Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved)

9. 11. 2023
Deli
Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved) (foto: shutterstock)
shutterstock

Preberite si zgodbo, ki jo je gospa Marijana pripovedovala pisateljici Mileni Miklavčič. Zgodba nam odpre pogled na krute odnose časov, ki niso tako oddaljeni, to so časi, ko so odraščale naše babice in dedki. 

"Pri nas nismo bili bogati, smo pa imeli veliko knjig. Ko sem bila mlada, sem romane dobesedno požirala. Nisem jih prebrala enkrat, prebrala sem jih stokrat! O moških in o zakonu sem si z njihovo pomočjo pridobila zelo romantične predstave. Prepričale so me, da se otroci rodijo že, če se mož in žena nežno poljubita na lice.

Kadar me je slišala mama, mi je z mrkim pogledom namignila: 'Boš že izvedela,
kako je u resnici, ko bo prišel pravi čas!'

Pri dvaindvajsetih sem se poročila s fantom, ki je bil sin očetovega borca s soške fronte. Ni mi bil preveč všeč. Vsakokrat, ko me je prijel za roko, sem mislila na najljubše junakinje iz knjig, ki so verjele, da "ljubezen pride s časom, ne takoj."

Kar se je potem zgodilo na poročno noč, nisem pričakovala niti v najbolj grozljivih sanjah! V nobeni knjigi o tem ni nič pisalo, mama mi je sicer namignila, naj stisnem zobe, a to je bilo tudi vse. Ko je mož legel name, je bilo strahotno. Šok. Bolečina, ki ji ni bilo videti konca.

Ko je nehal sopsti kot pes, ki se goni, je prišel še gnus, ki je bil najhujši. Začela sem odklanjati svoje lastno telo, ne le moževo. Dobričina, kakšen je bil čez dan, se je zvečer prelevil v zver, ki je od mene zahtevala užitek.

Nekoč sem poskušala potarnati očetu, pa me je zavrnil z besedami, da se me sramuje, ker zanemarjam dolžnosti, ki mi jih je namenil Bog. Do njegove prerane smrti mu tega nisem odpustila!

Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k neki Lojzki. Sicer je doma še kdaj pa kdaj legel k meni, a bolj iz dolžnosti kot iz potrebe.

Nekoč sem napisala pismo pisatelju Janezu Jalnu. Zanimalo me je, zakaj v svojih knjigah opisuje življenje, ki nima nobene zveze s tistim, ki smo ga morale živeti ženske. Odgovoril mi je šele čez nekaj mesecev. Malo sem že pozabila, kaj mi je napisal, spomnim pa se, da ga je zaskrbelo za čistost in ponižnost moje duše.

Rodila sem štiri sinove in nobene hčerke. To, da prekletstva, ki je teplo nas, ženske, nisem prenašala na žensko potomstvo, mi je bilo in mi je še v veliko uteho."

Marijana (...)

Zgodba iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del, Babice, hčere, vnukinje, Milena Miklavčič

Preberite si še: Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930

in So naše babice sploh poznale orgazem?

Poglejte si naš film s patrom Karlom Gržanom: 

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk