Živeti pred smrtjo: Ali živiš? Kako pristen si? Zakaj ti ne gre?
Zato, da bi premagali paničen strah pred smrtjo, moramo najprej opraviti s strahom pred življenjem.
Iskalec, ki je v eni od Bucayevih zgodb, namenjenih premišljevanju, prispel na prelep kraj, je sprva mislil, da je našel raj, a se je kmalu zavedel, da se je znašel na pokopališču otrok. Sprehajanje med nagrobniki ga je pretreslo, ko je ugotovil, kako kratka je bila življenjska doba vsakega od njih: Abdul Tareg, 8 let, 6 mesecev, 2 tedna in 3 dni; Jamir Kalib, 5 let, 8 mesecev in 3 tedne.
- Preberite si še: Kaj sporoča duša, ki se pripravlja prevzeti fizično telo, staršem?
Še večja groza ga je doletela ob spoznanju, da je tisti, ki je živel najdlje, doživel komaj dobrih enajst let. Zgrožen nad tem je pokopališčnega čuvaja vprašal, kaj se je zgodilo v mestu, da je umrlo toliko tako mladih. Nič pogubnega, ga je pomiril starec in mu pojasnil, da gre za staro navado, po kateri prebivalci mesta po svojem 15. letu v posebno knjižico zapisujejo dogodke, v katerih so zares uživali, in čas njihovega trajanja. Te trenutke na koncu seštejejo in jih vklešejo v nagrobni kamen kot edini in resnični čas pred smrtjo, ki so ga zares živeli.
Ali obstaja življenje pred smrtjo? Da, odgovarja preminuli hrvaški psihiater Torre v svoji knjižni uspešnici z naslovom Ima li života prije smrti? (toplo priporočam v branje), vendar le za nekatere, in to praviloma občasno.
Ob tem odkrito zapiše: "Obupno sem se trudil močno živeti. Želel sem živeti čisto svoje, lastno, polno, nepotvorjeno življenje pristnih občutkov. Seveda je bilo veliko zanosa, idealizacij, ekspanzivnih občutkov religiozne predanosti in ekstatičnih stanj, podobnih mističnim. Na žalost se balon napihne in poleti, izprazni in pade. A spomin na let ostaja. In ko minevajo leta in z njimi življenje, sem vedno bolj prepričan, da ostajajo in štejejo le ti leti."
A kaj, ko živimo v stalnem strahu pred smrtjo, po modnih zapovedih večne mladosti in zdravja, kot bi želeli izničiti trajanje in minevanje samega življenja. Želimo si dolgega življenja, ne da bi se spraševali o kakovosti tega, ki ga živimo. Toda ali ni živeti dolgo in brez prave vsebine le prazen obet?
Nas, ljudi, živeče v najbolj razvitih modernih družbah doslej, kot to radi poudarjamo, skozi življenje vodi strah pred smrtjo. Kako paradoksalno, da strah pred smrtjo upravlja naša življenja! Da v naših življenjih živi smrt namesto življenja!
Toda smrt je dejstvo našega življenja. Če ne sprejemamo smrti, zavračamo življenje. Zato, da bi premagali paničen strah pred njo, moramo najprej opraviti s strahom pred življenjem. Najlažje takrat, ko nas prav življenje udari kot strela z jasnega in nas zabriše ob tla. O, kako zelo mora človek najprej potoniti, da bi iz njega lahko zrasel nov poganjek! Do temeljev in še nižje se mora zrušiti, če se želi pognati v višave!
Prav to temeljito sesutje, ki ga prinaša neusmiljeno soočenje z resnico, lomi naše iluzije in podobe ega in nas hkrati oživlja od mrtvih. Ali živiš? Kako pristen si? Zakaj si takšen? Zakaj ti ne gre? Zakaj nisi srečen? Kje si izgubil vedrino? Ali veš, kam greš in kdo si? Kako dolgo še tako? Koliko z lastno temo zastrupljaš druge? Se bojiš tega, v kar si se spremenil? Imaš dušo? Kako se celijo tvoje rane? Kako boš svojemu življenju povrnil smisel?
Pozdravljena, smrt, ki nas rojevaš v spoznanju, da življenje ima, bolje rečeno, mora imeti svoj namen in kredibilnost! Da lahko v ogledalu uzremo svojo pravo podobo in prevzamemo polno odgovornost za človečnost lastnega življenja. Dobrodošla, smrt, ki nas nagovarjaš k spraševanju o smislu in od vsakega izmed nas zahtevaš, da se razgali pred lastnimi dvomi, sooči s predsodki, se iskreno obrne k drugim in se v njih prepozna. In hvala, ker nas učiš, da je vsak od nas neponovljiva, edinstvena priča nikoli minljive veličine Življenja.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi oktober/november 2023