Preberite si zapis Hrvatice o tem, kako doživlja trenutne nevihte.
Sem iz Lošinja. Poznam nevihte.
Imam izkušnje na čolnih, trajektih, ladjah in na kopnem. Vsak veter mojega kraja me je že pobožal večkrat v življenju.
Nekoč sem s čolnom veslala v nevihti. Po dogodku sem imela krvave žulje, a sem prispela na varno. Ni me bilo strah.
Na morju nas je ujela nevihta, ko sem bila stara 16 let. Poznala sem veter, ki je pihal, vedela sem, kaj moram storiti in katero pot izbrati, da bo najmanj tvegana. Ni me bilo strah.
Enkrat me je nevihta ujela celo takrat, ko sem plavala v morju. Medtem ko so me valovi metali na čeri in me nato posrkali deset metrov v morje, sem se vprašala, ali bom res dopustila, da umrem na plaži svojega otroštva. Zbrala sem se, opazovala premikanje morja in s pomočjo sile valov skočila na varno.
Še vedno imam brazgotine od tega dogodka, a tudi po njem me ni bilo strah ne morja ne neviht. Samo malo bolje sem spoznala svojo ljubezen - morje in valove. Naučila sem se, kako lahko v neurju še bolje reagiram in kako še bolj spoštovati naravo.
Še danes se v nevihti včasih odpravim na varen sprehod. Vem, kam moram iti, da bom varna. Zame neurja predstavljajo razstrupljanje telesa in duha. Ljubim jih. Čudovita sila narave, ki ustvarja spektakularne prizore.
Odraščala sem na otoku in poznam veter, valove, strele in nevihte. Toda to, kar se dogaja letos, mi je pognalo strah v kosti. Ker to je nekaj drugega.
Domače nevihte smo poznali in jih spoštovali. Nove nevihte so invazivna vrsta. Nepoznane, uničujoče. So opomnik, da se je moj kraj spremenil. Podivjal. Se odtrgal od harmonije, ki smo jo vajeni. Izgubila sem zaupanje in občutek, da poznam naravo.
To ni več poletna nevihta. To je nevarnost za življenje. Kvarner ni več prijazen in neškodljiv kraj, kjer si ob spoštovanju narave varen.
Počutim se kot, da sem izgubila del sebe in jemljem si pravico biti žalostna zaradi tega. Žalostna sem, da smo ljudje tako zelo delovali proti naravi, da zdaj ona deluje proti nam.
Žalost narašča z vse bolj praznim podvodnim svetom, ki ga opazujem že 40 let. Vsako leto je manj življenja. Nekaterih morskih bitij se spomnim še iz otroštva, a danes jih ni več.
Ko nekdo umre ali zboli, ti bodo vsi izrekli sožalje. Ko tvoje podnebje umira in planet zboli, se ti ljudje posmehujejo, ker te to boli.
Ni čudno, da smo tako uničili planet, ko pa ljudje ne razumemo, da je to naša družina, naš dom. Ko se kljub katastrofalnim dogodkom še vedno ne zbudimo in opazimo, da moramo nekaj spremeniti pri sebi in začeti spoštovati naravo.
Avtorica zapisa: Željka Babić (Prevedeno in prirejeno)
- Preberite si še: Goduje Ana, zavetnica proti nevihti! Kaj vse predstavlja ime ANA?
- Kolesar Jani Brajkovič: Zakaj je športnik, ki se na tekmi poškoduje in nadaljuje, obravnavan kot junak?
"Če ne bi našel kolesarstva, sem stoodstotno prepričan, da bi bil odvisen od trdih drog," je iskreno priznal naš izjemno uspešen bivši vrhunski športnik. Prisluhnite njegovi zgodbi o zlorabi športa in bulimiji, ki jo je podelil z nami v Sensa podkastu:
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj