Alpinistka Dina Štěrbova: "Če izgubiš občutek za ravnovesje, lahko umreš."

To je življenje, včasih moraš odnehati in spet poskusiti. Če izgubiš občutek za ravnovesje, je lahko zelo nevarno. Lahko umreš.

Čehinja Dina Štěrbová (rojena 1940) se je kot prva ženska plezalka skupaj z Vero Komarkovo leta 1984 povzpela na vrh 8.201 meter visokega Čo Ouja. Številne plezalne izkušnje in ljubezen do gora so jo navdihnile, da napiše knjigo Hrepenenja in usoda: Prve ženske na osemtisočakih, v kateri povzema posebne dosežke plezalk svetovnega kova in omenja tudi slovensko gorsko herojinjo Marijo Frantar. Kaj je Dino gnalo na gorske vrhove in česa nas lahko naučijo gore?

Je plezanje samo šport?

Je šport in še veliko več od tega.

Kakšno vlogo igra pri plezanju in alpinizmu spol?

Menim, da spol pri tem ne igra nobene vloge. Pomembnejša je osebnost, je pa res, da je statistično gledano manj žensk, ki imajo to potrebo.

Vrhunska slovenska plezalka Marija Frantar je nekoč dejala, da je alpinizem egoističen šport; navezovala se je predvsem na materinsko vlogo v navezavi na plezanje, ki je lahko smrtno nevarno. Zakaj menite, se za plezanje odloči manj žensk kot moških?

Verjetno ženske manj plezajo zato, ker po naravi niso tako nagnjene k tveganju. Poleg tega se jih veliko odloči za materinstvo, strast do plezanja in nevarnosti, ki temu pritičejo, pa je težko kombinirati, če imaš starševsko odgovornost. To je tista slaba vest v nas. Tudi Marija je tako čutila. In zapustila je hčerko ‒ pri 11 letih. Vsak človek bi moral imeti pravico, da sledi svojim sanjam. Vedno sem čutila, da sem to pač jaz, da imam pravico iti, po drugi strani pa je tu odgovornost do moža in otrok … Večini plezalk možje prepovejo plezanje, takoj ko dobijo otroke. Razumevajoči možje so zelo redki, zato se veliko plezalcev poroča med seboj.

Vozniški izpit opravila v 961. poskusu in razkrila, koliko jo je to stalo

S plezanjem se večina začne ukvarjati že zelo zgodaj. Najprej se preizkusijo v športnem plezanju, nato začno osvajati vrhove. Nekatere plezalke se celo odločijo, da bodo življenje posvetile goram, in se odpovedo materinski vlogi. Vendarle pa obstajajo tudi primeri, ko je mogoče imeti oboje …

Spet je vse odvisno od osebnosti. Ko sem sama postala mama, sem plezanje opustila in se bolj posvetila profesuri in dobrodelnim aktivnostim. Zame je življenje polifonija, kjer več unikatnih zvokov tvori čudovito celoto. Ko se je plezanje končalo, so prišle druge strasti, ki so me izpopolnjevale. Nikoli si nisem predstavljala, da bi se zaradi plezanja odrekla materinstvu, še zdaleč pa nisem kakšna fanatična mati.

Lahko primerjate plezalne izkušnje v povsem ženskih zasedbah s tistimi, pri katerih so sodelovali tudi moški?

Razlike so, seveda. Po mojih izkušnjah moški neradi plezajo z ženskami. Pravijo, da smo naporne in da povzročamo težave. Da iščemo težave tam, kjer jih ni. Dejstvo je, da so moški fizično močnejši od žensk in neradi prevzemajo odgovornost za šibkejše.

Kaj pa psihično?

Psihično smo povsem enakovredni. Včasih sem doživela tudi moške, ki so se hitreje zlomili. Nekoč smo plezali v božičnem času, na gori sta bila led in sneg, bilo je izredno hladno, nič kaj preveč lahke okoliščine, dan je bil kratek. Ko se je začelo nočiti, je neki moški povsem izgubil voljo in tudi kontrolo nad seboj. Postalo ga je tako zelo strah, da se ni mogel premakniti. Takrat sva ga z možem rešila. Kasneje je, kot sem slišala, na neki drugi gori umrl.

Katere osebnostne lastnosti potrebuje dober plezalec?

Konstantno navzočnost, praktičnost, vzdržljivost … Ne moreš se ustaviti in iti nazaj, kadar se ti zahoče. Prilagodljivost – sposobnost soočenja z najrazličnejšimi nepredvidljivimi situacijami.

Kako potekajo priprave za plezanje na osemtisočake, tako na fizičnem kot psihičnem nivoju?

To je talent kot katerikoli drug. Potrebni sta fizična moč in dobra kondicija. Plezalci večinoma najprej osvajajo nižje hribe, želja po osvajanju visokih vrhov se pojavi kasneje. Za to sta potrebni posebna tehnika in velika telesna pripravljenost. Zlasti pomembna je vzdržljivost, tako psihična kot fizična, ki jo je treba vzdrževati ves čas, ne samo nekaj mesecev pred odpravo. Sama sem se na svoje podvige pripravljala s tekom na dolge proge in s kolesarjenjem.

Kot sem zasledila iz zgodb, ki ste jih popisali v knjigi, lahko priprave na plezanje potekajo tudi po več let – že zaradi pridobitve vseh potrebnih dovolilnic. V preteklosti je bilo verjetno teže, kakor je danes?

Ekspedicije so včasih organizirale vlade, danes je veliko več možnosti. Veliko je odvisno od denarja. V preteklosti je bilo to zaradi različnih političnih režimov še težje in včasih smo za pridobite vseh dovolilnic potrebovali tudi dve leti. Danes pa prideš v Himalajo in naslednji dan lahko plezaš. Lahko najameš helikopter, da te pripelje do prve baze.

Kaj vas vleče v gore?

To je zelo osebna stvar, tega ne zna razložiti noben plezalec. Prihaja od znotraj. Smisel za avanturo. Jaz sem od nekdaj fascinirana nad naravo. Pri trinajstih, štirinajstih letih je otrok zelo odprt in hitro vsrkava vse v svoji okolici ‒ prvič sem splezala na goro v teh letih in bila povsem očarana. Potem pa ta strast v tebi začne živeti svoje življenje.

Žene te naprej in želiš si vedno več, vedno više. Ko si na vrhu, dobiš občutek, da je vse v ravnovesju. Da je vse točno tako, kot mora biti. Preveva te neopisljiv občutek miru. Počutiš se majhnega. Mama me je pogosto spraševala: »Le kaj iščeš tam v tistem ledu, kjer ni ničesar?« Ni mi ji uspelo odgovoriti. Še vedno ne znam. Izziv. Sla. Nekaj, kar te kliče.

Je bistvo v razgledu, ki ga ponuja vrh?

Celotno potovanje šteje, gre za zelo kompleksno stvar. Vse, s čimer se srečaš na poti, na vrhu in ob vračanju … Vsakič gre za osebni izziv, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Ko prideš na vrh, gre samo za trenutek. Trenutek kot vsak drug. Ta, ki razdvoji preteklost od prihodnosti. Preteklost je bila v mojem primeru težko prizadevanje priplezati na vrh, prihodnost pa bo spuščanje nazaj v dolino. Nič drugega.

Po eni strani ni nič, po drugi pa gre za nekakšno neskončno dimenzijo. Budisti živijo v trenutku, mogoče lahko rečem, da je na gori tak občutek – da je mogoče zares živeti v trenutku. V tako velikem trenutku, ki kar traja in traja.

Vas je bilo kdaj strah za lastno življenje?

Seveda, to se zgodi. In gore so objektivno gledano zelo nevarne. Tudi sami sebi smo lahko nevarni, ampak na druge načine … Vreme se lahko v hipu spremeni, kar naenkrat se lahko sproži plaz … Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Velika nevarnost je višinska bolezen; ta je terjala že veliko smrti.

Menda lahko trajno izgubiš vid …

Nekatera telesa se bolje prilagodijo, druga slabše. Prvič je vedno najteže. Telo si zapomni to informacijo, in če redno plezaš, postaja vse bolj navajeno in potrebuje manj časa, da se prilagodi. Vse je odvisno od višine in tega, kako jo tvoje telo sprejme.

Nekateri lahko plezajo brez mask, drugi ne. Koncentracija kisika ob vzpenjanju se nenehno znižuje, na štiritisočakih je že polovična od tistega, kar smo vajeni, na osemtisočakih je zelo težko naravno dihati, rekla bi, da je kisika le okrog eno tretjino, torej še zdaleč ne dovolj za bivanje. Tudi če bi na takšni višini samo sedeli in se ne bi gibali, bi nas v nekaj dneh pokončalo. Narava je kruta.

Ali še velja pravilo, da je ekspedicije konec in se vsi vrnejo v dolino, če na poti kdo umre?

Včasih je bilo tako, danes je povsem drugače. Ko sem skušala preplezati Mount Everest, sem naletela na dve trupli, Indijca, ki sta visela z vrvi. Vsi so mirno nadaljevali pot mimo njiju. To je rezultat množičnega turizma in vpliva denarja, ki je vse bolj prisoten tudi v alpinizmu.

Danes gre lahko vsak na Mount Everest … Ne gre več za plezanje, temveč za prodajanje avanture. Ljudje so pripravljeni plačati na tisoče dolarjev, nato pa umirajo v vrstah, še preden sploh lahko začnejo vzpon. Pomembno jim je samo to, da lahko rečejo, da so dosegli ta in ta vrh. Kot tisti, na primer, ki beležijo, v koliko državah so bili. Kot da so ta imena sama sebi namen. Trofeje, brez globlje vrednosti. Tega ne razumem. Skrbi me, kako bo s tovrstnim 'plezanjem' v prihodnosti.

Kako pomembna je naveza?

Zelo. Tudi plezalci so samo ljudje – nekateri so prijazni in prijateljski, drugi egoistični in tekmovalni. Marsikaj sem doživela. Če si na odpravi s težavnimi ljudmi, je lahko zelo frustrirajoče. Vsi smo odvisni drug od drugega, in če kdo ne deluje v skladu s skupinskim duhom, je tudi nevarno. Mnoge ekspedicije so zaradi tega propadle.

Prijateljstvo in zaupanje v gorah je ključnega pomena. Ne morem posploševati, ampak zdi se, da je medsebojna odgovornost vedno manj pomembna. Seveda še vedno obstajajo plezalci, ki jim ni do osvajanja visokih vrhov in spoštujejo navezo ter gojijo s svojimi plezalnimi partnerji trdne odnose, včasih pa se zgodi, da tekmovalnost prevlada. Nekatere ženske plezalke so vselej plezale v istih odpravah, spletle so se globoke in trajne vezi.

Kaj se dogaja v človeku, ko se mora vrniti, ne da bi mu uspelo priplezati na vrh?

To je življenje, včasih moraš odnehati in spet poskusiti. Če izgubiš občutek za ravnovesje, je lahko zelo nevarno. Lahko umreš. Sama sem bila na kar nekaj odpravah, ki so se morale predčasno končati zaradi vremenskih vplivov in drugih okoliščin, samo kakšna tretjina jih je uspela.

Ali gre pri plezanju predvsem za premagovanje, dokazovanje človekove moči naravi ali bolj za ponižnost in spoštovanje do gore na osnovi zavedanja, kako majhni, ranljivi in nepomembni smo v resnici?

Sama spadam v drugo skupino, nekateri pa res iščejo potrditev in si tako dvigujejo ego. Mene so gore vedno navduševale. Imajo toliko različnih obrazov, ustvarjajo različne slike, različno atmosfero … So tako enormne, tako veličastne, da jih ljudje nikoli ne moremo v celoti zaobjeti in razumeti. Gre za zelo globoko potrebo, ki izvira še iz časa začetka človeštva.

So vam gore darovale sprostitev, trajni mir?

Ko se vrneš z gore, se vrneš v običajno življenje, obdajo te vsakodnevne skrbi, ampak vtis tistega vseobsegajočega miru do neke mere ostane. Spomin na čudovite razglede te pomirja, tudi ko je izkušnja že zdavnaj mimo. Teh stvari ne pozabiš. Za vedno ostanejo v tebi.

Menda ima vsaka gora svoj karakter?

Vsaka gora ima drugačno energijo. Osrednji Nepal je zelo zelen in barvit, druge gore so polne sivine in peska, vsaka pa je po svoje posebna. Tudi manjši vrhovi so lahko čudoviti. Julijske Alpe in tudi tiste najmanjše gore na Češkem … Včasih velikost ni pomembna.

Kangčendzenga je na začetku plezalstva terjala mnogo ženskih življenj, oklicali so jo za goro, ki sovraži ženske.

Od tedaj jo je, k sreči, uspešno osvojilo že veliko žensk.

Katera gora je bil za vas osebno največji izziv?

Zelo sem bila srečna, da mi je uspelo preplezati Čo Oju, 25 let po tem, ko so tam umrli plezalci, ki sem jih poznala. Uspešen vzpon je bil zame simbol uresničitve sanj! Toda to je zdaj moje preteklo življenje. Življenje je transformacija. Tako pač je. A če bi se spet morala odločiti, bi izbrala enako pot.

Obstajajo kakšni posebni načini psihološke priprave na plezanje, na soočenje z nepredvidljivimi situacijami, na soočenje s smrtjo? Vi se verjetno ne bojite smrti?

Prej bi rekla, da je plezanje tisto, ki te pripravi na vse nemogoče situacije v resničnem življenju tam spodaj. Vsi se bojimo smrti, tudi jaz se je, ampak tam na gori se zares zaveš, kako krhko in minljivo je lahko življenje. Še zdaleč nimam samomorilskih nagnjenj, ampak včasih je bilo zares na meji med življenjem in smrtjo. Nekoč smo prečkali 200 metrov ledenega predela, zelo je bilo nevarno. Takrat sem se zavedela: če hočemo nadaljevati, moramo skozi to.

V tistem trenutku se je zelo jasno izoblikovala misel: zdaj lahko umrem. Morala sem sprejeti racionalno odločitev: če grem, tvegam. Po drugi strani pa veš: če umreš na ta način, se bo zgodilo hitro. Ne zgodi se pogosto, ampak včasih se temu ne moreš izogniti. Temu bi rekla pravi trening umiranja in predsmrtne izkušnje. Nihče ni zares pripravljen. To malce pomaga, morda. Ljudje imamo zelo različno percepcijo nevarnosti. Nekateri nesrečo izzivajo.

Menda bi moral človek gori, na katero se vzpenja, izkazati spoštovanje. Na kakšen način ste vi to počeli?

Ob vsakem vzponu je treba gori izkazati spoštovanje. Nekateri tega ne upoštevajo in so glasni ter povsod puščajo smeti. Vzdušje ni več enako. Včasih smo se družili z lokalnim prebivalstvom in zelo cenili šerpe, ker za nas tvegajo svoje življenje. V čast ljudem, ki so nas lepo sprejeli, sem pomagala zgraditi šole in bolnišnice na predelih, kjer jih prej niso imeli. Nekateri plezalci gori vračajo na tak način, medtem ko drugi splezajo na vrh in se vrnejo domov pobirat priznanja. Ampak tudi nekateri domačini niso nadaljevali v smeri, ki bi si jo mi želeli. Zdaj se vse vrti okoli denarja.

Imate kak poseben običaj, ko prilezete na vrh?

Imam ‒ kak majhen predmet od svojega sina, robček, kak bombonček. Nekoč mi je dala moja študentka majcenega slončka, prijatelj mi je dal prvi zobek svojega otroka. Vse to je ostalo na gorah. Z vsake gore imam košček kamenja za spomin.

Sklepam, da plezanje ni ravno gurmanska izkušnja. Kaj jeste, kadar se podate na osemtisočake?

V mojih časih razne visokoproteinske ploščice še niso obstajale. Zdaj je veliko več ponudbe. V Nepalu smo jedli lokalno hrano, na primer surov zmlet ječmen in proso. Ni okusno, ampak preživiš. S seboj sem imela tudi sladkor, čokolado, hrano, ki je suho zamrznjena. Takrat sem jo pripravljala kar sama – meso najprej skuhaš brez maščobe, nato ga v posebni napravi posušiš in vakuumsko zapakiraš. Ta hrana je zelo lahka in postane užitna, ko ji dodaš vodo. V mojih plezalnih časih smo s seboj nosili po 900 kilogramov, dandanes ljudje s seboj vlečejo mnogo več, po drugi strani pa je tudi oprema postala lažja.

Kaj ste običajno naredili najprej po sestopu z gore?

Tuširanje, po dolgih treh mesecih … kako to prija!

Koliko časa traja, da si po plezanju odpočiješ in da se telo regenerira?

Kak teden, čeprav tega vsi ne upoštevajo. Zdaj se vse vrti okrog hitenja. Gore te naučijo upočasnitve in uživanja v trenutku.

Kaj se zgodi s to strastjo, ko človek neha plezati?

Verjamem, da imaš v sebi določeno količino te strasti, ki te sili, da greš … potem pa se izteče. Zdaj sem za plezanje prestara. Kadar sem prišla na vrh, sem bila vedno tako srečna in počutila sem se izpolnjeno, nato pa smo se spustili dol in dokaj hitro me je spet pograbilo. To je ta izziv, ki te kliče in ga ni mogoče pojasniti z razumom. No, potem pa se poželenje umirja in sčasoma zvodeni. Telo se spremeni in te samo po sebi ustavi. Jaz sem našla novo strast in poslanstvo v dobrodelnosti.

Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali knjigo?

Nisem pisateljica, zdelo se mi je, da je to pač treba narediti. In ko sem jo urejala, mi ni šlo za denar. Upam, da bo ta knjiga, ki opisuje mnoge pogumne in vztrajne ženske iz vsega sveta, navdihnila današnje ženske, da se podajo na lov za svojimi sanjami, četudi te nimajo veze s plezanjem. Svet se niti ne zaveda, da je tudi med lokalnimi ženskami v državah, kjer plezamo, veliko ženskih plezalk, herojinj, ki pač niso tako medijsko izpostavljene. Rekla bi, da je bilo 20. stoletje za ženske zelo pomembno. Ne le za plezanje, tudi za druge športe in za umetnosti. Upam, da je ta knjiga prispevek k temu – k čaščenju uspešnih pogumnih žensk širom sveta.

Tekst: Vesna Hauschild Fotografije: Osebni Arhiv, Shutterstock

Vas zanima tudi: