Celjanka Anja Kovačič je tista Anja, o kateri smo brali v medijih, ko je ob pojavu svetovne pandemije zaradi ukinjenih letov ostala ujeta na Salomonovih otokih. Sama. V tropskem raju. Med neznanimi ljudmi. Prepuščena svoji iznajdljivosti.
Dogodivščine s petnajstmesečnega potovanja po Avstraliji in sosednjih polinezijskih otokih – med drugim je preživela tropski ciklon in bila priča umoru med Aboridžini – je popisala v svojem popotniškem prvencu s pomenljivim naslovom Ujeta v svobodi. A to ni le popotniški roman, temveč hkrati zapis o globokem in ne vedno prijetnem potovanju po težko prehodnih širjavah lastne duševnosti. O srečevanju s samo sabo. O odkrivanju ter sprejemanju svoje lastne človeške ranljivosti in pomanjkljivosti. O iskanju večne notranje biti.
Iz intervjuja z Anjo Kovačič v tiskani Sensi februar/marec 2022
Na Salomonovih otokih ste imeli namen ostati sedem dni, preživeli ste jih 47. Vaše vračanje domov, ki ga opisujete v knjigi, se bere kot najbolj napeta srhljivka. Na kratko – kaj vse je bilo potrebno in kako je potekal odhod domov v tej novi realnosti?
Poleg kupljene letalske karte iz Sydneyja v Evropo sem potrebovala tranzitni vizum za Avstralijo (dvanajst strani dolga vloga), odobritev avstralske vlade in regijskega ministrstva za zdravje za skrajšano karanteno v Sydneyju, potrdilo slovenske ambasade, da se vračam v domovino, dovoljenje za prestopanje v Dohi in avstrijsko dovoljenje za vstop v Avstrijo. Za vse pa sem lahko zaprosila šele za tem, ko sem kupila letalsko karto za domov. Ta je bila namreč pogoj za pridobitev vse te dokumentacije. In ob vseh teh dokumentih naj dodam, da so mobilni podatki zelo šibki in da niso vedno na voljo. Kot tudi ne elektrika, da se napolni računalnik ali mobitel.
Iz Salomonovih otokov sem odletela 30. aprila 2020 ob 4.50. Najprej sem letela v Sydney, kjer sem imela pri vstopu v državo nore težave, podobno kot zdaj Novak Džoković. Manjkal mi je en dokument, ki ga nisem pravočasno prejela na mail, sem pa zaprosila zanj. Potem me iz skrajšane enodnevne karantene niso želeli spustiti iz hotelske sobe. In ko so me izpustili, me je pred hotelom čakal prazen avtobus, torej zasebna avtobusna vožnja do letališča, kjer me je pričakalo zasebno policijsko spremstvo. Podrobnosti so opisane v knjigi. Sicer pa je bil let iz Sydneyja v Doho nabito poln; nobene varnostne razdalje; samo natrpani potniki. Polet na Dunaj pa skoraj popolnoma prazen – na letalu je, vključno z mano, sedelo dvaindvajset potnikov. Ob pristanku na Dunaju pa me je čakala še zadnja komedija prestopanja z vlaka na vlak do Šentilja. In peš čez mejo, ker je bilo tako manj možnosti okužbe, kot če bi na letališče nekdo prišel pome.
Kaj vse ste počeli, kakšna dela ste opravljali, da bi preživeli? V Avstralijo ste se namreč odpravili s turistično-delovno vizo in s pičlim budžetom.
V Cairnsu sem pristala z 2000 evri. Dva meseca sem se borila za preživetje s priložnostnimi deli, kot je čiščenje stanovanj, ki se oddajajo na portalu Airbnb, strežbo v kavarni, restavraciji; iskala sem povsod, hodila od hotela do hotela, od trgovine do trgovine, pa nisem imela sreče. Za obiranje sadja se nisem želela odločiti takoj na začetku, ker sem želela izkusiti naprej državo. Ker ko se odločiš za obiranje sadja ali zelenjave, si dejansko zaprt na kmetiji z delavci in nimaš časa za raziskovanja. Ko sem že skoraj obupala, da bom našla delo, v katerem bi uživala, sem se odločila za delo varuške kot au pair. Živela bi z angleško govorečo družino z Mavricija, ki ima restavracijo s hitro hrano, kjer bi lahko pomagala pri strežbi. Tik preden bi morala odleteti k njim, pa sem za sosednjo mizo v kavarni sredi Brisbana srečala simpatičen par, ki mi je ponudil službo. Kakšno, podrobneje opisujem v knjigi Ujeta v svobodi.
“Najstarejše ljudstvo na svetu. Avstralski staroselci. Domorodci. Aboridžini. Pijanci. Socialni problem. Lenuhi. Pretepači. Suroveži. Divjaki.” Tako ste zapisali po srečanju z njimi. Kruta slika v ogledalu človeštva, mar ne?
To je boleče spoznanje o surovosti t. i. civiliziranega ljudstva, nas, ki se imamo za izobražene. S kakšno pravico smo jim vzeli njihov svet, njihova življenja? Tisočletja se je to nomadsko ljudstvo selilo tja, kjer je bila voda, ker je bila tam seveda tudi hrana. Danes se ne selijo več. Potisnjeni so na obrobja mest, kjer živijo v skupnostih. Te umetne skupnosti so pravzaprav način, na katerega so umaknjeni stran od preostalega prebivalstva, ki jih ne mara. Ker pijejo, so surovi, kriminalci, neizobraženi, umazani. Namesto da bi jim pomagali in jih skušali razumeti, jih še vedno odrivamo daleč stran v puščavo. Ker naj bi se tam počutili bolj domače. Damo jim hiše, za katere jih ne naučimo, da to niso zbirališča za smeti in da se bodo v njih zaredile živali, če jih ne bodo čistili. Damo jim elektriko, ki jo morajo plačevati, ne pa tudi služb, ker niso izobraženi. Hrana je na primer v trgovinah v skupnosti tudi do trikrat dražja kot v mestu, ker so se lastniki aboridžinskih podjetij po našem vzoru naučili krasti denar iz rok lastnega ljudstva.
Želela sem jih spoznati. Želela sem razumeti, zakaj se ne morejo asimilirati v mestih. Zakaj se Avstralci ne družijo in ne prijateljujejo z njimi. Želela sem jim dati priložnost. In oni so mi jo dali. Z njimi sem živela in podoživela nekaj najbolj čustvenega, kar bi lahko. In takrat sem jih zares začutila.
Celoten intervju lahko preberete v tiskani Sensi februra/marec 2022; v prodaji od 4. februarja
