Človeštvo ni nikdar potovalo nazaj. Tega ne znamo.
Človeštvo ni nikdar potovalo nazaj. Tega ne znamo.
Kaj pa, če je to, kar mislimo, da je normalno, iluzija, ki se je dolgo časa vztrajno nalagala in je samo postala nekaj, kar je normalno?
Kaj, če smo priče enemu najbolj vznemirljivih trenutkov v zgodovini človeštva in bomo ravno mi doživeli prehod iz enega v drugo?
Za hip si predstavljajmo in poskusimo sprejeti, da je vse, kar se dogaja zunaj nas odsev tistega, kar je v nas. Torej tisto zunaj je seštevek vsega, kar je v vseh nas.
Če si je težko predstavljati ali pa slednje spremlja odpor, poskusimo za hip stopiti iz cone poznanega in pogledati z druge perspektive. Ne navezujmo se na tisto, kar vidimo. Radovedno pobrskajmo po naši notranjosti in ugotovimo, kaj je tisto, kar sami prispevamo k zunanji sliki.
Mogoče se bo oglasil obrambni mehanizem, da nismo nič krivi, ker ne počnemo nič slabega ali se celo trudimo za boljši svet.
Razumljivo. To je v danem trenutku naša resnica.
Ali smo preverili, kakšne so naše misli o tistih, s katerimi se ne strinjamo?
Ali njihova dejanja obsojamo?
Ali ocenjujemo, kaj ni v redu in slednje kritiziramo?
Ali morda tisto, kar nam ni všeč, ignoriramo?
To vse je v nas.
Ali se počutimo, da nimamo nobene možnosti, ker imajo drugi moč nad nami?
To so vse posamezni deli, ki se zrcalijo v zunanjem svetu.
Zdaj pa si vizualizirajmo ta mozaik in v odsevu poiščimo svoj košček. Opazujemo okoliščine, ki so nam dane in sprejmimo odločitev, da bomo tokrat uporabili vso svojo kreativno energijo in naredili nekaj drugače.
Kot na primer v kuhinji, ko se prepustimo čarovniji, da nas vodi in sestavin ne kombiniramo po znanem receptu, ampak se prepustimo kreativnosti in iz na videz povsem povprečnih sestavin ustvarimo novo kulinarično specialiteto.
Spomnim se vrhunskih sladic, ki smo jih ustvarjali ob koncu študentskih let. Bili smo v obdobju, ko smo že začenjali s kariernimi potmi, še vedno pa smo živeli študentsko življenje. Nič nenavadnega ni bilo, če se je popoldanski obisk sredi tedna razmahnil v pravo druženje in smo pozno zvečer, ko se je oglasila želja po sladkem, začeli pripravljati sladico iz sestavin, ki so bile na voljo. Vedno je nastala specialiteta za prste obliznit.
Predstavljajmo si kreativno energijo v vsakdanjem življenju. Velikokrat pozabimo, da je v vsakem izmed nas. Brezmejna je.
V okoliščinah, ki so nam dane lahko s pomočjo kreativne energije vedno ustvarimo umetnino, ki še ni bila videna, slišana ali okušana. Ki ne temelji na dosedanjih prepričanjih, vzorcih ali navlaki, ki se je z leti nabrala. Korakov, ki pri ustvarjanju sledijo, ne poznamo. Vodil nas bo radovedni, raziskovalni duh ter želja po ustvarjanju in odkrivanju novega. Naša podlaga bodo naše dragocene izkušnje, ki so zaradi občutkov, ki so jih spremljali, samo naše.
Ali nismo zato tu, da bi odkrivali svojo pot in zares živeli sebe?
Vrnimo se k skupnemu mozaiku in poglejmo kaj se je zgodilo. Opazimo, da en delček sveti nekoliko drugače. Smo tisti delček mi? Je tisto naša specialiteta?
Kaj, če se še več posameznikov odloči, da bodo kreirali sami in prenehali delovati po receptu nekoga drugega?
Kako bo izgledal zunanji odsev?
Bolj svetlo? Bolj zanimivo?
So kje kakšne omejitve pri kombiniranju sestavin, ki jih imamo na voljo, če ne upoštevamo tistega, kar so nas učili, da naj bi bilo 'prav'?
Ko zjutraj stojimo pred ogledalom, imamo tri možnosti: lahko se gledamo, ignoriramo ali pa kritiziramo tisto, kar vidimo.
Koliko časa si zremo iz oči v oči? Še vedno mislimo, da v zunanjem odsevu ni nič našega, četudi tistega v sebi ne poznamo?
Katere so naše vrednote?
Kaj je za nas prava vrednost? Ne tista, ki smo jo prevzeli, ampak tista zares naša. Jo sploh poznamo?
Katera resnica se sidra v našem Srcu?
Kaj je tisto, kar želimo prinesti na ta svet, v katerem bomo živeli kot edinstveni posamezniki, ki skupaj ustvarjajo harmonično skupnost?
Skupnosti, ki stoji na temeljih Živi in pusti živeti in kjer enakovrednost in enakopravnost nista pod vprašajem.
Ali smo se sposobni zahvaliti za temo, ki nam kaže pot k svetlobi in nas spominja, da ena brez druge ne obstaja?
Zanimivo je gledati deskarje, ko čakajo na val. Ko samo lebdijo na vodi. Čeprav so na nek način povezani, se zavedajo, da bodo v določenem trenutku krmarili sami. V svojem slogu in na podlagi svojih izkušenj. Morje jim pošlje val, vse ostalo je na njih. Ne morejo točno vedeti, za kako velik val gre, zato morajo zaupati sebi.
Ali smo se sposobni zahvaliti za vse izkušnje, ki nosijo našo največjo dragocenost? Ravno te nam bodo dajale zaupanje vase, ko se bo vse okrog nas majalo.
Družba, ki je po eni strani ustvarjala razkol med različnimi posamezniki, po drugi pa je razlike topila v uniformiranost, v statistično povprečje, v sklepanje na podlagi logike, je stvar preteklosti.
Kozmična kreacija, katere del smo vsi, je preobsežna, da bi jo zapakirali v omejitve človeškega uma. Njena veličina leži v edinstvenosti, ki jo kot posamezniki nosimo v sebi.
Nahajamo se v trenutku, ko imamo kot človeštvo priložnost, da se vrnemo nazaj. Nazaj domov k Sebi.
Samo Ti veš, kdo si zares Ti. In samo Ti se znaš vrniti k Sebi.
Z Ljubeznijo, Irena
- Preberite si še Irenin zapis: Priče smo zgodovinskemu trenutku. Spreminja se energija planeta. (čudovit zapis S.Irene)