Sanja Lončar pravi: "Zdrav človek ni zaželen v bolni družbi, je pa še kako zaželen v zdravi družbi."
Zdi se, kakor da zdrav človek v sodobni družbi ni več zaželen?
Zdrav človek ni zaželen v bolni družbi, je pa še kako zaželen v zdravi družbi. Znašli smo se v grobem prehodu v neofevdalizem, ko peščica, ki si je sama natiskala denar, hoče pokupiti vse, kar je materialnega, vključno z ljudmi. Vendar nam ni potrebno pristati na ta scenarij. Lahko se odločimo, da svoja življenja živimo kot ustvarjalci lastnih življenj, in tako lahko ustvarimo neko novo zdravo družbo.
To pa zahteva napor, mar ne?
Seveda, to ni udobno. Tudi meni ni udobno, tudi mene je na trenutke strah, ko na primer pomislim, da bi morala biti brez vseh energentov in 100 odstotno samooskrbna. Doma pri kosilu na primer pogledamo v enolončnico, ki je na mizi, in ocenimo, da je v njej 80 odstotkov naših sestavin, vendar nismo še na stotih. Vendar ko sem si pred petimi leti zastavila vprašanje, koliko sem zares samooskrbna, sem kljub vrtu ugotovila, da ne več kot 20 odstotkov. Zdaj pa ugotavljam, da bi nam morda zmanjkal kakšen priboljšek, vendar bi preživeli. In ko pridete enkrat do te točke, potem nimate več nekih resničnih težav.
Ker smo v obdobju, ki je značilno po pogostejših virozah in prehladih, v tem trenutku pa smo tudi priča razmahu koronskega virusa, nam prosim podajte splošna priporočila pri krepitvi imunskega sistema.
Najprej iz svojega življenja izženite strah. Nič v življenju ne funkcionira, če nas stiska strah. Takrat se ustavijo vsi pretoki, zato nas zebe, se tresemo, smo bledi, ker izklopimo vso energijo, ki jo ima telo na razpolago. Tudi ne vem kakšno čudežno prehransko dopolnilo nam ne more pomagati, če nismo pretočni. Največ, kar lahko naredimo, je, da v sebi negujemo ljubezen. To so govorili že naši predniki. Mnogim to deluje kot neka metafizika, vendar je to fizika. Ko čutiš ljubezen in zaupanje v to, kar se dogaja, potem ni strahu, pohlepa, jeze, skrbi. Vse se pretaka, vse funkcionira in takrat celice ne potrebujejo prav veliko naše pomoči, da bi našle rešitev za izzive. Učenje ljubezni je verjetno naša najtežja naloga, vse ostalo so le kompenzacije te osnovne naloge. In mazohistično je sebe hraniti s še dodatnim strahom s tem, ko nenehno visimo na medijih in si kot narkoman pošiljamo v žile adrenalin v obliki zastrašujočih statistik. Ljudje se moramo končno naučiti poskrbeti tudi za svoje duševno zdravje.
