Psihiater in psihoterapevt doc. dr. Robert Oravecz piše o težavih in toksičnih odnosih.
V času moje mladosti je ločitev veljala za moralno zelo oporečno, obsojanja vredno dejanje, ki ga stori sebična oseba, ki daje prednost svojim željam in potrebam pred potrebami otrok. Kljub odvisnosti od alkohola, nasilju, nezvestobi ali dvojnemu življenju sta zakonca takrat skoraj brez izjeme ostajala skupaj.
Običajno so bile ženske tiste, ki so kljub trpljenju vztrajale, saj si niso mogle predstavljati drugačnega življenja. Če so živele na posesti moža, so bile brez vsake pravice, nesamostojne, največkrat brez lastnega dohodka ali bivališča. Ločitev bi večino teh žensk in njihovih otrok pahnila v socialno bedo in negotovost.
Zakonca, obsojena na soživljenje brez čustvene skladnosti, sta se nato veliko prevečkrat ujela v nasilni odnos. Klinične izkušnje so me nato naučile, da v dinamiki takšnih odnosov stvari niso vedno enoznačne. Izkušnjo nasilja kot načina reševanja problemov ali celo vira ugodja v odraslo življenje lahko pripelje v odnos katerikoli od obeh partnerjev.
Naj to ponazorim s primerom gospe, ki mi je na terapiji zmagoslavno povedala, kako je partnerja končno pripravila do tega, da jo je oklofutal. Na vprašanje, zakaj je 'bilo to dobro', je povedala, da mu je 'tako končno dokazala, da ni nič boljši od njenega očeta, ki je bil zelo nasilen do nje'.
Nekoč je dr. Janez Rugelj govoril o tem, da so 'ženske odgovorne za alkoholizem in nasilje v slovenski družbi' in bil za te besede deležen hudih kritik. Njegova izjava se zdi moško – šovinistična, a je po moje mnenju potrebno upoštevati tudi kontekst časa, v katerem so odraščali njegovi pacienti.
Govorimo o času, ko so ženske, predvsem na katoliškem podeželju, odraščale v hudi spolni zavrtosti. "Seks, kot vir ugodja, je tabu. Spolnost je 'igrača' za moške, nekaj ,kar ženska potrpi, nima pa kaj pričakovati od tega. Ženska niti v zakonu ne sme pokazati želje po spolnosti ali spolno ugodje, saj s tem postane razvrednotena pred moškim. Ženske, ki se prepustijo svoji ženskosti, so moralno oporečne, neprimerne za zakon in družino."
Knjige gospe Milene Miklavčič, 'Ogenj, rit in kače niso za igrače' pristno prikazujejo ta čas in odnos podeželskih ljudi do spolnosti.
Na osnovi moralnih predsodkov nastane globok konflikt med zakoncema. Moški se kmalu po poroki, kvečjemu po otroku ali dveh, sooči z ženinim odklonilnim odnosom do spolnosti. Ob tem se čuti nezaželen, nesprejet, manjvreden.
Ko se ti moški soočajo z občutki nesprejetosti in neljubljenosti s strani svojih partnerk, še danes pogosto posegajo po alkoholu kot nadomestnem viru endorfinskega ugodja. Pod vplivom alkohola nato nekateri postanejo nasilni, telesno nasilje kot regulator medsebojnih odnosov ali vir psevdo - orgazmičnega ugodja pa lahko sprovocirajo tudi nekatere ženske.
Mihail Bulgakov piše v svojih zgodbah, da so tekom ruske državljanske vojne leta 1920 naleteli na žensko v kozaški vasi, ki se je valjala v blatu sredi ceste, si pulila lase in kričala, da jo mož nima več rad. Ko so jo vprašali, kako je prišla na to misel, kako je lahko o tem tako zelo prepričana, naj bi rekla, 'ker me že dva tedna ni pretepel'.
Veliko mojih pacientov je govorilo o cikličnem ponavljanju očetovega opijanja, pretepanja in pomiritev, kot da se nič ni zgodilo. Kar je bilo za roditelja 'igra', pa je za otroke bila - in je še danes - drama in vir travmatskih izkušenj.
To so bili časi, ko družba zagotovo ni bila naklonjena ločitvam, policija pa je mižala na obe očesi ob družinskem nasilju. Upokojeni policisti so mi pripovedovali o tem, kako so intervenirali ob družinskem nasilju, svarili ženo naj se loči, nato pa čez nekaj dni srečali dotična zakonca objeta v največji ljubezni...
... Preberite si celoten članek: Dr. Robert Oravecz o razhodih in toksičnih odnosih: "Ločitev je za inteligentne ljudi, ločevanje pa za bedake"
