Britney Spears je pred dnevi spregovorila o najbolj boleči stvari, kar jih je izkusila v življenju. Mi pa si nadalje poglejmo več o tem, kako splav vpliva na žensko, na partnerski odnos in na celotno družino.
Splav - najbolj boleča stvar
Pop ikona Britney Spears je v svoji knjigi spominov zapisala, da je pred 20 leti, ko je hodila z Justinom Timberlakom, naredila splav.
"Če bi imela besedo pri tem, ne bi nikoli splavila," je v svoji novi knjigi The Woman in Me, katere delčke je objavila v reviji People, zapisala pevka. "Vendar je bil Justin prepričan, da ne želi postati oče. Nosečnosti nisva načrtovala, ampak zame ni predstavljala tragedije," je nadaljevala in dodala, da si je s Timberlakom želela ustvariti družino.
"Justin je bil zelo nesrečen zaradi nosečnosti. Rekel je, da ni pripravljen na otroka v najinem življenju, da sva čisto premlada." Par se je razšel leta 2002.
Britney je v knjigi, ki izide 24. oktobra, zapisala, da je bil splav "najbolj boleča stvar, kar jih je izkusila v življenju"
Matej Škufca: "ABORTUS JE POGOSTO KONEC PARTNERSKEGA ODNOSA."
Nadalje si preberite nekaj izsekov iz intervjuja z Matejem Škufco, kjer razlaga, kakšne vplive ima lahko izguba otroka na odnos:
"Razlika pri splavu je med abortusom (namenski splav) in izgubljenim otrokom med nosečnostjo (spontani splav). Gre za dva različna dogodka z enakim rezultatom.
Živimo v svetu, ki se spreneveda pred dejstvom, da ko ženska namensko naredi abortus, ne želi otroka. Medicina bo rekla, da se še ni začelo, da otrok še nima utripa. Na drugem nivoju pa ženska ne more lagati sama sebi. Ve, da je to bil otrok. Če bi počakali 9 mesecev, bi vsi videli, da je otrok.
Če ženska naredi v prvem mesecu nosečnosti abortus, bo rekla, da je bil abortus. Če bo druga ženska v prvem mesecu izgubila otroka, bo vedela, da je izgubila otroka.
V prvem in drugem primeru pa je partnerski odnos zelo prizadet. Če gre za namerni splav, ženska s tem reče partnerju “jaz nočem tebe”. Zelo pogosto je zato abortus tudi konec partnerskega odnosa. Ženska abortira s tem tudi partnerja.
Lahko je tudi obratna situacija, da ženska želi otroka, je vesela zanositve, moški pa reče, da ga noče ali da si ga še ne želi in reče: “Če me imaš rada, boš splavila.” Ženska ga ima rada in naredi abortus ter misli, da bo na ta način rešila partnerski odnos, ampak kmalu pogosto izgubi tudi partnerja, ker ne zdrži več z njim. Ker partner ni videl otroka, ni videl njene žalosti, ima občutek, da tudi nje ne vidi več. Ta mrtev otrok igra vlogo v njunem odnosu.
Največja problematika pri namenskih splavih je torej predvsem sprenevedanje, da je to otrok. Pri tem je potrebno poudariti, da ne ženska ne moški, ki se odločita za abortus, nista slaba ženska ali slab moški. Niti da gre za slabo odločitev, le odnos do te odločitve je tisti, ki je slab in zato so običajno tudi slabe posledice na partnerskem odnosu. Nikoli pri svojem delu ne govorim v kontekstu dobro ali slabo. Verjamem, da vsak živi najbolje kot zna. V odnosih ni “dobro” ali “slabo".
Nerojeni otrok pa posledično vpliva tudi na vrstni red otrok. Če je splav prva nosečnost ženske, potem to avtomatsko pomeni, da bo naslednji otrok drugi. Ključno vprašanje torej ni, koliko otrok ima ženska, ampak kolikokrat je bila noseča, potem začnejo ljudje drugače šteti in pride do velikih premikov v redu med otroci.
V življenju ljudi pa se šele prvega rojenega otroka dojema kot prvega. Tisti, ki je dejansko prvi, je spregledan. Ta, ki se je drugi rodil, ve, da je drugi, tudi če mu mama tega ne pove. Tak otrok se velikokrat počuti, da je spregledan, da ga mama ne vidi. Dejansko dobi občutke prvega (splavljenega) otroka. Velikokrat so takšni otroci agresivini do svojih staršev, pa jim niso te nič naredili. Pa vendar, oni so bili agresivni do prvega otroka.
Če ženska izgubi otroka ali rodi mrtvega otroka, je bolečina drugačna. Pri abortusu je prisotno običajno predvsem to sprenevedanje, kjer ženska ne more otroka prositi za odpuščanje, saj je to njena odgovornost. Če ne bo prevzela odgovornosti, se naslednji otrok ne bo veselil življenja. Če je prvi otrok spregledan, se tudi drugi počuti spregledanega.
Verjamemo, da otrok ve samo tisto, kar mu povemo. Povemu mu večinoma predvsem v redu stvari. Težke pa običajno zadržimo zase. A otrok je bil zraven, ko je mama naredila abortus. Tista jajčna celica je bila že v njenem telesu. Otrok ve vse, ker ima vse informacije.
Že več kot stoletje je znanstveno dokazano, da nastanejo vse jajčne celice v ženskem telesu že v babici. Tako smo bili v maminem telesu že pred njenim rojstvom! Vemo, kakšen je bil mamin porod, vemo, katera po vrsti je mama, vemo v kakšnem odnosu je bila naša babica z dedkom takrat. Vse vemo. Te informacije nas že formirajo."
Iz članka in več preberite v: Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”
O tej temi smo govorili tudi v podkastu:
- Preberite si še: Kako pogumno je, da je ženska, ki je izgubila otroka med nosečnostjo, spet pripravljena zanositi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
