WHO predvideva, da bo leta 2030 depresija postala najpogostejša bolezen, kar je že zdaj med mladimi, starimi od 10 do 19 let.
V zgodnjih 60. letih 20. stoletja je bila na milijon oseb le pri petdesetih diagnosticirana depresija, trideset let pozneje se je to število povzpelo na sto tisoč, kar je dvatisočkrat več. Mar je možno, da v tridesetih letih število bolnikov naraste za 2.000-krat. Bolezen “depresija” je bila nekoč čustveno stanje “melanholija”, ki je bilo le redko kdaj tako izrazito, da je bilo potrebno zdravljenje. To in podobne čustvene motnje je najpogosteje in najbolje pozdravil čas, prijatelji ali duhovniki.
- Preberite si še: Depresija ni bolezen uma, ni "v glavi", ampak je bolezen srca
WHO predvideva, da bo leta 2030 depresija postala najpogostejša bolezen, kar je že zdaj med mladimi, starimi od 10 do 19 let. Zaradi psihičnih težav je bilo leta 1955 v ZDA na 100.000 prebivalcev invalidsko upokojenih 213 oseb, leta 2007 je to število znašalo 1.315 – invalidnost je torej porasla za šestkrat!
V raziskavi Cost of Brain Disorders iz leta 2010 naj bi v Evropi zaradi različnih duševnih motenj “bolehalo” kar 164 milijonov ljudi ali tretjina prebivalstva. Vzroki za “zbolevanje” niso v posamezniku, niso v njegovi bolni duši ali nepravilnem delovanju možganov. Ljudje se zdravo odzivamo na bolno situacijo, na prehud stres v službi, šoli, družbi in družini. Namesto da bi psihiatri in psihoterapevti povzdignili glas in poskušali pozdraviti družbo, se v njenem imenu trudijo, da bi ji prilagodili posameznika. V nekem intervjuju je anonimna duševna “bolnica” povedala: "Sicer pa menim, da bi večina mojih težav izginila, če bi našla dostojno delo. Zdi se mi, da antidepresivi ne morejo rešiti finančne stiske, v kateri sem se znašla."
Namesto da bi kot družba in država učinkovito reševali eksistenčne, socialne, finančne in osebne težave ljudi, jih usmerjamo v roke psihiatrov, da jim pomagajo živeti s temi težavami, prepogosto s pomočjo “zdravil” dvomljivega učinka in neznanih stranskih učinkov, a v vsakem primeru s pičlimi ali nikakršnimi končnimi učinki.
Dr. Torre: “O tem, kaj psihofarmaki naredijo večini nevrotransmiterjev, nevronov in internevronov, mi, ki jih predpisujemo, nimamo blagega pojma. Ne vemo, zakaj pri enih delujejo, pri drugih ne, ne vemo, zakaj določen čas delujejo, potem pa ne več. Psihofarmaki ničesar ne pozdravijo – le stanje motnje zamenjajo s stanjem “pod vplivom”.
Vsi psihofarmaki so psihoaktivne substance, enako kot alkohol ali prepovedane droge. Zaradi njih ljudje drugače dojemajo sebe in svet okoli sebe. Prikrivajo psihične težave, da jih skupnost ne zazna. Antipsihotiki zatopijo (zmanjšajo občutljivost), osiromašijo in upočasnjujejo čustveno in miselno delovanje ter celo življenje. Anksitiki in hipnotiki izzivajo stanje sproščenosti in prijetnega dremeža, kar zmanjšuje nemir in tesnobo....”
Trdi, da si je farmacija podredila psihiatrijo in psihiatre “ponižala v preproste pill pusherje (dajalce tablet), trgovske distributerje svojih izdelkov. Zaradi iatrogeno povzročene psihiatrizacije družbe s psihofarmaki epidemično množično tolčemo po možganih milijonov ljudi."
Ugledni Peter Gøtzsche v članku, objavljenem v British Medical Journal, trdi, da psihiatrična zdravila ubijejo približno 500.000 starejših od 65 let, ki živijo v zahodnih državah.
----
Kako je možno, da nas ne skrbi lastno duševno zdravje, kaj in kako z nami počnejo tisti, ki jih sprejemamo kot skrbnike našega zdravja?
Vsi smo pametni, a nihče nič ne ve. Znamo pa zganjati vik in krik o manipulatorjih, o tem, kako smo ubogi in nemočni, drugi pa pokvarjeni in pohlepni.
Količina družbene moči je konstanta. Eni jo imajo več kot drugi le zato, ker so se slednji odpovedali svoji moči.
Ivan Soče, celoten zapis na Facebook strani
