Biti mama je najpomembnejša vloga, saj se v njej obenem izgubiš in najdeš

2. 4. 2021
Deli
Biti mama je najpomembnejša vloga, saj se v njej obenem izgubiš in najdeš (foto: Pexels)
Pexels

Je prečudovita avantura, ki te nauči brezpogojnega sočutja. Biti mama je najpomembnejša vloga, saj se v njej obenem izgubiš in najdeš, se predaš in ohraniš, prepustiš meje in jih ponovno postaviš. Si kot plesalka v temi, ki z zaprtimi očmi točno ve, kakšen je njen ples in kolikšno je plesišče. 

 Otroci pa so tvoji prodorni učitelji in modri starci. Kakšen kompleksen odnos je to. In vsak dan znova presenetijo s čim novim. Predvsem v svoji samosvojosti.

Ko sem bila v starosti, kot sta zdaj moja otroka, med 13-15 let, me je prestrelilo spoznanje o tem, kaj pomeni imeti otroka. V čem je lepota, v čem je finta. Peljala sem se v šolo z avtobusom in name se je zlilo kot iz jasnega. Brez da bi sploh o čemer premišljevala, je bilo doživetje hipno in nenadno. Brez opozorila me je prevzelo in takrat sem vedela, kakšna mama bom. In takšna mama sem postala. Zanimivo, res! Velikokrat se spomnim tega nepozabnega trenutka, ko sem bila še sama otrok. Kot bi se spomnila nečesa znanega, sem intuitivno spoznala, da vzgajati otroke je najvišja oblika svobode, ob tem pa najvišja oblika odgovornosti. V tej nalogi sem začutila potencial svobode tega sveta, kajti zavedala sem se, da je nedolžnost otroka, ki se rodi v ta svet, sveta. In jo je treba obvarovati z vsem, kar premoreš. To pa sploh ne pomeni pretiranega zaščitnišva, temveč prava mera med varnostjo in prostostjo. In kot smo vsi unikatni, ni recepta, kako sestavine namešaš, da boš zavesten starš. Ga ni! Vse je zgolj v pravi meri. Biti mama je največja vloga, ki sem jo v tem življenju odigrala.

CELOSTNI OTROK

Lahko bi rekli tudi kompetenten otrok, z drugimi besedami, otrok, ki se zna odločati sam zase. Seme kompetence sega daleč nazaj, v otroštvo, sega v čas rojstva, celo pred njim. Moj pogled na starševstvo se je oblikoval skozi uvide, kaj pomeni biti otrok, kaj pomeni biti bitje, kaj pomeni biti človek, kaj pomeni biti cel človek. Pomemben del pri vzgoji je povezanost z svojim notranjim otrokom. Vedno znova najti povezavo s sabo v starosti, kot je tvoj otrok sedaj. To lahko prebudi spomine, ki nam pomagajo razumeti lastnega otroka.

VARNOST in PROSTOST

Zaščitništvo je del starševstva, vendar se mora premosorazmerno z radovednostjo otroka tudi zmanjševati. V kolikor tega ni, se otrok ne počuti več varnega v svojem raziskovanju, saj čuti strahove staršev. Na ta način so strahovi staršev direktno projicirani na otroka. Mlajši kot je otrok, bolj neposredne so projekcije staršev. V tem je največja odgovornost nas kot staršev, kaj projiciramo na otroka, medtem ko nas on jemlje kot svoj svet, kot ogledalo sebe. Pomembna je naša neprisilna prisotnost, saj smo zanj kot okolje, katerega posnema. Torej smo tam, vendar ne podlagamo izkušenj in se ne vmešavamo vanje.

Moramo vedeti, kdaj je otrok v stanju raziskovanja in kdaj v iskanju zavetja v nas. To se lahko hipno spreminja in naša poslušnost trenutka je pomembna, da prepoznamo, kje naš otrok je, s čim se spoprijema.

ČUJEČE STARŠEVSTVO

Čuječnost starševstva je najpomembnejša veščina, ki jo lahko razvijamo kot starš, kajti otrok se nam bolj ali manj pred nosom spreminja. In fenomen te spremembe je, da se nam neizbežno izmika. Spremljanje razvoja otroka je naše srečanje z neznanim. Spomnim se trenutkov nosečnosti, ko sem se zavedala, da bitje, ki je zdaj še del mene, je popolno neznano. Ne vem, kdo je, ne vem, kako izgleda, ne vem, kaj prinaša, kakšne darove ima. To novo življenje tvojega otroka je čudež neznanega. In tega nikoli ne pozabim. In se nikoli ne konča. 

STIK Z NARAVO

Ljudje smo celostna bitja in smo bitja celote. Narava je naš dom, je naše ogledalo, je naš mir in vir. Biti v naravi nas ozdravi mentalne kompulzivnosti, kajti nismo zgolj mentalna bitja kot nas civilizacija in sodobno življenje v to vzgaja. Biti z naravo je podobno, kot če se prepustimo svoji lastni naravi. Narava nič noče in nič ti ni treba z njo početi. Samo je. In tudi mi bi večkrat lahko samo bili. Še pomembneje od tega, da so naši otroci v naravi je, da smo mi starši v naravi. Otrokovo naravno stanje je biti in intelektualizacije življenja se učijo od nas, šole, sveta okrog sebe. Odnos do lastnega bitja povzemajo povsem nevede, zato je pomembno, da se mi, kot starši, zavedamo lastnega naravnega stanja in smo v stiku z naravo.

STIK S SABO

Najpomembnejša veščina, ki se jo skozi socializacijo naučimo, je samospoštovanje, samorazumevanje, stik s sabo. Intuitivno poslušanje samega sebe je največji dosežek, ki ga lahko otroku omogočimo, oziroma mu pomagamo odkriti. Kajti v tem stiku s sabo so nam v popolnem dosegu lastne naravne vrednote, ki nas vodijo. Tam ne potrebujemo več zunanjega vodstva, temveč zaupamo notranjemu vodstvu. Takrat se končajo vsemogoče manipulacije v odnosih. V kolikor otroka učimo, da jih začne sam spoznavati dovolj zgodaj, prej bo znal sam voditi svoje življenje. To je pot v neodvisnost posameznika, ki se ne konformira z danimi strukturami sistema. Tak posameznik je sposoben razvijati svoje lastne talente in darove in lahko največ prispeva v razvoju človeštva nasploh. Razvija svoje najboljše potenciale.

MED PREVIDNOSTJO IN POGUMOM

Ljudje se gibljemo med previdnostjo in pogumom, saj pomeni življenje velikokrat izziv, s katerim se spoprijemamo. Ravno tako moramo otroku dopustiti enako, če želimo, da bo za samostojno življenje primerno opremljen. Strah je naravni odziv na nevarnost ali neznano. Včasih niti ni nujno, da je neznano nujno nevarno. Za otroka je na tem svetu vse neznano in ko ga pustimo raziskovati svet brez našega dodanega strahu, da se mu bo kaj slabega zgodilo, mu damo priložnost, da ugotovi, da neznano ni nujno nevarno. Ob tem se spoznava z nevarnostjo, ki mu tam preti skozi lastno izkušnjo in s tem razvija kapaciteto razbiranja ne-varnosti.

Človeška intelegenca je večdimenzionalna in vse so povezane med sabo. Tako je motorična prostost otroka od malega pomembna za razvoj ne samo motorične inteligence, temveč tudi čustvene, duhovne in kasneje mentalne. Vsak otrok pride na ta svet z različnimi kapacitetami, z različno izraženimi intelegencami. Kot starši imamo pomebno vlogo pri spoznavanju njihovih že danih predispozicijah, ter razširjanju le teh.

PLES NA SVILI

Vodila sem mnoge delavnice za otroke, od ustvarjalnih, ekoloških, gibalnih. Vedno znova so se motivi ponavljali, kot so odkrivanje lastne kreativnosti skozi ustvarjanje, preizkušanje novih idej, tehnik, srečevanje z unikatnostjo v sebi, ekološka osveščenost, razumevanje konteksta stvari in podobno. Pri plesu na svili gre za vse to in še več, kajti vsak se sreča z svojimi omejitvami in strahom. S strahom sobivaš in ga vedno znova premaguješ, ne da bi ga ignoriral. Saj strah je upravičen, ko nezavarovan visiš na nekaj metrih višine in je tvoje življenje odvisno od lasnega zaupanja vase. To je izjemna vaja za samozavestno odločanje zase, ocenjevanje lastnih sposobnosti, premagovanje strahu in sprejemanje nemoči in s tem poraza. Nismo vedno zmagovalci in naučiti se moramo ponižnosti. Poleg tega aspekta nam daje svoboda gibanja skozi telo občutek osvobojenosti in vsemogočnosti. Ves ta razpon pa vedno znova valovi med eno in drugo skrajnostjo. Vedno znova pa gremo na ničto točko, kjer se srečujemo s smrtjo. Včasih se sama sebi čudim, od kje mi toliko zaupanje v otroke, ne samo v svoje, ampak tudi v otroke, ki jih učim. In takrat se spomnim, kaj sem sama kot otrok najbolj pogrešala. Zaupanje vame. Vedela sem, da je to največ, kar mi lahko nekdo da. Kajti zaupanje je nalezljivo in lahko prenosljivo.

DANES V KARANTENI

Trenutna situacija je zelo unikatna napram vsemu ostalemu, kar smo kdaj doživeli. Vsaka nova situacija te lahko nauči česa novega in zanimivega. Zadeva je lahko tudi strašljiva za otroke, ko naenkrat vidijo, da postavitev sveta okrog njih ni nujno tako samoumevna, kot se je zdelo. Psihološko gledano je to lahko velik šok otrokom, saj ko se ti zamaje en temeljni kamen, se tudi vsi ostali. Mislim, da je srečanje z nesigurnostjo našega pre-bivanja nujno soočenje. Tako se zavemo minljivosti in smrti. Lahko nas to razžalosti in prav je, da to čutimo in tudi teh občutkov ne zavračamo. Obenem pa smo bolj odprti za nove možnosti in s tem bolj pripravljeni na spremembe, ki so neizbežne. Gledano drugače, veliko olajšanje je, da se je ‘zbezlan’ svet ustavil. Vse dejavnosti, poti, srečevanj ni več in ostali smo sami doma. Nastopil je mir in lahko se ponovno povežemo z otroki, saj smo ves čas z njimi. S tem poglobimo odnose in je v tem veliko lepote. Obenem se vsi skupaj zavedamo da prijateljstva, širša družina in socialno življenje niso samoumevni. Nič ni samoumevnega konec koncev. In vse je med sabo povezano. Pomembno je, da otrok to začuti na lastni koži. Vsak se mora tudi odpovedati stvarem, ki so mu nekaj pomenile. S tem se ustvari sito, kaj je pomembno in kaj ni, kaj zareš želiš početi in čemu se lahko odpoveš. Katera prijateljstva ostanejo in katera ne. Lahko začnemo razlikovati kompulzivne in avtentične odzive v nas.

Ta čas prinaša mnogo lepega in zanimivega za raziskovanje. Otroke je treba pripraviti na bivanje na tem svetu, ki je svet sprememb, nesigurnosti, neznanega, a obenem ga ni treba živeti iz perspektive strahu. To se mi zdi najpomembnejše sporočilo tega trenutka. Ko si pod vodo brez zraka, te panika lahko ubije. In tako je tudi to življenje, vedno lahko izbereš zaupanje ali strah. Razlika bo očitna!

Tekst: Urša Štrukelj, www.dilight.si

Poglejte si še:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez