"Največji sovražnik kapitala je samooskrben človek": Kaj bi Slovenija jedla brez uvoza?

Irena Rotar, sopodpisnica pobude združenja Ekoci, kjer si prizadevajo za povečanje samooskrbe in ohranjanje avtohtonih semen, spomni, da je včasih veljalo, da so za osnovne pogoje obstoja države veljali jezik, kultura, ozemlje in tudi zmožnost prehraniti njene prebivalce. Danes smo preveč odvisni od uvožene hrane.

Kriza, izredne razmere bi lahko zelo hitro izpraznile trgovinske police, zato bi bilo nujno, da bi imeli urejen in delujoč sistem samooskrbe na lokalni ravni. Pri odločevalcih pogosto ni vizije, kako okrepiti prehransko varnost. V državnih rezervah bi ob hrani morali povečati tudi zaloge semen.

Koliko hrane si pridelamo sami?

• krompir: le 30–50 % samooskrbe (leta 1969 smo proizvedli 675.000 ton krompirja, leta 2025 pa samo 77.000 ton; kar 80 % krompirja uvozimo)

• svinjina: manj kot polovica

• sadje in zelenjava: večino uvozimo

• kmetijske površine: na prebivalca imamo okoli 800 m² kmetijskih površin, medtem ko bi za samooskrbo potrebovali okoli 2500 m²

Pandorina skrinja

Milijone kmetov po Evropi protestira. Preveč vedo, da bi lahko dali soglasje za to, kar s kmetijstvom počnejo elite. Te torej nimajo informiranega soglasja kmetov. Sporazum Mercosur odpira vrata za zdaj še relativno majhnim količinam mesa, ki jih južnoameriški kmetje proizvedejo z bistveno nižjih stroških od evropskih. Ti morajo pri pridelavi upoštevati številne omejitve, s katerimi se južnoameriški sploh ne obremenjujejo.

Na primer pri antibiotikih in fitofarmacevtskih sredstvih. EU ima strožje standarde označevanja semen in hrane, kot veljajo v državah Mercosur, nevarno bi bilo, če bi se to skozi stranska vrata spremenilo. Smer bi morala biti namreč nasprotna.

Nadzor uvožene hrane je osredotočen predvsem na ustrezno dokumentacijo, ne vzorčenje. Nadzorne službe veliko bolj nadzorujejo papirje kot analizirajo vzorce. Evropski kmetje se počutijo ogrožene, saj so južnoameriški standardi kmetovanja neprimerno nižji od evropskih, kjer naj bi nekaj še dali na temeljne človekove pravice, kot je ta do zdravja, v katero spada tudi varna hrana.

Seveda o njej ni mogoče zares govoriti brez samooskrbe in ta je v Sloveniji katastrofalna.

Na primer pri krompirju samo med 30 in 50 odstotki. Pod polovico je padla tudi pri svinjini. Zelo nizka je tudi pri zelenjavi in sadju. Latinskoameriški kmetje si lahko, vključno z vsemi gensko spremenjenimi organizmi, brez carin privoščijo dumpinško ceno.

A tudi v Evropi so ogromne razlike. Avstrijci imajo več kot četrtino eko površin, v majhni Sloveniji, kjer smo nekateri nekoč sanjali tudi o butični visokokakovostni zdravi eko hrani, je takih le dobrih 10 odstotkov. Imamo tudi nekaj presežkov. Več, kot potrebujemo, je mleka, cene za kmete padajo hitro. Na okrog 40 centov so padle v prvih treh mesecih leta, medtem ko na trgovskih policah viški dejansko ne vplivajo. Ob vsem tem kmetje poročajo o gigantskem birokratizmu, ki vlada slovenski, zlasti sonaravni pridelavi hrane.

Mednarodno okolje tlečih in gorečih vojn, geopolitičnih, gospodarskih in podnebnih sprememb, Evropo, še posebej njene majhne dele, kot je Slovenija, brez prave alternativne vizije odločevalcev korporativnim distopičnim fantazmam, sili v spoznanje, da smo s spreminjanjem in velikim osiromašenjem naše prehrane v globalni demografski eksploziji vsi postali laboratorijske miške. Hrana bo vse bolj dragocena in draga. Energetska kriza je nevarno blizu prehranski krizi.

