"Sovražim avtobiografije, ki opravičujejo preteklost in napihujejo ego, zato bi, če se tega lotim, rada od sebe dala nekaj, kar bo ljudem koristilo," piše uvodoma Sanja Lončar.
To je bil prvi odziv Sanje Lončar, ko je februarja 2023 prejela povabilo, naj napiše svojo avtobiografijo. Kljub začetnemu oklevanju se je pisanja lotila – in nastala je knjiga, ki nikakor ni običajna življenjska zgodba. Pravzaprav je podobna njej: samosvoja, iskrena in globoko premišljena.
V knjigi se z veliko hvaležnostjo ozira na svoje življenje ter na vse izkušnje in preizkušnje, ki so jo oblikovale. O dvomih, prelomnicah, napakah in vztrajnem iskanju življenjske resnice piše brez olepševanja.
"Nekateri pravijo, da resnica boli. Mogoče, vendar zamolčana resnica boli dvakrat bolj."
Skozi pripoved razkriva, kako so jo knjige, ljudje, živali in življenjske izkušnje vedno znova spreminjali in ji pomagali rasti.
"Na sebi sem doživela toliko sprememb, in za marsikatero so bile zaslužne knjige, izkušnje ali ljudje (in živali), ki so mi pomagali pri moji rasti. Če jim je uspelo že tolikokrat premakniti trmasto Sanjo, je to dokaz, da se da. Iz hvaležnosti vsemu, kar je premaknilo mene, poskušam tudi sama sejati to seme v upanju, da bo skalilo tam, kjer bodo tla dovolj pripravljena, da podprejo rast."
Posebno težo knjigi daje dejstvo, da je njene zadnje strani napisala v hospicu – na kraju, kjer je pred leti sama spremljala umirajoče. Tam, kjer si ob začetku pisanja gotovo ni predstavljala, da bo nekoč zaključila svojo življenjsko zgodbo. In vendar je tudi v teh zadnjih zapisih ohranila tisto, po čemer se je najbolj razlikovala – neomajen optimizem, vero v življenje in zaupanje v prihodnost. Do zadnjega diha.
Ob vsej ustvarjalnosti, širini znanja in sposobnosti, da je zapletena vprašanja približala ljudem, ne preseneča, da je mnogim predstavljala vzornico. Številni so jo videli kot nekoga, ki kaže pot do boljšega zdravja in bolj zavestnega odnosa do narave. Sama pa se je te vloge vedno nekoliko otepala.
"Veš, kako težko je, ko ti ljudje rečejo, da si jim vzor. Da ti zaupajo … Včasih zaradi tega ne morem spati. Čutim, kako se dušim pod bremenom odgovornosti, ki mi jo nalagajo za svoje lastne odločitve. Najlažje je reči: "Mi vam zaupamo!" Veš, koliko moških me sovraži, ker njihova žena pride s predavanja in jim reče, da je Sanja rekla, da tega in tega ne smejo več jesti … Za povrh jaz sploh nikoli ne rečem besed "smete" ali "ne smete"."
Kljub temu občutku odgovornosti ni nikoli odnehala. Verjela je, da mora znanje postati skupno dobro in da ga je treba deliti. Prav zaradi tega ji je hvaležnih toliko ljudi. Ob tem pa je, kot je sama pozneje priznala, prepogosto pozabljala na nekaj bistvenega – na skrb zase.
Na to je v spremni besedi opozoril tudi njen dolgoletni prijatelj pater Karel Gržan:
»Zakaj pri skrbi za druge oskrunimo skrb zase – za krepitev svojih telesnih, duševnih, duhovnih moči; zakaj občutek sramu, če po možnosti takoj ne zadovoljimo potreb drugih? ... Ob koncu tega življenja si nam zapustila pomenljivo sporočilo: "V poslanstvu, ki ga opravljamo za druge, je potrebna pozornost tudi do sebe." Naj nas strezni!«
Sanje ni več. Ostaja pa njena zapuščina – knjige, predavanja, znanje in navdih, ki ga je sejala med ljudi. Z avtobiografijo Do zadnjega diha pa nam je zapustila še nekaj zelo dragocenega: iskren vpogled v svoje življenje. V zgodbo, ki ni le navdih, temveč tudi opomin, da med skrbjo za druge ne smemo pozabiti nase.
Knjiga bo izšla 30. 7. 2026 pri Založbi Chiara, do takrat pa jo lahko naročite po prednaročniški ceni tukaj.
Vir: zazdravje.net
