Če imate občutek, da je ADHD v zadnjih letih povsod, niste edini. O njem govorijo zvezdniki, družbena omrežja so polna nasvetov in osebnih zgodb, vse več odraslih pa se sprašuje, ali morda tudi sami živijo s to motnjo pozornosti. Toda ali je ADHD res v porastu ali ga le bolje prepoznavamo?
Zgodba Michelle iz Sydneyja ponuja zanimiv vpogled v to vprašanje. Njen sin Gus je bil izjemno inteligenten otrok. Bral je zahtevne knjige, blestel na izpitih in si prislužil štipendijo za ugledno zasebno šolo. Kljub temu pa je imel od nekdaj težave z odnosi. Bil je impulziven, pogosto je motil pouk, težko je sledil pravilom in pogosto razjezil učitelje ter vrstnike.
»Bil je tisti otrok, ki vedno zakliče odgovor, še preden ga kdo vpraša,« se spominja njegova mama. »Vsi poznamo takšnega otroka.«
Dolga leta nihče ni pomislil na ADHD. Gus je bil preprosto drugačen. Šele ko je v srednji šoli izgubil štipendijo in bil suspendiran zaradi vedenjskih težav, je družina začela iskati odgovore.
Več diagnoz, ne nujno več ADHD
Večina raziskovalcev danes ne meni, da se število ljudi z ADHD dejansko povečuje. Močno pa se povečuje število diagnoz.
Pandemija covida-19 je ta trend še pospešila. Med zaprtji so mnogi prvič opazili svoje težave s koncentracijo, organizacijo in notranjim nemirom. Hkrati so družbena omrežja postala prostor, kjer se je o ADHD začelo govoriti bolj odkrito kot kadar koli prej. Oznaka #ADHD je na TikToku zbrala več deset milijard ogledov.
Svoje izkušnje z ADHD so javno delili številni znani ljudje, med njimi Trevor Noah, Paris Hilton, Robbie Williams in olimpijska telovadka Simone Biles. Posledično se je zmanjšala stigma, povezana z diagnozo, mnogi pa so se v opisanih simptomih prepoznali.
Posebej izrazit je porast diagnoz pri odraslih in ženskah. ADHD je bil desetletja razumljen predvsem kot motnja porednih ali nemirnih fantov, ki motijo pouk. Danes vemo, da se lahko kaže tudi precej drugače.
ADHD ni samo hiperaktivnost
Po diagnostičnih merilih ADHD vključuje simptome nepozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti. Pri nekaterih prevladuje nemir in impulzivno vedenje, pri drugih pozabljivost, zasanjanost in težave z organizacijo. Veliko ljudi kaže kombinacijo obeh oblik.
Ena največjih zmot je prepričanje, da ljudje z ADHD ne zmorejo biti pozorni. Pravzaprav lahko pogosto doživljajo tudi tako imenovani hiperfokus – obdobja izjemne koncentracije na dejavnosti, ki jih zanimajo. Zato ni nenavadno, da nekdo z ADHD blesti na področjih, ki ga navdušujejo, hkrati pa ima velike težave pri vsakodnevnih obveznostih.
Med talentom in stisko
ADHD ni zgolj diagnoza težav. Mnogi ljudje z njim izstopajo po ustvarjalnosti, sposobnosti nekonvencionalnega razmišljanja, spontanosti in družabnosti. Pogosto so inovativni, energični in polni idej.
Vendar raziskave kažejo tudi drugo plat zgodbe. ADHD je povezan z večjim tveganjem za finančne težave, prometne nesreče, razpad partnerskih odnosov, zasvojenosti, tvegano vedenje in duševne stiske.
Prav zato nekateri strokovnjaki opozarjajo, da ga ne smemo romantizirati kot nekakšno »supermoč«. Čeprav lahko posamezniku prinaša določene prednosti, lahko brez ustrezne podpore močno vpliva na kakovost življenja.
Zakaj se toliko ljudi prepozna v simptomih?
Del odgovora se skriva v sodobnem načinu življenja. Nenehni digitalni dražljaji, hitre menjave pozornosti, informacijska preobremenjenost in kronični stres povzročajo težave s koncentracijo tudi pri ljudeh, ki ADHD sicer nimajo.
Poleg tega psihologi opozarjajo na vpliv družbenih omrežij. Ko ljudje gledajo vsebine o ADHD, začnejo hitreje opažati podobne značilnosti pri sebi. Temu pravimo potrditvena pristranskost. Prisotna je tudi socialna nalezljivost – težnja, da ljudje v skupnosti prevzemajo podobne razlage svojih izkušenj.
To ne pomeni, da ADHD ni resničen. Pomeni pa, da posamezni simptomi sami po sebi še niso diagnoza.
Največja sprememba zadnjih let morda ni v številu ljudi z ADHD, temveč v našem razumevanju človeške različnosti.
Še pred nekaj desetletji so številne otroke označevali za poredne, lene ali sanjaške. Danes vemo, da se za takšnim vedenjem lahko skrivajo drugačni načini delovanja možganov.
Izziv sodobne družbe je zato dvojni: po eni strani moramo ljudem z ADHD omogočiti pravočasno prepoznavanje in podporo, po drugi strani pa se izogniti skušnjavi, da bi vsako težavo s pozornostjo ali organizacijo takoj razlagali skozi isto diagnozo.
Morda nas zgodba o ADHD uči predvsem tega, da razumevanje sebe ni vedno vprašanje etikete, temveč vprašanje radovednosti, sprejemanja in pripravljenosti pogledati globlje pod površje.
Vir: psychology.org.au
