Ko sodobna psihiatrija govori o travmi, jo običajno opisuje kot poškodbo. Travma naj bi porušila normalen razvoj osebnosti, povzročila simptome, motila delovanje živčnega sistema in zmanjšala posameznikovo sposobnost prilagajanja življenju. Tak pogled je razumljiv in pogosto koristen, vendar ni edini.
V zanimivem novem videu se priljubljen psihiater in predavatelj Dr. Alok Kanojia - na platformi YouTube znan predvsem kot Dr. K - med drugim dotakne vprašanja, ki ga sodobna psihologija običajno raje obide: zakaj toliko travmatiziranih ljudi poroča o mističnih, duhovnih ali celo paranormalnih izkušnjah?
Vprašanje ni novo. Z njim so se ukvarjali William James, Carl Gustav Jung, Donald Kalsched, Stanislav Grof in številni drugi raziskovalci človekove notranjosti. Vsi so opazili nenavadno dejstvo: med ljudmi z zgodovino hudih travm je nadpovprečno veliko posameznikov, ki poročajo o izkušnjah, ki presegajo običajno razumevanje realnosti.
Čeprav so vsi našteti opažali isto, pa se njihove razlage tega pojava močno razlikujejo.
Različni zorni koti
Najbolj konservativna razlaga pravi, da gre za psihološko obrambo. Travmatiziran človek naj bi ustvarjal simbolne ali duhovne sisteme pomena, da bi osmislil neznosna doživetja. Mistične izkušnje naj bi bile zato predvsem način psihičnega preživetja.
Druga možnost je, da travma spremeni filtre zaznavanja. Jung je pogosto poudarjal, da normalna zavest ni nujno najbolj popolna oblika zavesti. Morda travma ne ustvarja novih realnosti, temveč odpira dostop do plasti izkušenj, ki jih običajno dobro prilagojeni ljudje ne zaznavajo.
Tretja možnost, ki jo previdno nakazujejo nekateri jungovski in transpersonalni avtorji, pa je najbolj radikalna. Po njej travma človeka ne približa zgolj simbolnemu svetu njegove psihe, temveč ga lahko odpre nečemu, kar presega individualni um. V tem pogledu mistične izkušnje niso zgolj produkt možganov, temveč stik z drugo dimenzijo resničnosti.
Arhetipska obramba po Kalschedu
Donald Kalsched, klinični psiholog, ki je desetletja delal s travmatiziranimi ljudmi, svetovno znan pa predvsem kot eden najizvirnejših sodobnih psihoanalitikov na področju travme, se temu vprašanju približa na poseben način. Po njegovem mnenju huda zgodnja travma ne poškoduje le osebnosti, temveč sproži aktivacijo arhetipskega obrambnega sistema. V notranjem svetu travmatizirane osebe se pojavijo zaščitniške in preganjalske figure, ki varujejo najgloblje jedro psihe. Te figure niso zgolj simptomi; imajo simbolno in pogosto skoraj religiozno razsežnost.
Kalsched zato travme ne razume samo kot psihološko poškodbo. V njegovem delu je vedno prisotno tudi vprašanje: kaj je travma uničila in kaj je hkrati razkrila?
Prav ta vidik pogosto manjka v sodobnem diskurzu o duševnem zdravju. Travmatizirani ljudje so namreč običajno obravnavani kot manj prilagojeni, manj funkcionalni ali manj povezani z realnostjo.
To sicer omeni (zgoraj) tudi dr. K, a pozornemu poslušalcu se enostavno mora poroditi vprašanje, kaj ta 'oznaka' sploh pomeni - ker: prilagojeni na kaj?
Kaj ’prilagojenost’ sploh je?
Posameznik, ki je odraščal v dovolj varnem okolju, je morda res bolje prilagojen vsakdanjemu delovanju v družbi. Toda iz tega še ne sledi, da globlje razume sebe, človeško trpljenje ali naravo zavesti.
Jung je nekoč opozoril, da je človek lahko popolnoma prilagojen družbi in obenem popolnoma odtujen samemu sebi. Simptom zato ni vedno zgolj znak bolezni. Včasih je lahko tudi znak konflikta med družbeno prilagojenostjo in notranjo celovitostjo.
Naj na tem mestu poudarimo, da tu izpovedano nikakor ne pomeni romantiziranja travme. Travma je pogosto uničujoča. Disociacija, depersonalizacija in derealizacija prinašajo ogromno trpljenja. Če bi ljudje lahko izbirali, pa v resnici to nikoli ni stvar izbire, teh izkustev zase nikoli ne bi izbrali. Pa vendar gre priznati, da obstaja še druga plat zgodbe. Mnogi ljudje poročajo, da so prav skozi najtežje življenjske preizkušnje prišli v stik z globljimi plastmi svoje osebnosti, z intuicijo, simbolnim svetom ali duhovnimi izkušnjami, ki so jih pozneje razumeli kot pomemben del svojega osebnostnega razvoja.
Vprašanja, ki so vredna razmisleka
Morda je največja vrednost avtorjev, kot so Jung, Kalsched ali William James, prav v tem, da teh izkušenj ne odpišejo kot zgolj simptom. Ne trdijo, da so nujno dokaz nadnaravnega. Vendar si upajo postaviti vprašanje, ki ga sodobna psihologija pogosto presliši:
Kaj če travma ne razkriva samo naših ran, temveč tudi nekaj o globljih razsežnostih človeške duševnosti?
Odgovora morda še nimamo. A že samo vprašanje ostaja vredno resnega premisleka.