Slovenija večino hrane uvaža

Povišanje cen naftnih derivatov in pomanjkanje mineralnih gnojil povečujeta vhodne stroške pridelave hrane. Poskusi vse večjega odpiranja za gensko spremenjene rastline bodo problematiko samo še bolj zakomplicirali. Vključno s spreminjanjem plodovitih semen v sterilno patentno lastnino in totalnimi herbicidi, ki spadajo zraven, in pobijejo vse, razen profita.

Svetovni trg hrane obvladuje samo nekaj največjih globalnih prehranskih korporacij s povezanimi podjetji.

Odgovor na vprašanje, kdo je tukaj ob PR-obljubah o rešitvi problema človeške lakote dejanski zmagovalec, je povsod enaka. Smetana najbogatejših milijarderjev. Uničevanje zemlje in vse večje siromašenje človeške prehrane ni nič drugega kot stradanje v plastični embalaži v akciji.

Irena Rotar, sopodpisnica pobude združenja Ekoci, kjer si prizadevajo za povečanje samooskrbe in ohranjanje avtohtonih semen, spomni, da je včasih veljalo, da so za osnovne pogoje obstoja države veljali jezik, kultura, ozemlje in tudi zmožnost prehraniti njene prebivalce.

Danes smo preveč odvisni od uvožene hrane. "Leta 1969 smo proizvedli 675.000 ton krompirja, leta 2025 pa samo 77.000 ton. 80 odstotkov krompirja uvozimo, pridelovalci, ki ostajajo, pa imajo težave s prodajo, ker je na trgu krompir cenejši."

Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami malo kmetijskih površin na prebivalca. Za samooskrbnost bi jih potrebovali 2500 m², imamo pa jih komaj 800. Pri tem smo na samem repu EU. Povsem drugače kot pri trgovinskih površinah, ki jih imamo zelo veliko. Tuja last seveda vpliva na to, koli prehranskih izdelkov slovenskega porekla je na policah.

Irena Rotar je vso kariero delala v agroživilski panogi pri velikih trgovcih in dobro pozna sistem nadzora. Prav tako ve, kaj je pomenila prodaja trgovin tujcem. "S prodajo tovarn in trgovskih verig prodajamo tudi svojo suverenost. Prav tako jo prodajamo tudi potrošniki, ko kupujemo hrano tujega porekla."

Hrana na policah diskontnih trgovcev je manj kvalitetna od hrane, kot so jo jedli včasih. Povprečen človek dejansko ne ve, kaj kupuje. Ali so v hrani na primer žuželke, bi moralo biti po mnenju sogovornice označeno tudi v Sloveniji. Prav tako, ali je pridelano z bioinženiringom.

Kriza, izredne razmere bi lahko zelo hitro izpraznile trgovinske police, zato bi bilo nujno, da bi imeli urejen in delujoč sistem samooskrbe na lokalni ravni. Če bi se pretrgale transportne poti, bi že čez nekaj tednov lahko začelo zmanjkovati hrane. Pri odločevalcih pogosto ni vizije, kako okrepiti prehransko varnost. V državnih rezervah bi ob hrani morali povečati tudi zaloge semen.

"Največji sovražnik kapitala je samooskrben človek, ki se vozi s kolesom."

Ljudje, ki bi si radi za samooskrbo ekološko pridelali hrano, imajo občutek, da so vse bolj omejeni. "Pravica do samooskrbe, kljub velikim prizadevanjem za to, v praksi ne obstaja." Kupec bi moral imeti pravico vedeti, kakšno hrano kupuje. Ob tem, ali je pridelana ekološko ali ne, ali je pridelana v akvaponiki, hidroponiki ali v zemlji s pomočjo ogromne količine fitofarmacevtskih sredstev. In tudi, ali je pridelana s pomočjo bioinženiringa.

Ob pogosto slišanem argumentu, da brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev ne bi bilo dovolj hrane, zagovorniki sonaravno pridelane hrane spominjajo na dejstvo, da danes pridelamo 10 odstotkov hrane več, kot je potrebujemo. Kar je povsem nelogično, glede na to, da je hkrati skoraj vsak deseti človek lačen. Prizadevanja, da se pridela čim več hrane na čim manjši površini, služijo predvsem interesom kapitala.

Tukaj se postavlja tudi vprašanje, kako gledamo na hrano. Je to samo skupek kemičnih elementov, ki jih lahko poljubno sestavljamo in razstavljamo, ali je pomembno, kako pridelamo hrano. Številni ljudje, kljub dobrim avtomobilom, telefonom in visoki potrošnji, pogosto ne vedo zares, kakšno hrano kupujejo in jedo. Pomembno je, da je poceni, ne glede na to, kako in s kakšnimi sredstvi je pridelana.

Po drugi strani vse več ljudi zaradi zdravstvenih težav in svojih otrok postaja vse bolj ozaveščenih in želijo jesti naravno pridelano hrano, bogato s hranili. Res pa je tudi veliko takih, ki nimajo izbire, saj nimajo denarja za kakovostno hrano.

Ko GSO trkajo na evropska vrata

V Sloveniji imamo registriranih 125 vrst avtohtonih semen, približno 80 odstotkov smo jih že izgubili. "Pravo seme je tisto, ki se samo reproducira naprej," pravi Irena Rotar.

Ko kmet kupuje hibridna semena velikih korporacij, pa mora vsako leto kupiti nova. K temu pa spadajo tudi neizogibni nakupi pripadajočih fitofarmacevtskih sredstev in drage mehanizacije. Brez subvencij bi za kmetovalce tako pridelovanje hrane bilo izjemno drago. Še bolj kot v večjih državah v Sloveniji, kjer imamo razmeroma majhne kmetijske površine.

Toda obstaja zelo velik razkorak med večjimi konvencionalnimi in manjšimi kmeti, ki proizvajajo sonaravno in ne siromašijo prsti. Del kmetijskega sektorja si celo prizadeva za večjo deregulacijo fitofarmacevtskih sredstev. Kmetje so v eni od naših mlekarn ukinili shemo kakovosti mleka, pridelanega brez gensko spremenjenih organizmov.

Semena, ki so nastala s pomočjo novih genomskih tehnik, je vedno znova treba kupovati od korporacij. Čeprav stroka in odločevalci pravijo, da gensko spremenjene soja, ki jih uporabljajo v državah Mercosur, ne vpliva na kakovost mesa, bo domača hrana z uvozom iz držav Mercosur vse bolj postajala podobna uvoženi hrani, se bojijo zagovorniki sonaravnega kmetijstva.

"Nihče ne ve, kaj bodo pomenile te nove genomske tehnike pridelave rastlin, ko bo to šlo v naravo, za opraševalce, čebele, zdravje ljudi." Kontaminacija, ki je ne bi bilo mogoče preprečiti, bi lahko ogrozila ekološko predelavo.

Dejstvo je, da ko bodo enkrat gensko spremenjene rastline prišle v naravo, bo to nepovratno. Nihče ne zna oceniti škode, ki bi ob tem nastala. Maja so evropski odločevalci v evropski prestolnici, prepleteni tudi s številnimi lobističnimi interesi, sprejemali predlog zakonodaje o novih genomskih tehnikah pridelave rastlin.

Ta ne predvideva označevanja hrane, proizvedene z novimi genomskimi tehnikami prve kategorije NGT-1. To so semena, pri katerih so dovoljene manjše genetske spremembe. Pri NGT-2 pa to počnejo tudi z vnašanjem genov živali, bakterij in virusov.

Že zdaj se dogaja pomanjkljivo označevanje, hrana, pridelana iz patentiranih NGT-1 rastlin, pa naj sploh ne bi bila označena. Po prepričanju Ekoci in drugih nevladnih organizacij to lahko samo še poveča odvisnost kmetov od multinacionalk in celo poveča stroške pridelave hrane. To odpira resna vprašanja za zdravje ljudi, živali, okolje, biodiverziteto in ekološko kmetijstvo in prinaša visoka tveganja. In dokončno podreditev kmetijstva k profitu usmerjenim korporacijam.

Ko so leta 1945 poskusni zajčki, kot so si pravili sami, v eksperimentu v Minnesoti stradali, so ves čas lahko razmišljali samo o hrani. Nekateri so hodili v restavracije gledat druge, kako jedo. Kakor si bomo postlali, tako bomo spali.

Če ne bomo poskrbeli za samooskrbo z okusno, zdravo, kakovostno hrano, bomo tudi mi lahko samo gledali, kako se bodo hranili pametni narodi, ki bodo znali pravočasno povleči pravilne poteze. Vsi bodo najprej poskrbeli za svoje želodce in šele, če bo kaj ostalo, bodo to drago izvažali.

Razlika med sonaravno pridelano domačo hrano in v plastiko zavitimi produkti korporacij, ki do trgovskih polic prepotujejo tudi z drugega konca sveta in so najpogosteje poraženci tudi po prehranski vrednosti, ni samo v okusu, ki je brez dvoma na zdravi domači strani. Je tudi v mikroplastiki, aditivih, ostankih toksinov.

Obstajajo alternative

V trenutnih geopolitičnih razmerah je prehranska kriza zaradi energetske krize in pomanjkanja mineralnih gnojil povsem realna možnost. Toda Slovenija ima bogate naravne danosti in ponuja se odločitev za trajnostno pridelavo hrane z domačimi avtohtonimi semeni, ki so prilagojena našemu okolju in omogočajo sonaravno pridelavo z nižjimi stroški.

Slovenija ima ogromno priložnost na področju sonaravne proizvodnje hrane.

Irena Rotar spomni na pomen domačih avtohtonih semen in na izborjeno prekinitev dela pogodbe s podjetjem v lasti Monsanta, ki je odkupilo Semenarno Ljubljana. Tako je ptujski center pristal v državni lasti in bil izločen iz prodajne pogodbe.

"Avtohtona semena so pomembna, ker so prilagojena lokalnemu okolju in večinoma zrastejo brez kemije na ekološki in biodinamični način ter ohranjajo biodiverziteto."

Imamo 17 sort slovenskega krompirja, ki se imenujejo po naših gorah in vodah. Žal večine ni na prodajnih policah trgovin. Toda z razvojem slovenskega semenarstva bo vse več slovenskih semen, ki so požlahtnjena v Sloveniji, v vse večjem obsegu dostopna ozaveščenim kupcem. Pri tem ima pomembno vlogo Kmetijski institut Slovenije.

Slovenija je vrtičkarska velesila

Razveseljuje tudi, da veliko mladih išče priložnost na podeželju. Ugotavljajo, da je življenje v mestu zelo drago in nefunkcionalno. Umetna inteligenca in robotizacija bosta veliko delovnih mest odnesli še posebej srednjemu razredu. Podeželje pa bi lahko omogočalo preživetje.

Čeprav se kmetijska zemljišča v Sloveniji vse bolj zaraščajo ali se na njih tudi gradi in se pogoji za življenje na podeželju z zapiranjem pošt, bankomatov, slabimi povezavami javnega prometa in koncentracijo boljše plačanih delovnih mest v urbanih središčih slabšajo, se medgeneracijski prenos znanja ponovno krepi, povezujejo se različna društva, organizacije, vrtci in šole.

Obstajajo pobude, da bi se Slovenija razglasila za ekocono Evrope, kar bi bila velika priložnost, saj trg ekološko pridelane hrane raste zelo hitro. S pridelovanjem nadstandardne hrane bi lahko bili konkurenčni. Ekološki kmetje prodajo vse, kar pridelajo, kljub bistveno višjim cenam.

Bor Jezernik 

Članek je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa.