Vse pogosteje si postavljamo vprašanje, ali je hrana, ki jo jemo, še vedno to, kar naj bi bila – vir zdravja in moči – ali pa je postala le nadomestek: prazne kalorije, ki zapolnijo želodec. To vprašanje ni novo.
Z njim so se na svoj način ukvarjali že sredi prejšnjega stoletja, ko je ameriški znanstvenik izvedel enega najbolj znanih, danes tudi etično vprašljivih eksperimentov.
Eksperiment s stradanjem
Ko je ob koncu druge svetovne vojne ameriški ugledni znanstvenik Ancel Keys izvedel svoj slavni eksperiment s stradanjem v Minnesoti, je prostovoljce najprej pol leta izpostavil stradanju. Stradajoči so bili iz četice ugovornikov vesti, od katerih so izbrali 36 "srečnežev". Dobili so priložnost, da pomirijo svojo vest, ki je ugovarjala militarizmu, tako da so se s sodelovanjem v eksperimentu "oddolžili človeštvu".
Krivda je vedno delovala kot gonilo družbenega napredka, kot so si ga vedno znova zamišljale elite. In si ga še kar naprej. Razen inherentne krivde so izbranci morali biti fizično in psihično zdravi.
36 močnih Američanov je tako pristalo na prehranjevanje z osiromašeno hrano, ki je takrat bila običajna za milijone v od vojne uničeni Evropi. To so bili revni obroki s krompirjem, kruhom, repo, zeljem, torej z zelo malo maščobe in beljakovinami.
Ni pomembno samo, da zapolnimo želodec, bistveno je, s čim ga zapolnimo. Poln želodec namreč ne pomeni, da je v njem hrana, s katero naj bi se človek okrepil in ohranjal zdravje. Ni vsaka "hrana" hrana.
V nasprotju z obroki velikega dela človeštva in elito v razvitih delih sveta, ki se baše s toksinov polnimi hranili osiromašenih izdelkov korporacij, ki jih vodijo ljudje, ki jih ne zanima nič drugega kot dobiček, so takratni prazni obroki bili tudi majhni.
Poskusni zajčki so povprečno pojedli okrog 6.300 kJ (okrog 1.500 kcal) na dan. Vsak dan so morali v uniformiranih oblačilih hoditi na sprehod, se gibati, družiti, predpisali so jim tudi delo. Tako kot so se morali gibati sestradani taboriščniki, ki so jih takrat začeli odkrivati v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Poizkus je kot nekakšen resničnostni šov potekal vsem na očeh.
Znanstvenike so mučila tako velika vprašanja, da se jim je etična cena za tak preizkus zdela sprejemljiva. Kaj je najpametnejše jesti, ko je zelo malo hrane? Kaj se dogaja v telesu, ki strada?
Ko je končno prišla osvoboditev izpod nacističnega sadizma, je eksperiment še potekal. Nahraniti je bilo treba na tisoče osvobojenih taboriščnikov, ki so tavali kot prividi po zrcalu človeštva na ne še povsem jasno prekinjeni poti do dokončne transformacije v trupla.
Nad dr. Keysom je viselo ogromno vprašanje: S čim in kako hraniti sestradane, da bo to zanje najbolj zdravo, ne pa škodljivo ali celo usodno? Njegov prvi zaključek ob zaključku eksperimenta oktobra 1945 je bil, da je treba ljudi najprej telesno rehabilitirati, preden bi z njimi sploh začeli pogovor o demokraciji.
Dokazal je, da ima stradanje hude psihološke učinke.
Preživelim je zelo pomagalo védenje, da se bo in kdaj se bo eksperiment končal. Niso si znali predstavljati, kaj bi bilo, če tega ne bi vedeli.
Povsem neetičen eksperiment lahko postavimo ob bok na primer temu s 400 temnopoltimi moškimi v Alabami, ki so podpisali privolitev v zdravljenje slabokrvnosti, raziskovalce pa je zares zanimalo, kako se razvije nezdravljen sifilis.
Niso jim povedali, da ga imajo, in niso jih zdravili. Trajal je od leta 1932 pa vse do 1972. Temnopoltim udeležencem so med drugim pod krinko zdravljenja vbadali igle v hrbtenični kanal in jim jemali cerebrospinalno tekočino.
Veliko je neetičnih raziskav, na podlagi katerih danes živimo bolje. Zaradi alabamskega eksperimenta je obvezno informirano soglasje. Zaradi Keysovega danes na primer razumemo, da določeni psihološki simptomi, kot so depresija, obsesivne misli, niso nujno osebnostna motnja, ampak so lahko posledica stradanja. Prav tako je takrat postalo povsem jasno, da kalorije niso dovolj, pomembna je kakovost hrane.
Česa nas je naučil eksperiment s stradanjem:
-
hrana je temelj zdravja
-
stradanje vpliva na psiho
-
telo brez hranil ne more okrevati
-
kalorije same po sebi niso dovolj
Zgodovinske lekcije iz Minnesote nam tudi danes postavljajo neprijetno vprašanje: kako hrana, ki jo uživamo, vpliva na naše telo in počutje? Eksperiment je pokazal, kako globoko lahko pomanjkanje hrane prizadene telo in psiho. Odpira nam prostor za razmislek o tem, kaj izbiramo, s čim polnimo svoje krožnike in koliko pozornosti namenjamo kakovosti hrane. Polne trgovske police namreč še niso zagotovilo uravnotežene prehrane.
Bor Jezernik
Članek je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa.