Naše telo je čudežno orodje, ki nam omogoča izkušanje sveta in izražanje naše edinstvenosti. Ko se povežemo s svojim telesom, lahko odkrijemo modrost, ki presega besede in se izrazi skozi gibanje, dotik, navzočnost.
Prek telesa se dotikamo globin naše človečnosti, izražamo svojo resnico in odkrivamo neomejen potencial svojega bivanja. Vsak del telesa nosi svojo zgodbo, ki razkriva globine našega notranjega sveta in nas lahko vodi k celostnemu ozdravljenju, je prepričana moja sogovornica Nina Senečić, terapevtka integrativne telesno orientirane psihoterapije, ki bo s soprogom Tomislavom Senečićem, prav tako telesno orientiranim psihoterapevtom z dvajsetletno prakso, vodila jesenski Sensa vikend v Bohinju. S pomenljivim naslovom: Moje telo in jaz – notranja svoboda in modrost.
Preberite intervju z Nino, ki je bil objavljen v novi tiskani reviji Sensa
Nina, opišite nam, prosim, osnovna načela telesne psihoterapije – kakšen je koncept telesa v telesno orientirani psihoterapiji in kako se ta pristop razlikuje od drugih terapijskih modalitet?
Integrativna telesno orientirana psihoterapija je način razumevanja osebnosti prek telesnih izrazov in energijskih procesov v telesu. Od drugih smeri v psihoterapiji se razlikuje po tem, da kombinira analizo osebnosti in značaja s telesnimi tehnikami, ki omogočajo prepoznavanje in sproščanje kroničnih mišičnih napetosti. To predstavlja nujen korak pri delu s čustvi, vedenji in stališči, ki so temelj telesne napetosti. Telesno orientirana psihoterapija priznava inteligenco in zdravilne sposobnosti telesa ter spodbuja proces zdravljenja.
Pri svojem delu uporabljam predvsem metodo ICD – Integrative Core Dynamics, ki jo je razvil Center za integrativni razvoj, kot neoreichianski pristop, utemeljen na principih dela Wilhelma Reicha v vegetoterapiji, analizi karakterja in segmentnega telesnega oklepa. Ta metoda je integrativna, ker uporablja stik, dihanje, gibanje in glas za odpiranje energijskega pretoka v telesu, da bi lahko skozenj integrirali ravni telesa, občutkov, uma in duha. Delo s posturalno (položajno) organizacijo in integracijo nam pomaga zgraditi in dovršiti svoja telesa na tistih mestih, kjer smo preveč ali premalo aktivni. Proces dela v telesno orientirani psihoterapiji med drugim vključuje fizične intervencije, ki delujejo neposredno na ravni telesnega doživljanja problema.
Osnovna principa telesno orientirane psihoterapije sta prizemljitev in utelešenje. Prizemljitev je naša sposobnost, da se povežemo z lastnim telesom, prek telesa pa s tlemi. Pomaga nam sprostiti odvečne napetosti v sistemu in tako prispeva k samoregulaciji. Utelešenje je naša sposobnost občutiti vsak del telesa in svoje telo kot celoto. Procesi prizemljitve in utelešenja potekajo vse življenje. Graditi se začnejo že v maternici, ob rojstvu in skozi zgodnji razvoj. V najzgodnejšem obdobju življenja se prizemljujemo prek matere oziroma tistih, ki so skrbeli za nas. Njihova telesa in njihovi živčni sistemi – če so dovolj stabilni in prilagodljivi –, pomagajo otroku, da se čustveno in fizično uskladi ter uravna. Pozneje, ko shodimo, se naučimo prizemljiti v odnosu s tlemi, kar imenujemo posturalna ozemljitev.
Poškodbe v zgodnjem obdobju, ločitev ali zapuščenost s strani matere ali bližnjih skrbnikov ter neustrezna regulacija otroka nas pustijo v stanju t. i. disregulacije in disociacije.
Zato je pozneje pomembno, da tem mestom posvetimo pozornost s terapevtskim delom, saj skozi terapevtski proces zaključujemo procese prizemljitve in utelešenja, in to na zelo specifičen način, značilen za tovrstno terapijo. Namreč, terapevt – terapevtov živčni sistem in stik s terapevtovim telesom – nam lahko pomaga popraviti škodo, torej popraviti naša že od malih nog zapostavljena in nepotešena mesta.
To je tudi ena mojih največjih fascinacij nad tovrstnim delom – prek telesa lahko dostopamo do tistih mest v tkivu, fascijah in mišicah, kjer se skrivajo naši občutki, senzacije in poškodbe, ki smo jih že zdavnaj pozabili ali pa se jih zavestno ne spomnimo, ker so nastali, ko smo bili dojenčki. Tam, kjer nimamo jasne zgodbe, lahko torej občutimo, kako smo se počutili, na način, da sledimo telesnim reakcijam, senzacijam in občutkom.
V sedanjosti lahko pozdravimo poškodbe, ki so nastale v zgodnjem otroštvu. Ta možnost popravka, ki jo telo in delo s telesom omogočata, mi vedno vrača upanje in vero. Ključno je, da tega ne moremo narediti sami. Ker je škoda nastala v času, ko smo bili odvisni od skrbi drugih, in je povezana z izkušnjo stika ali odsotnostjo le-tega, je popravilo možno le v stiku, tudi v fizičnem, s terapevtom.
Pomembna osebnost v zgodovini telesne psihoterapije je bil avstrijski psihoanalitik Wilhelm Reich, ki je bil prepričan v tesno povezanost med telesom, energijo in čustvi in razvil teorijo o orgonski energiji. Pojasnite nam na kratko, o čem je govoril Reich.
Wilhelm Reich je bil začetnik vegetoterapije, iz katere je med drugim nastala telesno orientirana psihoterapija, kakršno poznamo danes. Prvi je uvedel pojem orgon (življenjska energija, energija v gibanju) in pretok energije skozi telo. Verjel je, da travmatične izkušnje blokirajo naravni tok življenjske energije v telesu, kar vodi v telesne in duševne bolezni. Menil je, da je orgonska ali življenjska energija povsod, in to energijo v gibanju je meril na površju zemlje.
Pri delu s svojimi pacienti je Reich opazil, da imajo ljudje s podobnim telesom podobne čustvene težave in obratno. Na podlagi tega je podal analizo značaja, ki je še vedno eden najpomembnejših zemljevidov, po katerih delamo v telesno orientirani psihoterapiji. Določil je pet osnovnih karakternih tipov s pripadajočimi značilnimi telesi in vzorci zadrževanja energije v telesu.
Ugotovil je, da lahko zadržana psihoseksualna energija ustvari blokade v mišicah in organih, ki nato delujejo kot neprebojni oklepi in preprečujejo pretok energije. Verjel je, da je ta vrsta fizično-čustvene blokade vključena v proces potlačenja energije, občutkov in vzgibov. Človek že s samim procesom potlačitve omeji svojo naravno zmožnost pretoka in posledično zmanjša svojo vitalnost in živost.
Prišel je do zaključka, da zaradi procesa potlačitve občutkov in impulzov povprečen nevrotik do svojega tridesetega leta funkcionira z 20 odstotki dejanskega energijskega potenciala. Tu je našel glavni vzrok izčrpanosti (sindrom izgorelosti), depresije ter kroničnega občutka nezadovoljstva in trpljenja.
Proces potlačenja čustev zahteva ogromno naše notranje energije, ki sodeluje v procesu zadrževanja občutka v mišičnem oklepu. Količina čustev, ki jih potlačimo, pa blokira dostop do največjega dela naše naravne energije. Eden od prvih simptomov, ki nakazuje potlačitev, je odsotnost užitka. Za užitek, ki je izpolnjujoč in regenerativen, potrebujemo veliko energije in pretočen sistem. Reich je hotel izboljšati človeka s pomočjo konstruiranih škatel, ki proizvajajo orgon, vendar ni jasnih dokazov, da je bilo to uspešno. Danes je edini resen način za povečanje pretoka energije neposredno delo na telesnih blokih v psihoterapevtskem procesu.
Kako vi vidite odnos sodobnega človeka do lastnega telesa? Smo dovolj povezani s svojim telesom? Ali nismo še vedno veliko bolj osredotočeni na kognitivne in intelektualne sposobnosti, manj pa na telesne izkušnje, čutenje in neposredno doživljanje?
Da, imate prav. V naši kulturi še vedno prevladuje um nad telesom. Pri telesno usmerjenem pristopu je telo dom naših občutkov, medtem ko se um ukvarja s kognitivno, mentalno dejavnostjo. Seveda smo ljudje celostna bitja, zato se tisto, o čemer razmišljamo, nujno zgodi tudi v telesu. Procesi čutenja in razmišljanja so bistveni za našo človeško naravo. Um vpliva na telo, tako kot telo vpliva na um.
V nekaterih primerih je možno spremeniti vzorec delovanja s spremembo mentalne naravnanosti, vendar bo vsaka taka sprememba dolgoročno nevzdržna, če ne bo pospremljena na ravni telesnih procesov, ki so podlaga. Zdravje pomeni integracijo, v tem primeru integracijo duha in telesa. To pomeni, da energija nenehno teče skozi telo in um. Ko se zataknemo v mentalnem in izgubimo prožnost ter varnost pretoka, govorimo o razcepu med umom in telesom.
Po drugi strani pa ima izboljšanje telesnih funkcij, kot so dihanje, gibanje, čutenje in samoizražanje, takojšen in trajen učinek na mentalna stališča. Povezovanje duha in telesa vključuje delovanje niza (tudi telesnih) psihoterapevtskih intervencij, s čimer se poveča količina energije, ki jo človek lahko utelesi in prizemlji. Na ta način prispevamo tudi k samouresničitvi v smislu uresničevanja in utelešenja lastnega energetskega potenciala, ki nam zaradi travmatičnih in bolečih izkušenj iz preteklosti ter zavor v sedanjosti večinoma ni na voljo.
V osnovi naše navezanosti na um je strah pred telesom. Telo zadržuje naše potlačene nagone. Tukaj mislim predvsem na agresivni in spolni nagon, ki sta temeljna nagona, podvržena kulturni stigmi. Naš največji strah izhaja ravno iz srečanja in povezovanja teh dveh primarnih nagonov, saj nas je v osnovi strah, da bomo izgubili nadzor in da nas bo družba zavrnila.
Povezovanje s telesom je lahko neprijetno, saj telo v svojem tkivu, fascijah in mišicah hrani naše poškodbe, strah, sram, ponižanje, navdušenje in travme, ki smo jih na zavestni ravni morda že zdavnaj pozabili.
Prav zato je telo vir zdravljenja in pot okrevanja po različnih čustvenih in telesnih tegobah. Telo in um sta neločljivo povezana in prisila uma v nadzor nad telesom je tako dejanje obrambe in poskus izogibanja globljemu soočenju s samim seboj, reakcija bega pred lastno šibkostjo. Pomagalo nam bo, da se izognemo čutenju, ne bo pa nam pomagalo, da bi se preobrazili in zrasli iz lastne resnice. Telo ni naš sovražnik, a v telesu pogosto nosimo veliko strahu. Ker se tega strahu v sebi bojimo, se bojimo tudi telesa.
Cilj terapije je ljudem pomagati uresničiti polni potencial svojega bitja. Vsi klienti trpijo zaradi neke omejenosti na ravni svojega selfa (jaza), ne glede na to, ali imajo omejeno zavedanje o sebi in svojem telesu, zmanjšano sposobnost izražanja samega sebe ali zmanjšano sposobnost imeti sebe, ostati pri vseh svojih občutkih in nagnjenjih. To so trije osnovni stebri, na katerih temeljimo self – kontinuum uma in telesa, kot ga definira bioenergijska analiza. Slabosti v strukturi selfa ustvarjajo negotovost v osebnosti, kar spodkopava človekova prizadevanja, da bi našel mir, veselje, zadovoljstvo in smisel življenja. Telesna psihoterapija pomaga graditi in dovršiti self oziroma naše psihološke in čustvene strukture.
Po drugi strani pa – kako absurdno – dajemo velik poudarek fizičnemu videzu, zunanji telesni podobi in svoje telo v imenu lepotnih idealov nadzorujemo, discipliniramo, celo mučimo. Kakšne so po vaših izkušnjah v terapevtskem delu pogoste težave ali izzivi, s katerimi se soočajo ljudje v odnosu s svojim telesom?
Resnici na ljubo, to ima smisel in niti ni presenetljivo. Če nimamo pravega stika s seboj, če ne čutimo svojega telesa, senzacij in občutkov s svojim bitjem, če se ga bojimo, sramujemo ali ga ne čutimo kot svojega, kako naj potem k njemu pristopimo z zanimanjem, ljubeznijo in sočutjem?
Dokler nam je na ravni čutenja telo tuje, se ga lotevamo skozi predstave o telesu in neka zunanja merila, s katerimi se primerjamo. Na telo marsikaj projiciramo iz bazena potlačenih občutkov strahu, sramu, manjvrednosti, želje po všečnosti ali nevidnosti. Težava je v tem, da dokler na telesu izvajamo od zunaj vsiljene cilje, notranje ne bomo čutili pravega zadovoljstva in izpolnjenosti. Telo nikoli ne laže. Občutek v telesu je resničen in je najhitrejša pot do lastne avtentičnosti.
