V psihologiji se pogosto srečamo s pojmi, ki na prvi pogled delujejo abstraktno, vendar opisujejo zelo konkretne izkušnje. Ene takšnih so izkušnje liminalnih stanj.
Kot meja je liminalni prostor (iz latinske besede limen, ki pomeni prag) v psihi območje prehoda, v katerem človek doživlja občutek, da je zunaj fizičnega prostora in kronološkega časa. Ta pragovni prostor se nahaja na meji med redom in kaosom, kjer je posameznik v stanju skrajne odprtosti in ranljivosti. Liminalnost je zato tesno povezana z arhetipsko sfero, v kateri se soočenje s kolektivnim nezavednim in njegovo neizrekljivo naravo doživlja bodisi kot mysterium tremendum bodisi kot življenjsko krepčajoče srečanje, ki nam pomaga premagati tudi najhujše travmatične prelome.
Gre za privlačno stanje, močno nabito s priložnostmi za preobrazbo ter z energijo za ponovno ustvarjanje in preoblikovanje.
Liminalno po Jungu
Prag, ta sveti liminalni prostor, globoko utripa tudi v Jungovi misli kot nekakšna alkimistična vrata med svetovi, zona somraka psihe.
Jung pogosto piše o takšnih ’vmesnih’ območjih, krajih, kjer se srečujejo nasprotja, paradoksi zlivajo in dozoreva preobrazba. Jung opisuje nezavedno kot ’temeljno temo’ zavesti, področje, ki ni ne povsem znano ne povsem neznano - podobno pragu, kjer prebivajo skriti arhetipi in čakajo, da jih srečamo.V svojih razpravah o simbolih in individuaciji Jung ta prehod opisuje kot ’kraj nevarnosti in razodetja’, kjer se ego sooči s svojo senco in kjer se začne razkrivati Sebstvo (Self).
Najbolj očitno je to videti pri sanjah in aktivnih imaginaciji. To so liminalni prostori v najčistejši obliki - trenutki, ko se zavestni um prepusti vsebinam nezavednega, ples na meji med obema svetovoma. Izurjeni raziskovalci se lahko po teh območjih gibljejo z lahkotnostjo ter od tam prinašajo modrost, uvid in notranjo integracijo.
Na meji čudežnega
V nadaljevanju navajamo nekaj primerov liminalnih izkušenj, ki mejijo na čudežno in dajejo globoko misliti.
1. Triletnik, ki ga je ’varoval medved’
Leta 2019 je v ZDA triletni deček dva dni sam preživel v gozdu, kjer je bil izpostavljen mrazu, temi in popolni odsotnosti skrbnikov. Po rešitvi je povedal, da ga je v tem času varoval 'medved'.
Strokovni odzivi so takšno izjavo večinoma interpretirali kot plod otroške domišljije. Vendar pa takšna razlaga, čeprav verjetna na površinski ravni, ne zajame kompleksnosti psihičnega dogajanja v ekstremnih pogojih. Alternativno lahko to izkušnjo razumemo kot manifestacijo liminalnega stanja zavesti, ki se aktivira ob preobremenitvi.
V tem smislu 'medved' ni niti povsem zunanji objekt niti zgolj notranja izmišljija, temveč funkcionalna psihična konstrukcija z jasno regulacijsko vlogo.
2. Odprava, ki se ji pridruži ’še en človek’
Podobne fenomene opisujejo tudi pri odraslih v ekstremnih okoliščinah, npr. v okviru t. i. 'third man factor' ali 'faktor tretje človeka', kjer posamezniki poročajo o prisotnosti spremljevalca, ki jih vodi ali varuje v situacijah življenjske ogroženosti. Takšne izkušnje dodatno podpirajo razumevanje, da lahko v pogojih preživetvenega stresa zavest preide v liminalno organizacijo, ki omogoča reorganizacijo izkušnje na način, ki poveča možnost preživetja.
Faktor tretjega človeka je izjemna pripoved o tem, kako ljudje na samem robu smrti pogosto začutijo nevidno prisotnost ob sebi, ki jih spodbuja k še zadnjemu poskusu preživetja. To netelesno bitje ponuja občutek upanja, zaščite in vodstva ter osebo pusti prepričano, da ni sama.
Če bi le peščica ljudi kdaj srečala Tretjega človeka, bi ga morda odpisali kot nenavadno blodnjo, ki jo je delilo le nekaj preobremenjenih umov. Toda skozi leta se je izkušnja ponavljala vedno znova: preživelim 11. septembra, alpinistom, potapljačem, polarnim raziskovalcem, vojnim ujetnikom, mornarjem, preživelim brodolomom, letalcem in astronavtom. Vsi so se izognili travmatičnim dogodkom, le da so pripovedovali presenetljivo podobne zgodbe o tem, da so začutili tesno prisotnost pomočnika ali varuha. Sila je bila pojasnjena kot vse od halucinacij do božanskega posredovanja.
3. Deklica, ki je gledala ’v oči kobre’
"Ko sem s pogledom nato sledila dvigajočemu se delu trupa, sem jo zagledala. Ogromno, največjo, gigantsko kobro, ki je svojo glavo dvigala visoko nad menoj, njen čudovit vrat z impresivnim vzorcem osmic pa je bil razširjen kot perjanica pava, ko se ta postavlja s svojim razkošnim repom. Njena nadzemeljska pojava je bila tako osupljiva, da sem v sebi zaslišala le še nekakšen … Uf!" - iz knjige V očeh kobre
V predgovoru h knjigi V očeh kobre – Pripoved o otroški travmi, disociaciji in stigmi ta nenavaden prizor pojasni profesorica socialne psihologije, psihoterapevtka in raziskovalka travme Metka Kuhar: “Prizor ne potrebuje simbolne razlage. Njegova moč je v tem, da z izjemno natančnostjo ujame zaporedje notranjih procesov v ekstremni stiski: najprej odmik, ki mu sledi sprememba stanja zavesti, skoraj očaranost, in šele nato aktivacija strahu. V tem smislu ne gre zgolj za literarni moment, temveč za izkušnjo, ki omogoča vpogled v to, kako deluje psiha, ko je preobremenjena.”
"Hkrati pa kobra deluje tudi kot meja," je bile še jasna in tako izkušnjo poimenovala kot 'liminalno stanje s prepovedjo'.
4. Iniciacijski rituali
Soroden, a funkcionalno drugačen pojav so primeri iniciacijskih ritualov, staroselska iskanja vizij (vision quest) , šamanski transi in stanja, ki nastopijo ob ekstremnih fizičnih naporih in ob postenju.
Cilj tu namreč ni samo preživetje, temveč transformacija, dostop do ’drugih ravni izkušenj’ in simbolna reorganizacija identitete.
5. Transcendentne izkušnje
Poseben položaj na spektru liminalnih stanj zavzemajo izkušnje, ki jih posamezniki interpretirajo kot duhovne ali transcendentne – na primer občutek prisotnosti angela ali nečesa večjega, kar jih varuje ali vodi.
Tudi te izkušnje lahko razumemo kot manifestacije liminalnega prostora zavesti, kjer se notranji procesi organizirajo v subjektivno zelo realno izkušnjo prisotnosti. Ključno vprašanje pri tem ni, ali je takšna izkušnja “resnična” v ontološkem smislu, temveč kakšno funkcijo ima za posameznika – ali prispeva k regulaciji, smislu in integraciji ali pa vodi v rigidnost in dezorganizacijo.
Vir: Premisli.si
