlage. Ne potrebujemo dokaza, da naše doživljanje ni upravičeno.
Želimo si predvsem, da bi nekdo za trenutek ostal ob tem, kar smo povedali. Da ne bi hitel popravljati, pojasnjevati ali presojati. Morda samo: "Prizadelo te je? Povej mi več."
Na videz je to majhen odziv, v resnici pa je zelo pomemben. Pomeni, da je naša izkušnja dobila prostor. To sicer ne pomeni, da je poslušanje vedno dovolj za razrešitev odnosa, je pa pogosto prvi pogoj za stik.
A pogosto se v praksi zgodi drugače. Ko izrazimo razočaranje, prizadetost ali strah, drugi hitro odgovori. Včasih s površinskim opravičilom, včasih z razlago, včasih z obrambo.
Čeprav so takšni odzivi pogosto dobronamerni, nas pustijo z občutkom, da nismo bili zares slišani. Kot da je pogovor prehitro zapustil našo izkušnjo in se preselil nekam drugam.
In prav tu se srečanje pogosto izgubi. Razlog največkrat ni pomanjkanje ljubezni ali skrbi, temveč naša težnja, da bi čim prej pojasnili, popravili ali razrešili tisto, kar bi v resnici potrebovalo predvsem prostor in prisotnost.
V takšnih trenutkih se pogosto odpovemo ravno tistemu prostoru, kjer bi se lahko zgodilo srečanje, in se zatečemo v eno od dveh skrajnosti. Včasih se prehitro prilagodimo drugemu in izgubimo stik s sabo. Drugič se tako močno oklenemo svojega pogleda, da izgubimo stik z drugim. V prvem primeru izgubimo sebe. V drugem izgubimo drugega.
Resnično srečanje pa se zgodi nekje vmes. Tam, kjer lahko obstajata oba svetova hkrati. Moj in tvoj. Ne da bi moral eden premagati drugega, ne da bi se morala zliti v enega.
Takšno srečanje je mogoče tam, kjer oba prevzemata odgovornost zase in za odnos.
Odnos ni prostor, kjer najdemo popolno usklajenost. Odnos naj bi bil prostor, kjer lahko ostanemo različni in kljub temu povezani. Kjer lahko za trenutek odložimo potrebo po hitrem odgovoru in drug drugemu namenimo nekaj bolj dragocenega: prisotnost.
In včasih se resnično srečanje dveh oseb začne že s preprostim vprašanjem: "Prizadelo te je? Povej mi več."
To ni strinjanje ali priznanje krivde, temveč pripravljenost, da za trenutek odložimo svojo razlago in vstopimo v izkušnjo drugega. Šele tam se lahko začne pogovor. Šele tam se lahko zgodi nekaj resničnega.
Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si
