Telesna psihoterapija: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo

Telo je odprta knjiga naših misli in čustev, ki nikoli ne laže. Hrani spomine vsega, kar smo izkusili; tudi tistega, kar smo potlačili globoko v nezavedno. Zato so nam brez čutenja in poznavanja lastnega telesa trajna in pristna stanja notranje umirjenosti, harmonije, sreče, radosti in ljubezni v resnici nedosegljiva. Prav telo je lahko torej čudovito orodje pri prebujanju in osvetljevanju spečih delov sebe na poti osebnostne in duhovne rasti. 

Telesna psihoterapija: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo (foto: profimedia) profimedia
28. 6. 2022

O tem, zakaj je sploh pomembno delo na telesu, kako deluje njegov spomin, kako ga (za)čutiti in se z njim znova povezati, kako vzdržati najbolj neugodne intenzivne občutke in pri tem ne razpasti, smo se pogovarjali s Tomislavom Senečićem, telesnim psihoterapevtom z dvajsetletno prakso ter soustanoviteljem Centra za integrativni razvoj (CIR) s sedežem v Zagrebu. Center izvaja izobraževalni program osebnega razvoja in integrativne telesne psihoterapije po metodi Integrative Core Dynamics in je polnopravni član EABP-a (European Association for Body Psychotherapy). V letošnji jeseni načrtujejo vpis prve generacije tudi v Sloveniji, zato organizirajo vrsto predavanj in delavnic. Sledite jim na FB strani: Center za integrativni razvoj Slovenija ali pišite na cir.slovenija@gmail.com.  

Zakaj je delo na telesu tako pomembno v procesu osebnega in duhovnega razvoja? 

Človek je sestavljen iz več dimenzij: telesne, čustvene, mentalne in duhovne, ki so med seboj neločljive in vplivajo ena na drugo, zato pri notranjih procesih ne dosežemo sprememb, če pri tem ne vključimo tudi telesa. V telesni psihoterapiji pogosto rečemo: "Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo."

Telo se na nek način nauči zadrževati določene neugodne izkušnje. Zato telo začne delovati kot velik obrambni sistem in ustvari tog mišični oklep. Ta zaustavlja naš naravni pretok, torej našo sposobnost, da smo v stiku s svojimi čustvi. Zaradi negativnih izkušenj v preteklosti mi zaustavljamo ta pretok, da tega ne bi več občutili. V tem procesu torej sodeluje naše telo.

Pogosto se za našimi kroničnimi bolečinami in boleznimi skriva nek čustveni kontekst, do katerega je težko priti, saj ga mišični oklep oziroma telo zadržuje. Naš namen pa je, da se prebijemo do njega in ga v procesu integracije uspemo integrirati.

Pri tem sodeluje tudi naš mentalni aparat, naš kognitivni del, kar še dodatno oteži proces razreševanja našega glavnega problema. Tako iščemo način, da telo izpusti potisnjeno čustvo, da se izrazi in pride v našo zavest, da ga na ta način ponovno doživimo. S tem sebi vrnemo sposobnost, da to ponovno občutimo in se znova povežemo s seboj.

V telesni psihoterapiji se to imenuje "proces utelešenja". Gre za ponovno povezovanje z lastnim telesom, torej za ponovno povezovanje z našo zmožnostjo, da čutimo. Če nismo povezani s svojim telesom, potem tudi ne moremo imeti bogatega čustvenega življenja in biti resnično v stiku s svojimi občutki.

Telo in čustva so povezani. Če telo v polnosti zmore držati naš čustveni "material", če ni togo in zategnjeno, bomo veliko bolj pretočni in naša čustva nam bodo veliko bolj dostopna in "domača". To pomeni, da bomo imeli polnejši občutek sebe ter hkrati večjo zmožnost, da smo prisotni "tu in sedaj". Če smo v stiku s svojimi občutki v tem trenutku, bomo veliko manj obremenjeni z razmišljanjem o naši preteklosti in načrtovanjem naše prihodnosti.

Potemtakem je telo svojevrstna odprta knjiga, v kateri so shranjeni spomini na vse naše čustvene izkušnje? Kaj in kako vi kot strokovnjak razberete iz človekovega telesa?  

Seveda. Telo je svojevrstna mapa našega obstoja. Naš pristop izhaja iz t. i. neorajhjanske šole. Njen začetnik Wilhelm Reich je v svoji psihoterapevtski praksi že dolgo nazaj prišel do spoznanja, da ljudje podobne telesne konstitucije govorijo o podobnih čustvenih težavah.

Telo, ki ga imamo sedaj, ni le rezultat genetskega nasledstva, temveč tudi vseh pogojev, pritiskov, razmer in situacij, v katerih smo se razvijali. Reich je tako razvil teorijo petih karakternih obramb, ki so neposredno povezane z našimi razvojnimi izkušnjami. Te karakterne obrambe lahko zelo jasno opazimo na telesni strukturi. Telo  pravzaprav odraža, kdo mi v resnici smo, kakšna je naša zgodba in naš osebni razvoj.

Tudi na svet ne pridemo kot nepopisan list papirja?

Telo, naše celice, naš živčni sistem začne memorizirati že v prenatalnem obdobju. Vse, kar mama čuti, s svojo hormonsko sliko in preko krvnega obtoka na določen način prenese na dete.

Če je mama v prenatalnem obdobju, ko še nosi otroka, izpostavljena določenemu stresu in visokim stopnjam stresnega hormona kortizola, bo otrokov živčni sistem to občutil. Najpogosteje si v takem primeru otrokov živčni sistem to zapomni kot neko obliko strahu. In tako že pride na svet z določeno predispozicijo strahu in skrbi. Ta se kasneje razvije v tako imenovano strukturo naše osebnosti. Ker se je to zgodilo zelo zgodaj, bo v odraslosti težava v tem, da ta oseba sploh ne bo znala jasno definirati vzroka svojega strahu.

Naše telo torej hrani spomin še iz časa pred rojstvom in v prvih mesecih po rojstvu. Tu govorimo o vzporednem spominu, to je spominu, ki ni na nivoju možganov.

Centri za spomin še niso razviti, a naš živčni sistem in naše telo te izkušnje že shranita, najpogosteje kot bazični občutek strahu. Tu lahko pogosto najdemo izvor močnih anksioznih stanj, napadov panike, fobij. Ljudje, ki živijo z eno od naštetih motenj, običajno ne poznajo in ne zmorejo priklicati v spomin glavnega razloga za to.

To je najpogosteje znak, da se je v zelo ranem obdobju zgodilo nekaj, kar za osebo ni bilo ugodno. Nezrela zavest tega takrat preprosto ni znala predelati in integrirati. Tako je telo oziroma živčni sistem to prevzel nase. Ta potisnjen "material" imenujemo nezavedno.

Opišite nam, prosim, na kratko teorijo petih karakternih struktur, ki ste jo omenili. 

Gre za pet osnovnih karakternih obramb oziroma struktur, ki so nastale kronološko – od našega prenatalnega obdobja do sedmega leta starosti. Telo in zavest delujeta glede na sposobnosti, ki jih otrok ima v določenem obdobju. V določenih razvojnih fazah nima veliko možnosti obrambe. V veliki meri je odvisen od staršev in njihove ustrezne skrbi. Če temu ni tako, torej če za otroka ni dovolj poskrbljeno, ta razvije obrambo, s katero se želi nezavedno zaščititi in braniti pred bolečino. Govorimo o t. i. obrambnem mehanizmu, ki se na telesu kaže kot tog mišični oklep. 

Prva karakterna struktura je shizoidna. Nastane lahko že v prenatalnem obdobju pa vse do prvega leta. Če je mama pod velikim stresom ali prestrašena, nerojeno dete dobi veliko količino stresnega hormona kortizola. Če ob rojstvu ni zadovoljen otrokov občutek varnosti, potem uporabi eno najbolj primitivnih oblik obrambe, to je disociacijo.

Druga po vrsti je oralna karakterna obramba, ki nastaja od šestega meseca pa do drugega leta. To je obdobje, povezano z oralno razvojno fazo – če v tej fazi otrokove potrebe niso dovolj ali do konca zadovoljene, potem se v njem zasidra osnovni občutek "zame vedno ni dovolj".