Ko bomo telo začeli čutiti kot živo, občutljivo, svoje, ga bomo vedno manj dojemali kot sredstvo za dosego nekega cilja ali objekt lastne samodestruktivnosti. Včasih potrebujemo nekoga drugega, da nam izkaže sočutje in podporo, da bi jo lahko začeli čutiti sami. Včasih potrebujemo nekoga drugega, da nam pomaga soočiti se s seboj in s tem, čemur se morda izogibamo, ter videti, kaj s tem storiti. Terapija pomaga.
V svoji praksi se pogosto srečujem z ljudmi s težavami fizičnega videza, bodisi s pretirano debelostjo, vitkostjo ali nefunkcionalnostjo telesa. Za odnos do telesa je značilno tudi določeno prepričanje o sebi: moje telo je šibko in nesposobno (zato ga nezavedno preziram in zavračam). Pod tem je prepričanje: sem šibek in nesposoben in se preziram.
Prisotnost tega samouničevalnega odnosa se kaže tudi na telesu. Impulzi so blokirani, prisoten je odpor do gibanja, vse aktivacije pa večinoma izvirajo iz uma, kar traja tako dolgo, dokler z voljo sami sebe potiskamo v nekaj. Sicer pa težava pri tem ni volja. Volja je dobra in pozitivna komponenta, ki nam pomaga pri doseganju ciljev. Vendar ko je pod zavestno voljo nezavedna namera, potem naša zavestna prizadevanja ne dajejo rezultatov, ki si jih želimo.
Zato metode, ki ne delajo z nezavednim, ampak se zanašajo na mentalne sposobnosti in zavestno voljo, ne morejo globlje rešiti problema glede odnosa s telesom, pa tudi številne druge ne. Telesno usmerjena terapija dela z nezavedno namero, ki v veliki meri določa naše življenje, medtem ko si zavestno želimo drugače.
Prvi korak v procesu dela z odnosom do lastnega telesa je zavedanje in zanimanje za telo. Ali se zmorem zanimati za svoje telo? To je edino telo, v katerem bom kdaj živel. To je edino telo, ki ga čutim v sebi – ali si upam spoznati sebe na tej ravni? V terapiji gradimo pozicijo priče – z zanimanjem in radovednostjo poskušamo opazovati sebe in svoje telo.
To je tudi most do jasnejšega občutka sebe, večje varnosti v telesu ter občutka lastne vrednosti in samozavesti. Dih, gibanje in glas nam pri tem zelo pomagajo. Zelo pomembno pa je tudi zavestno, utelešeno gibanje – sledimo svojim impulzom in jim dajemo obliko, gibanje, tempo ter smer. Prakse utelešenega gibanja, kakršna je na primer metoda Open Floor, ki jo uporabljam pri svojem delu, so zelo učinkovite.
Obstaja razlika med prepričanjem “sem šibek”, ki ga spremljata prezir in energijski naboj, ter jasnim uvidom: moje telo (ali del telesa) je šibko (in želim ga okrepiti). Ključna pri tem je preobrazba namere iz na primer “Želim biti močan, da bi naredil vtis na druge in končno prerasel svojega očeta, ki me je ponižal” v “Želim razviti moč in stabilnost zase, da bi se lahko bolje držal tako v moči kot ranljivosti”. S to namero se je veliko lažje in konstruktivnejše posvetiti tej poti na dolge proge in s tem ustvariti povsem nov življenjski slog.
V psihoterapevtskem procesu se manj preizprašujemo, kaj človek počne oziroma kakšno pot izbere. Kar preverjamo, je notranje mesto, iz katerega sprejema to odločitev in določeno izbiro. Vsaka odločitev ima svojo ceno. Da bi lahko svoje življenje živeli na tej stopnji zrelosti, moramo v sebi zgraditi ali dopolniti zdravo odraslo osebo. Odrasla oseba v nas, za razliko od našega notranjega otroka, zmore prevzeti odgovornost. Življenjske okoliščine niso vedno prijetne ali spodbudne.
Življenje nam ne dolguje ničesar. S pozicije odraslega lažje sprejmemo, da ne moremo vplivati na to, kaj nam bo prineslo življenje, lahko pa se polnimo iz notranjih virov in vplivamo na lastne sposobnosti obvladovanja in prilagajanja življenju.
Potem je tu še stresen življenjski tempo in spopadanje z nenehnimi preobremenitvami, kar nedvomno prav tako vodi v občutke odtujenosti in nefunkcionalen odnos s telesom. Prav Wilhelm Reich je bil zelo kritičen do družbe, ki zatira naravno izražanje telesnosti in spolnosti, kar prispeva k zatiranju energije in posledično k duševnim težavam in družbenim konfliktom.
Sodobno življenje je hitro in polno stresa. Pogosto presegamo svoje meje, bodisi fizične, čustvene, mentalne ali duhovne, da bi ustregli zahtevam sodobnega načina življenja. Ta nenehna prekomerna obremenitev lastnih zmožnosti in ignoriranje ali odklop od lastnih realnih potreb nas na koncu izčrpata. Velika večina klientov, ki pridejo na terapijo, je doživela neko vrsto izgorelosti, bodisi stres v službi, partnerskem odnosu, družini ali starševstvu.
Vsi imajo nekaj skupnega – premalo so povezani z lastnimi resničnimi potrebami, in njihova (nezavedna) življenjska strategija je večinoma zasnovana na prepričanju “ne potrebujem”. Ta vzorec izhaja iz naših zgodnjih izkušenj, ko smo se morali zgodaj ločiti od lastnega telesa ali pa naše potrebe niso bile prepoznane ali dobrodošle. Tako pogosto dajemo več, kot imamo, ali skrbimo za druge (projekte, ljudi, otroke itd.), namesto da bi si dovolili, da bi tudi nekdo poskrbel za nas. Težava je v tem, da to izvira iz nenehno praznega prostora, ki se kar naprej prazni, zato ni presenetljivo, da nas to na koncu pripelje v kolaps. V stanju kolapsa morda končno sprejmemo, da je sprejemanje pomoči (vsaj do neke mere) v redu. Vendar – ko se počutimo nekoliko bolje, se takoj vrnemo na stare poti.
Menim, da je ključna ponovna povezava s telesom, saj vse potrebe, ki smo jih potlačili, še vedno živijo v predelu našega telesa, najpogosteje na prsih in v rokah. Prsni koš in roke se lahko sesedejo, izpraznijo, tako da impulz po iztegu ne bi šel navzven. Po drugi strani pa sta lahko prisotna mišična napetost in okorelost, da ne bi prišli v stik z ranljivimi potrebami.
Trpijo tudi sosednji segmenti – ramenski obroč je trd, zategnjen, pogosta je bolečina v križu, čeljust pogosto zadržuje napetost, ki jo je treba sprostiti, da bi se energija spustila v medenico in noge. S sproščanjem napetosti v preveč aktivnih segmentih in s polnjenjem izpraznjenih segmentov se povečata pretočnost in potencial v telesnem sistemu.
Seveda je veliko odvisno tudi od tega, kako bomo izkušnje s terapije prenesli v vsakdanje življenje, da bi lahko zaživeli v stanju z več energije in vzpostavili optimalen ritem življenja. Moj osebni odgovor in način je stalna rast in vprašanje mere. V vadbi za moč najdem odličen vir, ki mi omogoča gradnjo in ohranjanje telesne moči.
Povečanje telesne moči ima nedvomno pozitivne učinke na našo sposobnost, da se bolje spopadamo z življenjem. Delo s pretokom in vaje za odpiranje pretoka v telesu prispevajo k sprostitvi od vsakodnevnega stresa in ponastavijo živčni sistem. Pomaga mi tudi praksa giba in zavestnega plesa, ker mi omogoča, da skozi ples odpustim vse, česar ne potrebujem, in se v gibanju prepustim telesnemu toku, ki mi odpira vedno nova, kreativna mesta.
Verjamem, da je individualna odgovornost ključna in da smo dolžni globoko spoznati sami sebe ter nikoli ne obupati nad seboj. Pomembno je najti dejavnosti, orodja in ljudi, ki nam resnično koristijo in služijo našemu največjemu dobremu. Razumem, da ni ena stvar primerna za vse ljudi, vendar verjamem, da z delom na moči in pretoku, ob ustrezni podpori, težko zgrešimo.
Prepričana sem, da je ključno razviti jasen in objektiven notranji kompas, ki nam bo pokazal, kdaj prehajamo iz cone udobja in mesta najmanjšega odpora v cono prisiljenosti in izčrpavanja. Pomembno je najti ravnotežje med viri in rastjo, ki se vedno dogaja na robu, ter optimalno razmerje med aktivnostjo in počitkom.
Kako vključujete in razumete vlogo preteklih izkušenj, travm ali globljih psiholoških procesov v kontekstu telesne psihoterapije? Kako se naši obrambni mehanizmi manifestirajo na telesu?
Vse naše izkušnje nas oblikujejo, tako pozitivne kot negativne, in pustijo zapis v našem telesu. Vsaka izkušnja nas na neki način spremeni. Seveda so razvojno najpomembnejše naše najzgodnejše izkušnje. Prej ko je prišlo do poškodbe ali travmatične izkušnje, prej je prišlo do nekakšnega zaostanka v razvoju, kar je seveda vplivalo tudi na stopnje, ki so sledile. Pri svojem delu posebno pozornost namenjam delu z zgodnjo poškodbo ali zgodnjo travmo, največkrat relacijsko travmo, ki je nastala v odnosu s primarnimi skrbniki.
Večina čustvenih težav, s katerimi se srečujemo v odrasli dobi, ima osnovo oziroma vzrok v obdobju pred tretjim letom starosti. Razmere, v katerih smo odraščali, so oblikovale nekatera naša najpomembnejša prepričanja o sebi, drugih ali svetu. Če smo nagnjeni k temu, da bežimo od občutkov, da nas ti preplavljajo ali nam v življenju manjka osnovni občutek varnosti, je zelo verjetno, da v svojem psihofizičnem ustroju nosimo zgodnjo poškodbo. Lahko jo povzročijo neugodne okoliščine, kot so ločitev od matere, porodna travma, t. i. šok travma v zelo zgodnji mladosti ali način, kako so z nami ravnali tisti, ki so skrbeli za nas.
Ne glede na to, ali je šlo za enkraten dogodek ali dinamiko, ki je zaznamovala zgodnje razvojno obdobje, se posledice in simptomi v sedanjosti lahko kažejo kot strah, panika, tesnoba, depresija, pomanjkanje jasnega občutka sebe, nezmožnost soočenja s seboj ali drugimi, vrsta težav v medosebnih odnosih, pomanjkanje sposobnosti, da bi se postavili in zavzeli zase, umikanje od drugih ljudi ali soodvisnost v odnosih.
Nimamo dovolj zmožnosti, da bi čutili lastno telo, senzacije in občutke. Možno je, da bomo s težavo nadzorovali impulze ali uravnavali lastna stanja in občutke. Za telo je značilna bledica obraza, težave s cirkulacijo, mrzle roke in noge, značilen pogled v očeh, nagnjenost k separaciji in disociaciji, pogosta identifikacija z umom, nezadostna sposobnost zadrževanja energijskega naboja v telesu, tremor, tresenje, mravljinci po telesu. Okončine so lahko podolgovate, telesa tanjša, nedovršena, čeprav to ni vedno tako, saj včasih telesna masa ustvarja občutek “prizemljenosti” in zaščite, če je v ozadju prisoten kronični občutek ogroženosti in strahu.
Telesno orientirana psihoterapija in praksa zavestnega gibanja nam omogočata, da skozi fizične in čustvene reakcije obnovimo čutenje na tistih mestih, kjer nimamo jasnega spomina in konkretne zgodbe. Občutenje stanja, v katerem smo bili, nam omogoča, da vzgibe in občutke iz zgodnjega razvojnega obdobja dovršimo v sedanjosti.
Pristop k delu z zgodnjo poškodbo je drugačen od pristopa k delu s poškodbami, ki so nastale v poznejših razvojnih obdobjih. Odpiranje telesnega pretoka s poudarkom na izgradnji ter širjenju sposobnosti prisotnosti in tolerance vzburjenosti blagodejno vpliva na živčni sistem ljudi z zgodnjo osebnostno strukturo. Delo s telesom v stiku s terapevtom pripomore k integraciji impulzov ter njihovi boljši kontroli in regulaciji.
Prek telesa lahko dopolnimo ali zgradimo tisto, za kar nismo imeli pogojev, ko smo bili majhni in šibki. Lahko zapolnimo mesta v telesu, ki so ostala prazna, stisnjena ali ločena. V telesu lahko zgradimo občutek notranje varnosti in povečamo sposobnost stika s seboj in drugimi.
Preberite tudi: