Ko se enkrat ozrete nazaj, upam, da spregledate, da ste živeli dobro življenje, da so bile nevihte, ki so divjale po nebu minljive, in da je za njimi vedno posijalo sonce.
Ko se boste ozrli nazaj, upam, da ne boste zagledali ugašajočega plamena življenja, ki se duši v pepelu zato, ker ste dovolili, da vaš strah postane vaša trdnjava, vaše »pomanjkljivosti« pa vaša kletka, v katero ste zaprli svojo dušo.
Ko se boste ozrli nazaj, upam, da ne boste občutili obžalovanja za vsa morja, v katerih niste plavali, za vse plaže, na katerih niste brezskrbno poležavali in za vse trenutke, ko ste skrivali svoje telo, ker ni izpolnjevalo nekaterih »pričakovanj«.
Ko se boste ozrli nazaj, upam, da se boste še vedno živo spominjali vseh trenutkov veselja, ko vam je sijala luč, ko vas je sonce božalo po obrazu in vam je svet odprl svoja vrata, da ste se lahko odpravili na potep v samo središče njegovega srca.
Ko se boste takrat ozrli nazaj, upam, da boste ugotovili, da je bila ljubezen dovolj; da je bila vsa ljubezen, ki ste jo prejeli v življenju, v resnici cilj – skupaj z mirom, ki ji je sledil, in upanjem, ki je prijetno pihljalo kot topel vetrič ter vam lajšalo pot, ko ste se pomikali naprej skozi življenje.
Ko se enkrat ozrete nazaj, upam, da spregledate, da ste živeli dobro življenje,
da so bile nevihte, ki so divjale po nebu minljive, in da je za njimi vedno posijalo sonce.
Ko se ozrete nazaj, upam, da zadihate lahkotno in varno v spoznanju,
da ste živeli polno, pogumno in iskreno, ter širili ljubezen in svetlobo po tem planetu in ga pustili za odtenek lepšega, kot je bil prej; kajti to je v bistvu edina "naloga", ki jo imate v tem življenju.
Prirejeno po: Donna Ashworth
