Ivan Soče: "Videti je, kot da ljudje ne umiramo drugače kot zaradi koronavirusa."

21. 4. 2020
Deli
Ivan Soče: "Videti je, kot da ljudje ne umiramo drugače kot zaradi koronavirusa." (foto: pexels)
pexels

Najnovejši koronavirus, uradno SARS-Covid-2, je odličen tester – univerzalen lakmusov papir, ki točno pokaže, kakšni smo in kakšni so drugi, v kakšnem času živimo in kaj se nam obeta.

Spoznali smo, kakšni smo kot partnerji, starši, otroci, prijatelji, koliko kaj in koga lahko prenašamo, kdo nam gre na živce bolj, kot je to normalno, koliko smo razumevajoči, strpni, ljubeči. Testirali smo otroke, starše, znance, delodajalce. Testirali smo vse in vsi so testirali nas.

Testirali smo, ali držijo trditve o enotni evropski uniji, enotnem ljudstvu in videli, kako si države kradejo zaščitno opremo, kako vsaka država skrbi zgolj za svoje državljane, in videli, kako smo nasilni celo do “naših” okuženih in jih nočemo v svojem okolju: v svojem mestu ali v svojem bloku.

Testirali smo medicino in medicina je testirala nas. Medicinsko testiranje v času epidemije se je začelo s testi, za katere se je izkazalo, da niso zanesljivi. Videli smo, da stroka ni enotna tudi pri oceni koristnosti mask, rokavic in uvedbi drugih ukrepov. Testirali so.

Potem so testirali različna zdravila. Ibuprofen so obtožili, da poslabša bolezen, potem so to zanikali. Italijanom so poskusno dajali nerazumne koktajle zdravil, pri nas bomo eksperimentirali z japonskim zdravilom, ki je delno učinkovito pri neki drugi bolezni. Izkazalo se je, da tudi respiratorji lahko bolj škodujejo, kot pomagajo.

Testirali nas bodo, ali bomo brez resnih kliničnih testov sprejeli cepiva in nova zdravila. Ponovno smo se prepričali, da zdravljenje ni znanost, temveč eksperiment na bolniku z vnaprej predvideno statistično verjetnostjo za neki izid, v času epidemije tudi brez tega.

Obsedenost, da je treba vse zdraviti s farmacevtskimi pripravki, povzroči vsako leto v svetu milijon smrti, ki so posledica zdravljenja po pravilih stroke, torej brez upoštevanja zdravniških napak. Terapevtska manija je ena najnevarnejših pandemij.

Testirali smo tudi, koliko sta državna medicina in medicinska država usmerjeni na bolezen in zdravljenje in koliko na zdravje. Vsa pozornost (čas, energija, znanje, denar) je namenjena, kako omejiti in uničiti virus in nič v to, kako jačati naš obrambni sistem, da bi bili kos temu in vse bodočim virusom. Verjetnost okužbe je zmeraj razmerje moči obrambnega sistema in »napadalca«. Spremenili so nas v nemočne ujetnike in prestrašene pričakovalce napada. Nasploh za preventivo namenimo le nekaj odstotkov zdravstvenega denarja in ga v vseh letih nismo zvišali.

Testirali smo vlado in vlada je testirala nas. Testirala je vlada, koliko še prenesemo strokovno nasprotujoče se ukrepe, zaprtje vseh ordinacij in ambulant, opustitev zdravljenja drugih bolnikov, preklic skoraj vseh pregledov, posegov, terapij. V obdobju od 2007 do 2017 se je število zdravnikov povečalo za 32 %, zobozdravnikov za 20 %, medicinskih sester za 69 % in zdravstvenih tehnikov za 16 %. Izdatke za zdravstvo smo povečali za 30 %. Ali imamo za 30 % manj bolnikov? Krajše čakalne vrste? Smo bolj zdravi?

Zastonj sem iskal podatek kaj dela približno 7 tisoč zdravnikov, 1,5 tisoč zobozdravnikov, 6 tisoč medicinskih sester in 14 tisoč zdravstvenih tehnikov, ko pa imamo le nekaj sto hospitaliziranih bolnikov s covid-19. Nekateri so zares garali, a le nekateri. Zdravstveni sistem so ustavili.

Zastonj sem iskal podatek, koliko državljanov je umrlo zaradi drugih bolezni, kolikim se je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Vsako uro preštevamo testirane, okužene, mrtve. Videti je, kot da ljudje ne umiramo drugače kot zaradi koronavirusa. Novica dneva je »koronavirus je terjal novo žrtev«, drugih 50 ali 60 nihče niti ne omeni. Koliko je bolnikov ozdravelo, ker so dovolj dolgo čakali, koliko jih je zaradi tega umrlo? Koliko bolnikov je prebolelo gripo, prehlade, covid-19, alergije ... brez zdravniške pomoči?

Nikjer ne berem, da so čakalne vrste najpomembnejši problem v državi. Ne berem protestov čakajočih. Ne bolnikov in ne zdravnikov. Nobenemu se ne mudi. Vse je mirno. Je test uspel?

Testirala je vlada, kako bomo reagirali na številne kadrovske zamenjave, iskanje poslušnih strokovnjakov, vso šlamparijo okrog nabave zaščitne opreme, na prikrivanje in prirejanje podatkov, testirala je, ali se bomo uprli nerazumnim in nelogičnim razlagam, iskanjem krivcev v prejšnji vladi ali sedanji opoziciji.

Testirala je, koliko daleč lahko gre z ukrepi o omejevanju in nadzoru gibanja, ki so po mnenju mnogih nezakoniti in protiustavni (ko to pišem, ustavno sodišče obravnava približno deset pobud za presojo ustavnosti vladnih ukrepov). Testirala je, koliko nam je stalo do demokracije in ali bi pristali na avtokracijo (vladavino enega).

Že ob začetku epidemije se s strani oblastnikov in dobročudnih državljanov (ne samo naših in ne samo pri nas) porajajo ideje, da je treba okužene in domnevno kužne (torej vse) državljane nadzorovati in tako zajeziti širjenje virusa. Kot da bi svobodni in nenadzorovani okužili sebe in druge, množično zbolevali in umirali. Cel svet so spremenili v kliniko, kjer nemočni in prestrašeni čakamo na čudežno zdravilo ali cepivo.

Dilema »nadzor ali zdravje oz. življenje« nam je podtaknjena. Vsiljena. Ni naravna. Ni nujna. Ni konca in ne kraja razpravam, do kod smo lahko svobodni, koliko smo lahko varni, koliko demokracije je še dovolj. Občutek, da gre za dilemo, o kateri se razpravlja, daje občutek, da imamo izbiro, da se sami odločamo.

Dejstvo je drugačno. Nismo imeli izbire. Nismo odločali. Zdaj poteka diskusija zgolj o tem, katero tehnologijo uporabiti za nadzor gibanja. »Aplikacije za sledenje stikom so lahko koristne, še zlasti kot del izhodnih strategij članic«, je poudaril komisar za notranji trg v EU. Naj bi šlo za nedolžne aplikacije, začasne podatke … To je za začetek. Za test. Da se prepričamo, kako nam vlada želi dobro, da nam nadzor v ničemer ne škodi. Kot da ne bi že vedeli (hvala E. Snowden), da vse, kar gre na splet, na spletu tudi ostane in je lahko predmet številnih analiz in ukrepov.

Rahljanje ukrepov pri omejitvi gibanja oblast pogojuje s tehničnim nadzorom gibanja. Ali je čakanje na tehnologijo za nadzor razlog za vztrajanje pri prepovedi gibanja? Ali z odpravo omejitev gibanja zavlačujejo, dokler ljudje ne bodo pristali na vse, samo da bi se lahko vrnili v normalno življenje. Čakajo, da bomo rekli: Nadzorujte, čipirajte, cepite, zdravite s čimerkoli – samo nas rešite izolacije.

Bomo zaradi varnosti sami zahtevali ali nas bodo prisilili nosili pametne telefone, zapestnice, čipe ali kaj podobnega povezanega z internetom? Pametne kamere, ki potrebujejo 5G tehnologijo in tisoče satelitov, uporabljajo senzorje in algoritme, ki prepoznavajo obraze (tudi z maskami), merijo telesno temperaturo, morda srčni utrip, ugotavljajo razpoloženje, celo namere. Zaznati znajo spremembe v razpoloženju in obnašanju, ko bomo pogledali sliko kakšnega politika na jumbo plakatih, pogledali to ali ono reklamo, trgovino, izdelek.

Ugotoviti znajo, koliko smo pešačili in koliko se vozili, s kom smo se sestajali in kakšna čustva smo izkazovali. Prisluškovati vsakemu pogovoru že zdaj znajo. Bodo na podlagi teh informacij odločali o naših usodah, vplivali na naše odločitve: koga bomo volili, kaj bomo kupili, kaj bomo naredili?

V nekaterih državah že funkcionira sistem »socialnega kredita« in če algoritem ugotovi obnašanje, ki ni skladno z voljo vladajočih, državljane kaznujejo na različne načine.

V nekem članku sem napovedal, da bo v prihodnosti glavno vlogo imela zdravstvena inšpekcija (farmacevtska policija), ki bo nadzirala državne meje (če bo treba tudi občinske in še kakšne druge), policija in vojska bo le za podporo. Če ne bomo dovolili nadzora ali smo cepljeni, testirani ipd., bomo najverjetneje izobčeni, brez možnosti zaposlovanja, zdravstvenega zavarovanja, šolanja, potovanja … Že razviti čipi ne omogočajo le vpogleda v dogajanja v telesih, ampak tudi upravljanje na daljavo.

Kontracepcijski čip lahko prek spleta lahko vklopimo ali izklopimo (vklopijo/izklopijo) in tako vplivamo (vplivajo) na število rojstev, z nekim drugim čipom bodo lahko omejili ali spodbudili izločanje drugih hormonov in tako vplivali na razpoloženje, čustvovanje, obnašanje. Tehnologija že obstaja, le zemljane je treba prepričati, da jo začnejo uporabljati. Pojav virusa SARS-Covid-2 je odlična priložnost (nisem napisal, da je zaradi tega nastal), ki jo vladarji preprosto morajo izkoristiti.

Za iluzijo varnosti, življenja brez bolečine, trpljenja in bolezni, ne bomo prodali le teles, ampak tudi um. Takoj, ko se odpovemo svobodi, prenehamo biti varni. Ni demokracije brez svobode in ni svobode brez anonimnosti.

Odvzeli so nam svobodo izbire načina zdravljenja in zagotovili popoln monopol medicinsko-farmacevtski industriji. Odvzeli so nam temeljne pogoje za zdravje: zdravo okolje, zdrava hrana in voda, zdrava delovna mesta. Ustvarili so iluzijo, da državni uradniki dobro skrbijo za zdravo okolje, policija za varnost, medicina za zdravje, prehranska industrija za zdravo hrano, mediji za dobro informiranost in zabavo, delodajalci za dobra delovna mesta. Nezadovoljnim in nesrečnim ponujajo tablete, s katerimi ubijajo bolečino, trpljenje in sami sebe.

Virus nam lahko zelo zbistri pogled in izostri um – če želimo videti.

P.S.: Če slučajno niste brali:

Bodimo budni

Znana zgodba gre takole: Ujameš živo žabo in jo daš v lonec s čisto, hladno vodo. Žaba uživa. Počuti se varno. Nihče ji nič ne more. Vodo počasi segrevaš. Žaba še bolj uživa. Ogleduje si visoke stene lonca in se počuti varno. Voda postaja še toplejša. Prava poletna luža. Žaba se popolnoma sprosti in brezskrbno uživa. Počuti se varno in prijetno. Voda postaja še toplejša. Žabi postaja neprijetno, a je zaradi občutka varnosti še vedno ne skrbi. Zaupa. Ko ji postane prevroče ugotovi, da je mišice ne ubogajo, da postaja utrujena, zaspana. Žaba umre.
Počasno »gretje« je nevarno, ker skoraj neopazno, a trajno ohromi naše reakcijske reflekse in obrambne sposobnosti. Ko se zavemo, kaj se je zgodilo, smo že »kuhani«.
Bodimo budni. Zavedajmo se vsega, kar se dogaja in se bo zgodilo, če se bomo prepustili omejevanju svobode zaradi varnosti pred komur koli ali čimer koli. Če bomo dovolili, da drugi skrbijo za naše dobro. Če bomo pozabili, da vsak skrbi za svoje koristi.
Bolj nas varujejo, manj smo svobodni. Bolj nas "grejejo", bolj pozorni moramo biti. Zavestni. Neuspavani. Budni.

Ivan Soče

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol