Telo ni pokvarljiv stroj, ki ga moramo nenehno popravljati, temveč nekaj veliko bolj inteligentnega - nekaj, čemur smo se pozabili naučiti prisluhniti.
Charles Eisenstein je ameriški pisatelj, predavatelj in mislec, ki v svojih delih odpira vprašanja človekove zavesti, odnosa do narave, družbe, ekonomije in načina življenja. Diplomiral je iz matematike in filozofije na univerzi Yale, med njegovimi najbolj znanimi knjigami pa so The Ascent of Humanity, Sacred Economics, The More Beautiful World Our Hearts Know Is Possible in Climate: A New Story.
V svoji knjigi Joga uživanja hrane (The Yoga of Eating), ki je izšla tudi v slovenskem prevodu, se je posvetil telesu in našemu odnosu do hrane. Knjiga ne ponuja še ene diete ali pravil o tem, kaj bi morali in česa ne bi smeli jesti. Eisenstein v njej raziskuje nekaj drugega: ali lahko ponovno zaupamo telesu, prepoznamo svoj pristni apetit ter prenehamo doživljati užitek in zdravje kot nasprotji.
V rubriki Izbrano tokrat objavljamo odlomek iz knjige Charlesa Eisensteina, ki ponuja drugačen pogled na odnos do telesa, zdravja in prehranjevanja.
Njegov pogled je preprost, a za sodobnega človeka precej radikalen: namesto nenehnega nadzorovanja telesa predlaga, da z njim ponovno vzpostavimo odnos.
Telo ni pokvarljiv stroj
Eisenstein opozarja, da smo se navadili na telo gledati skoraj mehanistično – kot na nekaj, kar je treba nadzorovati, vzdrževati in popravljati. Sam izhaja iz povsem drugačne predpostavke: da ima telo izjemno sposobnost vzpostavljanja ravnovesja, če mu pri tem ne stojimo na poti.
"Sposobnost samozdravljenja telesa je resnično nekaj neverjetnega. Če imate na svojem avtomobilu prazno gumo ali mu pušča olje, ga ne morete nekaj dni preprosto pustiti v garaži in upati, da bo kaj bolje. Telo pa lahko pozdravi samo sebe – če mu to pustite, če lahko sprostite napetosti, ki povzročajo bolezen.
Moje zaupanje v sposobnost samozdravljenja telesa nasprotuje marsikaterim predpostavkam družbe in medicine. Naša medicina obravnava telo kot vir težav, kot nekaj, kar je treba neprestano nadzirati, prilagajati in popravljati. Zato smo starost, obarvano z obnemoglostjo in propadanjem, sprejeli kot nekaj normalnega."
Kaj telesu sploh še dovolimo?
Eisenstein gre še korak dlje. Po njegovem telo ni izpostavljeno le temu, kar jemo in kako se gibamo. Nanj vplivajo tudi kronične napetosti, načini, kako držimo telo, naše miselne navade in celo podobe, ki jih kažemo svetu.
"Takšna starost je normalna le zato, ker sodobno življenje redko pusti telo pri miru. Neprestano ga vznemirjamo, motimo in mu vsiljujemo stvari. Naokoli se sprehajamo s kroničnimi napetostmi in držami, ki se sčasoma zgostijo v bolezen. Vsiljujemo mu uničujoče prehranjevalne navade in zanemarjamo svoje naravne apetite.
Namesto da bi pustili, da skozenj sije naš resnični jaz, si stalno natikamo obrazne izraze, drže in manire, da bi svetu kazali svojo zrežirano podobo. Ti kompulzivni obrazni izrazi se utrdijo v starostne gube. Svojim umom pa vsilimo naravnanosti in sisteme prepričanj, ki vpregajo naše misli v eno in isto rutino ter ohromijo našo sposobnost učenja."
Moč sprostitve
Odgovora Eisenstein ne išče v še večjem nadzoru nad telesom, ampak v nasprotnem: v sproščanju tistega, kar mu nenehno vsiljujemo. Sprostitev pri njem ni zgolj počitek. Razume jo telesno in duševno – kot opuščanje kroničnih napetosti, pa tudi ustaljenih načinov razmišljanja in prepričanj, skozi katera interpretiramo sebe in svet.
"Z globoko sprostitvijo lahko te navade opustimo. To pomeni, da v telesu poiščemo napetosti, zategnjenosti, naravnanosti in drže, ter jih sprostimo, da se lahko telo čim bolj povrne v svoje naravno, nevznemirjeno stanje.
Ko to storimo, osvobodimo moč samozdravljenja telesa, saj začnejo njegove naravne energije neovirano teči tja, kjer jih telo najbolj potrebuje. Med sprostitvijo začne telo ponovno vzpostavljati ravnovesje."
Toda enako pomembna je zanj sprostitev uma.
"V zvezi z umom sprostitev pomeni opuščanje običajnih vzorcev razmišljanja, skrbi in sistemov prepričanj, vključno z rutinskim izogibanjem neprijetnim mislim (“Sploh ne želim razmišljati o tem!”), pa tudi s kroničnim oklepanjem prepričanj, s katerimi si razlagamo svet in filtriramo dejstva glede na vnaprej oblikovane ideje o resnici.
Če te privzete navade opustimo in sprostimo svoj um, torej če se ne identificiramo tako močno s svojimi prepričanji, naredimo prostor za nove misli, nove ideje in novo razumevanje, s tem pa preobrnemo drugače neizogibno in postopno okostenevanje uma."
"Vse, kar morate vedeti o uživanju hrane, je že v vas"
Tu postane jasno, zakaj Eisenstein vse to piše prav v knjigi Joga uživanja hrane. Hrane ne obravnava ločeno od telesa in notranjega življenja. Njegov pristop ne temelji na še enem sistemu pravil, temveč na poslušanju telesa, čutov in intuicije.
To se ujema tudi z avtorjevim današnjim opisom knjige: njen namen je preseči notranjo »vojno proti naravi«, razvijati globlje zaupanje vase in ponovno odkrivati pristni apetit.
"Joga uživanja hrane je sama po sebi neke vrste sprostitev, ki zajema tako fizične kot mentalne vidike. Sporočil telesa ne prikrojuje, jih ne nadzira, vsiljuje ali zavrača, ampak zaupa telesu, da teži k svojemu naravnemu stanju počivanja: lepoti in celostnosti.
Vse, kar morate vedeti o uživanju hrane, je že v vas.
Zato je temeljna metoda in praksa joge uživanja hrane to, da poslušate svojo dušo in telo, da zaupate svojim čutom okusa in vonja ter intuiciji, da si ne vsiljujete nobenih posebnih pričakovanj in ne pričakujete nobenih posebnih rezultatov. Rezultati se bodo zgodili sami od sebe."
Zaupajte telesu
V ozadju Eisensteinovega razmišljanja je torej vprašanje, ki presega prehranjevanje: koliko sploh še zaupamo lastnemu telesu?
Ponovno zaupati telesu po njegovem pomeni tudi korak v neznano. Kaj se zgodi, če mu namesto vedno novih pravil, pričakovanj in predstav o tem, kakšno bi moralo biti, začnemo zares prisluhniti?
"Pri jogi uživanja hrane zaupamo telesu, da nas usmerja pri spreminjanju prehrane. V neznano stopamo, kajti ne vemo, kam nas bo ta korak popeljal ali katera prepričanja o tem, kaj je zdravo ali prav, bomo morali opustiti. Začnemo tudi zaupati nečemu, kar je večje od nas – svojemu telesu, ki je veliko bolj razsežno kot naš zavestni um.
Nezaupljivo se sprašujemo: “Če prepustim vajeti telesu, ali me bo speljalo s prave poti?” V družbi, kjer nam mediji in medicinski sistem pravijo, da je naše telo grdo oziroma nezanesljivo, je še posebej težko zaupati svojemu naravnemu teku.
V tej knjigi utemeljujem, da naše telo po naravi stremi k temu, kar je najbolje zanj. Poleg tega vam bo vaše telo povedalo, kaj si želi (če mu boste le prisluhnili). Vaše telo je modro. Če ga pustite pri miru, ne da bi mu vsiljevali neki koncept tega, kakšno bi moralo biti in kakšno ne bi smelo biti, bo vaše telo težilo k svojemu naravnemu stanju lepote in celostnosti.
Ne samo telo, ampak vse naravne stvari, kadar jih pustimo pri miru, naravno težijo k lepoti in celostnosti. Če grdega parkirišča ne tlakujemo znova vsakih nekaj let, se bodo v njem pojavile razpoke, trava se bo prebila na plano in po približno sto letih bo verjetno tam rasel čudovit gozd.
Vaše telo podobno deluje. Prenehajte ga “prekrivati” z umetnimi načini bivanja, nehajte se truditi, da ste nekdo, kdor niste, in začelo bo težiti k svojemu naravnemu stanju zdravja in lepote. Zgodilo se bo prej, kot si mislite.
Zakaj je vendar počitek tako zdravilen? Ali ste kdaj opazili, kako lepa je oseba, ko spi?"
Odlomki so iz knjige Charlesa Eisensteina Joga uživanja hrane.
Charles Eisenstein: Joga uživanja hrane, založba Chiara, 2024.
Poglejte si tudi nov Sensa podkast s Sanskriti Kumar: