Kot terapevtka se pri svojem delu srečujem z mnogimi ženskami v zgodnji in srednji odrasli dobi; med njimi jih je veliko, ki povedo, da so si poiskale pomoč zato, ker je zanje življenje postalo prenaporno, ker težko zmorejo ali pa sploh ne zmorejo več. Pogosto je izvor njihovih težav v tem, da so spregledale znake, ki jim sporočajo, da so utrujene in izčrpane in bi se morale ustaviti. Prav zaradi tega gredo preko sebe, kar pogosto vodi v izgorelost.
Izgorelost je kompleksen pojav, ki vpliva na fizično, psihično in čustveno stanje posameznika, do nje pa prihaja, ker je posameznik izpostavljen dolgotrajnemu stresu, je preobremenjen in mu primanjkuje zadovoljstva v življenju. Danes tudi vemo, da je med tistimi, ki se soočajo z izgorelostjo, več žensk kot moških.
Dejavnikov, zakaj do izgorelosti prihaja, je več, brez dvoma pa je pri ženskah najmočnejši dejavnik prav njihovo lastno prepričanje, da morajo biti odlične v več vlogah – kot matere, partnerke, delavke, prijateljice… Ker gre za nerealna pričakovanja, po navadi to vodi v kronični stres.
Pred časom je na terapijo prišla Petra (ime je spremenjeno, osebne okoliščine izbrisane), ki je povedala, da trpi za izgorelostjo. Že zelo mlada je z odliko magistrirala, se takoj po tem zaposlila na perspektivnem delovnem mestu, se poročila, z možem zgradila hišo, postala mamica, se po vrnitvi s porodniške zagnala v delo, hitro napredovala, dobila še enega otroka, bila spet polno aktivna v službi. Ob tem je še potovala, servisirala šolske in obšolske dejavnosti svojih otrok, vodila gospodinjstvo …
Verjela je, da je ženska, ki zmore in ima lahko vse: uspešno kariero in je hkrati odlična mama, žena …, ni pa se zavedala, da živi mimo sebe; spregledala je svoje potrebe in svoje želje. Postopoma je postajala kronično utrujena, pogosto je zbolevala, pa vendar še vedno poskušala delovati kot prej. Z veliko napora je ostajala polno aktivna v vseh svojih vlogah. Začela se je spopadati z občutki tesnobe, nemoči, krivde, zmanjkovalo ji je motivacije, čustveno je postajala izpraznjena … in nekega dne ni zmogla vstati iz postelje.
Petra ni prepoznala znakov dolgotrajne utrujenosti in izčrpanosti, ki so ji sporočali, da nekaj ni v redu. Ta in podobni primeri, s katerimi se terapevti pri svojem delu srečujemo, kažejo na to, da je neprepoznavanje in zanikanje simptomov izgorelosti posebej pri ženskah pogost pojav, saj je v ženski naravi, da se prvenstveno posveča skrbi za druge oz. sebe in svoje lastne potrebe daje na stranski tir. To vodi do neprepoznavanja lastnega stanja in potrebe po počitku in podpori.
V nadaljevanju si poglejmo nekaj razlogov za zanikanje oz. neprepoznavanje simptomov:
Utrujenost kot normalni del življenja
Ker se simptomi izgorelosti razvijajo postopoma, se lahko zdi, da so normalni del življenja. Posameznica se velikokrat ne zaveda, da je izpostavljena prekomernemu stresu in se počasi spopada z naraščajočimi simptomi.
Pomanjkanje skrbi zase
Ženske se pogosto posvečajo vsem drugim in vsemu drugemu in pozabljajo na svojo lastno dobrobit. To pomanjkanje skrbi zase lahko vodi v zanikanje in neprepoznavanje lastnih potreb in želja.
Napetost zaradi prepleta različnih vlog
Pogosto se ženske soočajo z napetostmi med različnimi vlogami, kot so vloga zaposlene, mame, partnerice, prijateljice, hčere … Kot zaposlena mama bi se ženska npr. morala obnašati, kot da nima otrok, in kot mama bi se morala obnašati, kot da nima službe. Preplet različnih zahtev in obremenjenost, ki iz tega izhaja, lahko povsem zasenči občutek utrujenosti in izčrpanosti.
Družbene in kulturne norme
Ženske so pogosto naučene, da morajo biti pridne, vztrajne in se ne pritoževati. To večkrat vodi v zatiranje lastnih občutkov in potreb, kar otežuje prepoznavanje simptomov izgorelosti.
Strah pred zaznamovanjem
Nekatere ženske se bojijo, da bi priznanje, da se soočajo z izgorelostjo, pomenilo, da so šibke ali neuspešne, zato simptome raje spregledajo.
Stigmatizacija duševnega zdravja
V nekaterih okoljih je lahko priznanje, da se soočate z duševnimi težavami, še vedno stigmatizirano. To ima lahko vpliv na to, da ženske svoje simptome izgorelosti zanikajo ali jih skrivajo.
Zaradi vsega zgoraj naštetega je izredno pomembno, da se ženska, ki je utrujena, izčrpana, nezadovoljna s svojim življenjem, ustavi in se vpraša, kaj se ji dogaja. Verjetno je nekje na poti prezrla samo sebe in se tako prignala do roba svojih zmogljivosti. Vprašati se mora, ali tako živi že od nekdaj in ali je to vzorec njenega delovanja.
Prvi in ključni korak pri soočanju z izgorelostjo je, da ženska prepozna simptome izgorelosti, prizna, da se sooča s tem stanjem, in poišče pomoč. Priporočljiv je obisk zdravnika, ki bo potrdil diagnozo izgorelosti in izključil druge fizične težave.
Izredno pomembna je tudi podpora socialnih mrež – pogovor z družinskimi člani, prijatelji ali drugimi zaupnimi osebami, kar zmanjšuje občutek osamljenosti in nudi podporo.
Ženska mora tudi več pozornosti posvetiti svojemu telesu; tu imamo v mislih uravnoteženo prehrano, telesne aktivnosti, dovolj počitka, pa tudi skrb za zunanjost, urejenost; vse to pomaga povečati energijo in izboljšati splošno počutje. Zelo dobro denejo telesu in duhu tudi sprostitvene tehnike.
Zdravljenje izgorelosti je dolgotrajni osebni proces, ki zahteva spremembe. Pri tem se psihoterapija kaže kot eden najpomembnejših dejavnikov pomoči. Ob sočutnem in varnem terapevtu bo ženska lahko prepoznala in razumela lastne nefunkcionalne vzorce delovanja in v procesu sprememb vzpostavila nove, bolj zdrave, ki ji bodo pomagali tudi in predvsem pri premagovanju stresa in soočanja z njim.
Polona Marc, Zakonska in družinska terapevtka, voditeljica Skupine za ženske
https://terapevtska-pomoc.si/terapevti1/polona-marc/
https://terapevtska-pomoc.si/skupine/skupina-za-zenske/
- Preberite si še: To je eno najtežjih in najglobljih čustev pri ženskah
