"Imeli bomo parlament in sodišča, toda pod površjem bo totalitarni sistem, ki ga bo vodilo majhno število oligarhov"(pogovor z belgijskim profesorjem psihologije)

Kako ste dobili idejo, da napišete knjigo o totalitarizmu?

Začelo se je na zelo organski način. Ko sem delal doktorat, se je od mene pričakovalo klasično raziskovanje v psihologiji: preučeval naj bi statistične povezave med osebnostjo in simptomi depresije. Začel sem se ukvarjati s to raziskavo in takoj opazil, da se z raziskovalnimi metodami, ki sem jih uporabljal, tega pojava nikoli ne more preučiti. Na zanimiv način sem torej ugotovil, da psihološki testi niso veljavni in zanesljivi. Če merimo isto stvar s tremi različnimi testi, dobimo trikrat povsem drugačen rezultat. Zato sem vprašal svojega mentorja, ali bi lahko namesto te raziskave izvedel analizo o kakovosti raziskav. Dovolil mi je in tako se je začela moja akademska kariera.

Bil sem eden tistih, ki je prispeval k znanstveni literaturi o krizi ponovljivosti oz. replikacije. Napisal sem veliko člankov o tej temi in objavil knjigo Stremljenje k objektivnosti v psihologiji. Z njo sem postal zelo znan po vsem svetu. Na univerzi pa sem bil takoj močno kritiziran in napaden, saj je moja študija pokazala, da 80 odstotkov vseh raziskav ni mogoče ponoviti, kar pomeni, da niso znanstvene in so zato nesmiselne. Ker pa sem imel diplomo iz klinične psihologije in dvojno ali trojno število objav v primerjavi z drugim kandidatom za profesorja, je bil sistem dovolj pošten, da mi je podelil profesuro. A takoj ko sem postal profesor, so se pojavile težave. Mnogi so bili jezni name, ker sem objavil resnico, ki bi lahko spodkopala njihov udoben položaj. Moja prva knjiga je bila zato prepovedana.

Kako ste se odzvali na to?

Vse to me je spodbudilo, da sem začel študirati psihologijo množice. Zanimalo me je namreč, kako je mogoče, da resnično inteligentni ljudje pod določenimi pogoji postanejo tako slepi. Opazil sem, da tega ni mogoče razložiti le na podlagi individualnih psiholoških procesov, pač pa je treba razumeti psihologijo oblikovanja množic. Tako sem leta 2017 začel bolj sistematično razmišljati o totalitarizmu. V prvi polovici 20. stoletja smo bili priča pojavu nove vrste državnega sistema: totalitarne države. Nenadoma sem spoznal, da sta bila totalitarizem in totalitarna država povezana s pojavom, ki sem ga preučeval prej, in sicer s psihologijo množic.

Razlika med totalitarno državo in klasično diktaturo je prav v tem: totalitarna država temelji na socialno-psihološkem procesu oblikovanja množic. Z nastopom koronakrize se je vse, kar sem študiral minula leta, začelo odvijati pred mojimi očmi. Prvič od nacistične Nemčije smo lahko videli resnično obsežen proces oblikovanja množic, in to ne le v Evropi, pač pa po vsem svetu.

Zaradi aktualnosti dogajanja sem hotel čim prej dokončati knjigo, zato sem pospešil pisanje. Kljub napadom sem vedno ostal miren in vljuden, hkrati pa sem povedal svoje mnenje. Ko se je začela situacija s koronavirusom, sem bil zelo dobro pripravljen. Petnajst let so me urili v tem, da govorim sporne stvari, ne da bi se ob tem jezil. (smeh)

Omenili ste, da visoko izobraženi lažje padejo v manipulativni program oblikovanja množic. Kaj menite, zakaj je tako?

Tega v resnici ne ve nihče. Ena od mogočih razlag je, da so visoko izobraženi ljudje, ki dolgo sodelujejo v izobraževalnem sistemu, pogosto – seveda pa ne vsi – precej konformistični, nenačelni in prilagodljivi. Poskušajo pridobiti diplomo, ker vedo, da jih bo ta približala družbeno idealni podobi. Menijo, da bodo z njo poosebljali popolnega državljana. Drugi razlog, ki je vsaj enako pomemben, pa je izobraževalni oziroma šolski sistem, ki je, psihološko gledano, prepojen z indoktrinacijo. To je razlaga Jacquesa Ellula, ki je po mojem mnenju najostrejši pisec o propagandi. V svoji knjigi je napisal, da ta nikoli ne more biti uspešna, če pred tem ljudje niso izpostavljeni dolgemu obdobju psihološke indoktrinacije.

Naš izobraževalni sistem je najpomembnejša oblika vcepljanja idej. Ljudi ne uči razmišljati z lastno glavo. Uči jih, da vsi razmišljajo na enak način, in sicer tako, kot ustreza eliti.

Ko se naučijo razmišljati v teh kategorijah, so odlično pripravljeni na manipulacije propagande. To smo lahko zelo jasno videli v zadnjih letih. Mnogi so brez zadržkov sprejeli pojasnila strokovnjakov o koronavirusu, cepivih itd.

V nekem intervjuju ste dejali, da ljudje, ki študirajo zgolj z namenom pridobitve diplome, izgubijo strast do vseživljenjskega učenja. Je mogoče, da se tisti, ki so resnično željni znanja in jih zanima globlje spoznavanje življenja, v tej družbi, ki ji je mar le za diplome ali nazive, ne počutijo domače?

To sem opazil tudi pri sebi. Po letu in pol na univerzi sem nehal študirati za diplomo, ker sem moral prebrati toliko vsega, kar me ni zanimalo. Tri leta sem obiskoval samo predavanja, ki so mi bila všeč: filozofijo psihologije, umetnostno zgodovino, slikanje in podobno. Potem pa sem se odločil, da bom nadaljeval s študijem, saj sem želel imeti zasebno prakso psihoterapevta, za kar sem potreboval diplomo. Menim, da je res tako: mnogi, ki imajo v sebi močno strast do znanja, se ne počutijo dobro v našem izobraževalnem sistemu.

Ste še vedno profesor? Vam dovolijo predavati študentom?

Moja knjiga je bila prepovedana. Ne morem je več uporabljati na predavanjih kulturne kritike. In izgubil sem vrsto predavanj pri diplomantih fakultete za družbene vede. Preostalo pa mi je še dovoljeno poučevati. Bil sem že redni profesor, kar je v Belgiji zelo zaščiten status.

Naj tu omenim, da številni moji kolegi niso značajsko slabi. So samo ljudje, ki se slepo podrejajo sistemu. Seveda zdaj čutim veliko napetosti med nami in ni mi več enostavno biti na univerzi.

Zato sem se sam odločil zmanjšati svoj odstotek univerzitetnega dela s 100 na 30 odstotkov. Tudi zato, ker sem našel veliko več zadovoljstva v predavanjih izven univerze in v pisanju knjig. Poleg tega je akademski sistem zelo birokratski in ustreza mi, da sem malo bolj oddaljen od njega.

Imate občutek, da je delo, ki ga opravljate zdaj, bolj v skladu z vašim življenjskim poslanstvom?

Vsekakor!

Že kot otrok niste prenesli krivice. Upali ste se izpostaviti, ko se je več fantov spravilo na enega, in se mu postaviti v bran. Vas ni bilo nič strah?

Kot otrok se nisem bal fizičnega obračunavanja. Začel sem se tepsti, ko sem menil, da je bilo to potrebno, in ni bilo pomembno, koliko starejša je bila oseba nasproti mene. Tudi moj dedek je bil znan po tem, da je bil fizično zelo močan. Ko je bil pretep v gostilni ali drugje, so prišli moški k njemu domov in ga prosili, naj posreduje. Moj dedek je šel tja in rekel: "Prenehajte s pretepom! Sicer si boste sami krivi." Potem je šel domov. Vsi so se ga resnično bali.

Torej sta bila pogum in drznost v družini?

Že od malega sem poslušal te zgodbe in verjetno so imele vpliv na to, kdo sem postal. Mislim, da sem tovrsten način odzivanja prenesel tudi na univerzo. Če nekaj študiram, temu posvetim vso svojo pozornost. Kakršen koli je končni rezultat, ga bom povedal, če menim, da je resničen – ne glede na to, koliko ljudi pravi, da ni res, in mi nasprotuje. To ne pomeni, da včasih nisem prestrašen. Naj za primer ponazorim začetek krize s koronavirusom.

Mislim, da sem bil prvi belgijski akademik, ki je spregovoril o tem. Med prvim tednom krize sem napisal članek z naslovom "Strah pred virusom je nevarnejši od samega virusa". Bil sem redni profesor in do konca življenja mi ne bi bilo več treba skrbeti za službo in denar. S tem, ko sem spregovoril, pa je obstajala možnost, da bi vse to lahko uničil.

Toda čutil sem, da ne morem ostati tiho, saj bi se do konca svojega življenja počutil kot strahopetec. Tako sem se odločil izpostaviti. A verjemite mi, ob tem sem bil prestrašen.

Kaj ste se osebno naučili v zadnjih letih? Kakšne nove življenjske vpoglede ste dobili?

Naučil sem se veliko, čeprav vsega tega ni enostavno opisati z besedami. V zadnjih štirih letih, odkar sem začel javno nastopati, so me doletele številne obtožbe. Moj ugled je bil hudo omadeževan. Bil sem na naslovnicah vseh belgijskih časopisov, včasih tudi več tednov zapored, kjer so me ožigosali kot lažnivca in desničarskega fašista. Objavili so čudno zgodbo anonimnih študentov, ki sta trdila, da skušam indoktrinirati in celo zastrašiti študente v učilnici. Vsi drugi študenti so se postavili zame in rekli, da to preprosto ni res. Toda časopisi niso želeli intervjuvati nobenega od njih. Tako so zgodbe mojih resničnih študentov lahko bile objavljene samo v družbenih medijih.

Množični mediji pa so poslušali anonimna študenta, ki sta govorila popolne izmišljotine. Vsakdo, ki bi si ogledal videoposnetke mojih predavanj na univerzi, bi videl, da imam povsem drugačen slog poučevanja.

Že od začetka, ko sem objavil omenjeni članek "Strah pred virusom je nevarnejši od samega virusa", sem vedel, da se bo to zgodilo. Nisem pa pričakoval, da se bodo napadi name razširili po vsej Belgiji. A precej kmalu sem ugotovil, da bom moral ne glede na to, koliko sovražnega govora je bilo usmerjenega vame, ostati miren. Tako sem na svojih družbenih omrežjih vedno odgovarjal karseda umirjeno. Napisal sem na primer: "Lahko me kritizirate, vendar mi razložite, zakaj menite, da je to, kar govorim, nevarno. Samo tako vam lahko odgovorim."

Opazil sem, da sem po mesecih odprtega, povezujočega in nenasilnega odzivanja počasi začel v sebi čutiti nežno in toplo moč, ki se je krepila. Ta notranja moč je nadomestila vse, kar sem izgubil na ravni svoje javne identitete. Ta občutek je bil zelo zadovoljiv.

Bi lahko rekli, da je prej pri vas prevladoval razum, zdaj pa ste bolj v stiku s svojimi čustvi, intuicijo in srcem?

Da. V svoji novi knjigi, ki ima naslov Psihologija resnice, se osredotočam na ta različna dela naše identitete. Na eni strani je ego, ki je dobesedno povezan s površino našega telesa, z našo zunanjostjo, idealno podobo, ki je pogojena z matrico socialnih pravil. Skrito za našim egom pa najdemo vibrirajoč del našega telesa, ki mu pravimo duša. Ko govorimo na iskren način, postaja vpliv duše vedno močnejši, struktura ega pa vedno šibkejša. Tako začnemo čutiti več povezanosti s tem, kdo resnično smo, in s tem, kar čutimo v sebi. Naša intuicija postaja močnejša in to je največji dar, ki ga lahko dobimo. Zdaj izvajam delavnice o iskrenem govoru v Belgiji in na Nizozemskem. Menim namreč, da je najlepši učinek umetnosti iskrenega govora prav ta, da se naša intuicija okrepi. Vidimo lahko skozi svet pojavnosti in ega ter ponovno začnemo resonirati na najbolj neposreden način, tako kot majhen otrok utripa s svetom okoli sebe.

Znano je, da ima majhen otrok izjemno učno sposobnost, veliko večjo kot odrasel človek. To je zato, ker še nima ega. Ego se začne oblikovati nekje med šestim in devetim mesecem starosti. Pred tem ima otrok izjemno sposobnost za resoniranje s svetom okoli sebe in tako se uči na zelo neposreden način. Če naš ego ponovno oslabi, ta sposobnost resoniranja v nas spet začne rasti in s tem tudi sposobnost resoniranja s svetom okoli nas, kar je osnova za vrhunsko intuicijo.

V samurajski kulturi na Japonskem je bilo celotno usposabljanje v borilnih veščinah usmerjeno v razvoj močne intuicije in s tem v zmanjšanje ega. Njihov moto je bil: Ne glede na to, kako dobro ste tehnično usposobljeni, na bojišču ne boste preživeli brez vrhunske intuicije.

Potrebna je, da boste lahko čutili, če vam bo nekdo hotel izstreliti puščico v hrbet. Enako vrsto intuicije razvijemo tudi, ko vadimo umetnost iskrenega govora, saj je iskren govor prav ta vrsta govora, ki prodre skozi ego. Z njim pokažemo del svoje duše, ki je skrita za egom.

Dejali ste, da je demokracija skoraj povsod ogrožena. Hkrati pa se po vsem svetu množično dogaja prebujanje zavesti. Menite, da sta ta dva pojava povezana?

Seveda sta. Povsem se strinjam, da živimo v demokraciji, kot jo je opisal Aldous Huxley v svoji knjigi Krasni novi svet – revizija. Napisal jo je leta 1952 kot nadaljevanje Krasnega novega sveta. V njej je napovedal, da bomo kmalu živeli v sistemu, ki navzven popolnoma spominja na demokracijo.

Napisal je, da bomo imeli parlament, sodišče, vsak prenos po televiziji in vsak intervju bo govoril o pomembnosti demokracije. Toda pod površjem bo to vseobvladujoč totalitarni sistem, ki ga bo vodilo majhno število oligarhov s svojim vojaškim in policijskim aparatom ter zelo dobro usposobljeno vojsko manipulatorjev uma. V tem pogledu je bila Huxleyjeva prerokba o naslednjem totalitarnem sistemu bližja resnici kot Orwellova.

Kaj pa drugi del, povezan s prebujanjem?

To, kar vidimo zdaj, je Huxley prav tako napovedal: množica, ki je v primežu propagande globalnih institucij. Toda po drugi strani se zelo hitro pojavlja skupina ljudi, ki se vse bolj povezuje ter ponovno ceni iskrenost in govor resnice. Oboje se res dogaja istočasno. Ko govoriš iskreno, se povežeš s samim seboj, hkrati pa tudi vzpostaviš vez z drugim.

To je bil tudi vaš individualni proces, kajne?

Točno, in sprva se tega sploh nisem zavedal. Šele zdaj, ko sem začel razmišljati o svoji naslednji knjigi Psihologija resnice, sem začel ugotavljati, kaj se je zgodilo v meni. In to je tisto, kar je bistvo mojih delavnic. Govor resnice nas medsebojno povezuje, ker je to govor, ki resonira.

Če nekdo govori iskreno, drugi pa se temu odpre in dovoli, da iskrene besede vstopijo v njegovo telo, potem se dobesedno zgodi fenomen resonance, vibracije.

Osebi sta kot struni, ki skupaj vibrirata na isti frekvenci. A hkrati to vibriranje tudi vas poveže s samim seboj. Medtem ko govorite iskreno, namreč čutite resonanco in se zaveste: to sem jaz!

Ker energija prosto teče skozi vas?

Točno tako. Zato vas tudi ponovno poveže z vesoljem, naravo, vašim telesom in s spolnostjo. Usklajuje vse odnose. To je tisto, kar iskrenost povzroči na nenavaden način, ne da bi se tega sploh zavedali. Tudi sam se nisem, kar zgodilo se je.

Se takrat začnemo tudi zavedati, kako zelo nas je zunanji svet pokvaril? Koliko neresnic smo prevzeli nase? Kaj vse mislimo, da smo, a v resnici nismo?

Seveda, bolj ko postajamo iskreni, bolj ostro smo zmožni videti pokvarjenost in propagando izven sebe. Jasno začnemo razlikovati med resnico in prevaro. Točno to so rekli tudi samuraji: "Prava umetnost borilnih veščin je umetnost razločevanja med resnico in lažjo." Jedro borilnih veščin je sposobnost vedeti, ali vaš sovražnik pokaže, kdo resnično je, ali pa počne nekaj, s čimer vas zavaja in poskuša prelisičiti.

Sklepam, da imate na svojih delavnicah vaje, s pomočjo katerih ljudi spodbujate k iskrenemu govoru?

Da. Delavnica traja štiri dni. Polovica programa zajema teorijo o psihologiji iskrenega govora. Ljudi učim, kako govoriti iz duše, ne iz ega. Začnem s tem, kako se otrok jezikovno razvija v odnosu z drugimi. Znanstveno je dokazano, da že v maternici odzvanja z glasom matere. Ko se rodi, se ta resonanca nadaljuje. Posnema njeno mimiko obraza, telesno držo, pa tudi zvoke, ki jih spušča mama. Na ta način se poveže z njo. Ima popolno znanje o njeni resnici. Čuti vse, kar čuti ona, saj njegovo telo povsem resonira z njenim.

Zelo majhen otrok torej živi v stiku z resnico. Ne morete mu je prikriti. Do šestega meseca starosti popolnoma spozna resnico družinskega sistema, v katerem živi. Vključi jo v svoj telesni spomin.

Edina težava je, da s semantičnim znanjem nima dostopa do tega telesnega spomina. Ne zmore ubesediti tega, kar čuti v svojem telesu. Ta sposobnost se začne razvijati šele, ko se rodi ego.

V enem od intervjujev ste omenili svojo mamo. Rekli ste, da je bila preobčutljiva in da se je znala zapreti in postati hladna, če so jo stvari čustveno prevzele. V otroštvu vas je to prizadelo. A ko ste ugotovili, da ste tudi sami preobčutljivi in da se odzivate enako kot ona, če vas kaj preobremeni, ste ji lahko oprostili. Je bilo tudi to del vašega procesa približevanja duši?

Do tega spoznanja sem prišel že veliko prej. Nekega dne sem med kolesarjenjem nenadoma uvidel, da sem od nje prevzel način odzivanja. Tako sem lažje sprejel ta del nje. Takrat sem šel skozi dolgotrajen psihoanalitičen proces, ki je bil zame pravzaprav vadba umetnosti iskrenega govora. Tako je tudi Jacques Lacan, francoski psihoanalitik, imenoval psihoanalizo. Po mojem mnenju je on daleč najbolj ostroumni psiholog 20. stoletja. Težko ga je razumeti. Noam Chomsky je rekel, da zlahka razume kvantno fiziko, ne razume pa, kaj je hotel povedati Lacan. S tem je hotel reči, da je govoril neumnosti. Sam sem ves čas vedel, da to ni res.

O Lacanu ste celo napisali knjigo.

To je bila moja druga knjiga. Njen naslov je Lacanova logika subjektivnosti. Čeprav ga je izjemno težko razumeti, sem vendarle čutil, da je v njegovih teorijah popolna logika. Številni lacanovci so bili zelo inteligentni, a nihče od njih ni poskušal prikazati logične, matematične strukture v njegovem delu. In odločil sem se, da bom to storil sam. Kot rečeno, je bila zanj psihoanaliza umetnost iskrenega govora. Pomembno je razviti sposobnost, da se z besedami notranje predaš drugemu.

To je bistvo ljubezni: ko čutiš, da to, kar izrečeš, resnično pride do drugega. Ljubezen je občutek, da z nekom resoniraš in da ima ta drugi na nenavaden način sposobnost slišati sporočilo tvoje duše. Da v tvojih besedah sliši sebe.

Vrnimo se k vaši mami. Omenili ste tudi, da je bila zelo poslušna in ustrežljiva. Zdaj vidim, da imate tudi vi ta del v sebi, a na drugačen način: poslušni ste resnici, kajne?

Prav imate. Moj oče je bil izjemno nekonformističen, a ne na agresiven način. Bil je zelo inteligenten, veliko je bral. Ni hotel, da grem na univerzo ali v šolo. Rekel je, da bom tam izgubil pristno strast do znanja. A to ni bilo res, nisem je izgubil. Bil je zelo neodvisen mislec. Pozorno je poslušal, potem pa se je sam odločal, kaj bo verjel in česa ne. Bil je zelo občutljiv, imel pa je tudi negativno stran. Znal je biti zelo dominanten, celo tiranski. Moja mama je bila ustrežljiva in precej pokorna. Bila je zelo občutljiva in imela je toplo srce. Večina ljudi bi mislila, da sem bolj podoben svojemu očetu, vendar se ne spuščam v soočanja tako, kot se je on. Vedno se osredotočim samo na to, kaj sam o nečem resnično mislim, ne da bi se preveč zoperstavljal nekomu drugemu.

S poslušnostjo resnici sem želel reči to: ko iskrenost postane bolj pomembna kot naš ego, takrat damo prednost duši.

Da, vsekakor poskušam dati prednost duši. A to ni enostavno in ob tem moraš biti pripravljen veliko izgubiti. Pripravljen sem izgubiti tudi vse, če bo treba. Nimam pa ambicij postati mučenik.

Menim, da moraš biti pripravljen umreti za resnico. Hkrati pa moraš imeti življenje čim bolj rad. Želim si živeti čim dlje, ne da bi izgubil svojo pristnost in iskrenost. Življenje je darilo. Opazil sem, da se s tem, ko ceniš življenje in uživaš ​​v njem, kolikor je le mogoče, še bolj približaš resnici.

Menim, da gremo v procesu približevanja duši vsi skozi nekakšno fazo mučeništva, saj se moramo marsičemu odpovedati. Predvsem pa se moramo odreči temu, kar mislimo, da smo, da bi lahko postali to, kar smo v resnici.

Če govoriš resnico, boš veliko izgubil v zunanjem svetu. Toda v resničnem, notranjem svetu boš pridobil nekaj pomembnega in to je na koncu edino, kar šteje.

Prihajate iz velike družine s trinajstimi otroki, ste predzadnji po vrsti. Vašega očeta že dolgo ni več, mama pa je umrla lansko leto. Kako so ona, pa sestre in bratje doživljali obdobje zadnjih let ter vašo izpostavljenost?

Sprva so za kratek čas nasedli propagandi o nevarnosti virusa. Povedal sem jim, da se ne strinjam z njimi in da bom javno spregovoril. Počasi so tudi oni uvideli, da je s pripovedjo res nekaj bistveno narobe. Glede cepljenja so se takoj odločili, da zanje ni sprejemljivo. Dobro so se odzvali na mojo angažiranost in izpostavljenost. Ponosni so name.

Zapisali ste, da 85 odstotkov medicinskih študij ni ponovljivih, zato njihovi zaključki niso sprejemljivi. V času korone je bilo svetu spet izrečenih ogromno znanstvenih laži. Zdaj vsepovsod vidimo hude posledice tega. Kako lahko še kdaj zaupamo znanosti?

Menim, da je treba razlikovati med znanostjo in akademskim svetom. V akademskem svetu se vsaka razprava, ki je institucionalizirana, počasi spremeni v nasprotje tistega, kar je sprva poskušala sporočiti. Znanost je najprej izhajala iz vrlin iskrenosti in resnice. Žal je počasi zašla v prazno retoriko. In zdaj, kot ste rekli, je 85 odstotkov znanstvenih člankov, objavljenih v medicinskih vedah, neponovljivih. Kar pomeni, da so brez kakršne koli objektivne znanstvene vrednosti.

Kako lahko še kdaj zaupamo znanosti?

Menim, da se bomo premaknili k zavedanju, da znanstveno znanje – kot skupek racionalnih idej – sploh ni pomembno. Točno to so ugotovili veliki znanstveniki. Prišli so do razumevanja, da vse, kar lahko zajameš v kategorijah racionalnega mišljenja, ni bistveno.

Bistvo vedno presega razumevanje z umom. Pravo znanje je nekaj povsem drugega kot razumsko znanje.

Ko bomo to spoznali in bo družbo vodilo intuitivno, presežno, resonančno znanje, bomo povsem zmožni razlikovati med pravo in lažno znanostjo. Imeli bomo sorazmerno spoštovanje do prave znanosti, ne da bi od nje pričakovali preveč. Vedeli bomo namreč, da pravo znanje prihaja iz drugačnega vira, ne iz uma. Postali bomo bolj neodvisni od znanosti.

Spraševala sta: Hai Ottenheim in Mateja Hana Hočevar