Tretja karakterna obramba je mazohistična. Ta nastane okoli drugega leta kot odziv na kontrolirajoče starše, ki nadzorujejo vse otrokove potrebe. Otrok tako dobi občutek poraženosti, češ da nima pravice do svoje potrebe.

Četrta obramba nastaja v obdobju od četrtega do šestega leta in se imenuje psihopatska. Nastane kot posledica izdaje zaupanja starša nasprotnega spola. Starš nasprotnega spola otroku daje občutek posebnosti in na ta način kompenzira tisto, kar ne uspe dobiti v odnosu s partnerjem. Otroku godi, da je poseben, vendar se na koncu počuti izdan in izkoriščan.

Peta karakterna obramba se imenuje rigidna. Nastane v obdobju od petega do sedmega leta kot posledica odrekanja avtentičnega obnašanja pri otroku. Starši ne podpirajo in ne sprejemajo otrokovega avtentičnega, spontanega obnašanja. Zato otrok sklene: tak, kot sem, nisem dober, zato moram postati popoln.  

Kaj je namen vaše metode? Kako konkretno poteka proces telesne psihoterapije?

Na vprašanje ‘kaj je namen telesne psihoterapije’ vam bo vsak terapevt tovrstne smeri dal isti odgovor: da odpremo pretok v telesu. Povedano drugače to pomeni, da okrepimo našo sposobnost za čutenje; da vzdržimo najbolj neugodne, najbolj intenzivne občutke in ob tem ne razpademo. Sčasoma se na ta način prenehamo bati sebe in si nismo več neznanka. Vedeti moramo, da nas je pravzaprav najbolj strah "materiala", ki je v nas. To v življenju tudi projiciramo navzven, saj je 90 odstotkov naših strahov projekcija naših notranjih strahov, s katerimi se še nismo srečali.

Obstajajo določeni načini, s katerimi lahko telo pripeljemo v stresen položaj, v katerem ima manjšo možnost, da se brani, in s tem izzovemo vibracije, ki jih oseba ne zmore več nadzorovati in tako ne more zadrževati pretoka skozi telo. Tako pridemo do osvoboditve blokade v telesu in posledično pride manjkajoči, potisnjen občutek na plano. Pogosto vidimo, da se v takih procesih osvobaja čustvo, ki se ga je telo krčevito branilo. Oseba prične jokati, kričati, se jeziti itd. Ko telo ponovno osvobodimo in doživimo pretok, lahko rečemo: "Aha, to sem nosil celo življenje."

Telesna psihoterapija je lahko v svojem bistvu zelo katarzična. V procesih je prisotnega veliko čustvenega izražanja v obliki joka, izražanja potisnjenega besa, kričanja, dela s travmo. Včasih izgleda navzven to zelo dramatično, vendar uporabljamo tudi veliko mehkejših pristopov za umirjanje živčnega sistema. To je celovit proces, s katerim istočasno ustvarjamo kapaciteto za pozitivna čustva. To nas posledično dela bolj žive, resnične in avtentične.

Kakšne so prednosti telesne psihoterapije v primerjavi z ostalimi psihoterapijami?

Na podlagi mojih osebnih izkušenj verjamem, da prav zaradi spoznanj o medsebojni povezanosti telesa in psihe psihoterapevtski proces ni popoln brez aktivnega vključevanja telesa. En del bo preprosto manjkal ali pa ne bomo imeli kapacitete, da zaključimo določene psihoterapevtske cikluse.

Vključevanje telesa pospeši celoten psihoterapevtski proces. Kar bi s pogovorom ali kognitivnim pristopom dosegli v daljšem času, s to potjo dosežemo dosti prej. Vendar pa telesna psihoterapija ni za vsakogar. Včasih mora nekdo skozi druge modele in pristope, ki mu bolj ustrezajo.

Prednost telesne psihoterapije je, da klient ozavešča pomembnost telesa, da prične o njem razmišljati, da ga vključuje v celoten proces poslušanja sebe, za sprejemanje odločitev in določanja samega sebe.

V telesni psihoterapiji telo imenujemo tudi The Real Self – resnični jaz. Če želite vedeti, kako se počutite, se samo povežite s telesom. Telo vedno ve, kako ste, in to vam bo tudi povedalo, bodisi z občutkom bolečine, občutkom ugodja ali brez občutenja. Slednje zagotovo pomeni, da smo se zelo oddaljili od lastnega telesa in da se moramo ponovno povezati. 

Korist telesne psihoterapije je tudi ta, da z odpiranjem pretoka v telesu vse bolj prihajamo v stik z našo življenjsko silo, postajamo veliko bolj živi, vitalni, spontani, bolj izrazni.  Skratka, veliko več življenja prične funkcionirati v nas. Lahko bi rekli, da se počasi utelešamo; da telo resnično postane "hiša našega duha".

Za koga tovrsten pristop ni primeren?

Tovrsten model dela je za določene ljudi v določenem obdobju lahko preveč strašljiv ali preveč zahteven. Če je njihov ego trenutno krhek, šibek, potem je biti v telesu in delo z občutki zanje preveč. V tem primeru priporočamo, da del svojega procesa oddelajo v klasičnem kognitivnem modelu, ki ni tako konfrontirajoč. Prav tako ta model ni najboljši za psihično bolne ljudi, za ljudi s kroničnimi psihičnimi motnjami ter resnimi "borderline" stanji.

Zakaj in kdaj bi nekomu predlagali, da se obrne na pomoč terapevta?

V svoji dvajsetletni praksi opažam, da se ljudje odločajo za psihoterapijo iz dveh glavnih razlogov. Prvi in največji motiv je ta, da bi bolje funkcionirali. To pomeni, da jim njihova osebna problematika ustvarja tolikšen pritisk, da jih omejuje v vsakodnevnem življenju, družbi in odnosih.

Raven stresa, anksioznosti ali globina depresivnih stanj je tako velika, da jih preplavlja in postane centralna problematika, zaradi katere jim kvaliteta življenja pada. S pomočjo terapij ti ljudje postanejo bolj funkcionalni.

Drugi razlog pa je ta, da se ljudje zavedajo, da je v njih potencial, ki je na nek način ujet ali obremenjen z vzorci, ki preprečujejo njegovo osvoboditev. Imajo ogromen potencial, a so obremenjeni s sramom, s krivdo, imajo določen strah ali ne dovolj zaupanja vase, da bi ta svoj potencial osvobodili.

Na koncu ne morem še mimo vprašanja, kako je pandemija vplivala na našo psiho in medsebojne odnose? Ali lahko že govorimo o kolektivni travmi?

Absolutno. Mislim, da so ljudje s to situacijo, ki jo je povzročil koronavirus, že  travmatizirani. Najslabše je to, da smo bili v začetku soočeni z neko nevarnostjo, za katero sploh nismo jasno vedeli, kaj je in kako se širi. Ampak bilo je veliko lažje, ker smo vsi imeli občutek, da bo to minilo. Prava travmatizacija pa nastaja iz tega, da to traja, da  ne mine.

To vpliva na spremembo celotnega vzdušja in življenja samega, saj smo pred kratkim ljudje še živeli svobodno, sedaj pa govorimo o paraliziranosti zaradi strahu. Gre za nenehno bombardiranje z zastrašujočimi informacijami. Dolgoročno to ljudi travmatizira. Stalna izpostavljenost informacijam, ki vzbujajo strah, nenehna izpostavljenost vedno novim omejitvam, ukrepom pritiska na človeško psiho.

Posttravmatska stresna motnja nastane, ko je naša psiha daljše obdobje izpostavljena neprekinjenemu in neugodnemu pritisku. Sam sem mnenja, da bomo  v zelo kratkem času doživeli z epidemijo povezano posttravmatsko stresno motnjo. Prepričan sem, da je zelo pomembno, da bodo ljudje na vodilnih položajih znali pošiljati pozitivna, spodbudna sporočila. Pri tem, kar se nam dogaja sedaj, gre žal največkrat za ustrahovanje in celo grožnje. Pravi psihični problemi nas še čakajo.

Spraševali sta: Urška Dugulin, Slađana Anderle

Vabljeni k poslušanju podkasta