Nekateri stavki se staršem zdijo povsem nedolžni in jih izrečejo skoraj samodejno in brez zavedanja, kaj sploh govorijo. Toda če jih otrok posluša vedno znova in znova, lahko iz njih dobi precej drugačno sporočilo, kot so ga odrasli nameravali poslati.
Empatija se pri otrocih ne razvija samo skozi besede, temveč predvsem skozi izkušnjo, kako se odrasli odzivajo na njihova čustva. Kot piše Your Tango, lahko pogosto zavračanje ali zmanjševanje pomena otrokovih občutkov vpliva tudi na to, kako se bo otrok pozneje odzival na čustva drugih ljudi.
1. "Skrbi zase."
Spodbujanje samostojnosti je pomembno, toda če otrok vedno znova dobiva sporočilo, naj ga težave drugih ne zanimajo, se lahko težje nauči vživljati v njihove občutke. Empatija je pomemben del zdravih socialnih odnosov.
2. "Saj bo minilo."
Stavek je lahko mišljen kot tolažba, vendar lahko zveni tudi kot razvrednotenje otrokove stiske. Težava, ki se odraslemu zdi nepomembna, je lahko za otroka v tistem trenutku zelo velika.
3. "Nehaj se pritoževati."
Starši lahko postavijo mejo nenehnemu pritoževanju, vendar je pomembno, da otroku najprej pokažejo, da so njegovo težavo slišali. Pogovor o čustvih mu pomaga razumeti tudi neprijetne občutke drugih ljudi.
4. "Moraš se utrditi."
Želja po vzgoji odpornega otroka je razumljiva, toda zmanjševanje njegove bolečine ga lahko nauči predvsem skrivanja čustev. Bolj koristno je ustvariti prostor, v katerem lahko o njih govori.
5. "Nimam časa za to."
Za otroka lahko takšen odziv pomeni: moja čustva niso pomembna. Če starš v tistem trenutku res nima časa, je bolje pojasniti, da se bosta o težavi pogovorila pozneje – in obljubo tudi držati.
6. "Nič ti ni."
Otroci lahko pretiravajo, vendar njihova čustva zato niso nujno neresnična. Namesto zanikanja stiske je mogoče otroka pomiriti, priznati njegovo počutje in mu pomagati pri uravnavanju čustev.
7. "Življenje ni pravično."
Res ni vedno pravično, vendar ta stavek ne bi smel postati avtomatičen odgovor na vsako razočaranje. Otrok se empatije uči tudi tako, da opazuje, kako odrasli sprejemajo in obravnavajo njegova čustva.
8. "Znajdi se sam."
Otroci se morajo naučiti reševati težave, toda samostojnost praviloma nastaja postopoma in ob podpori odraslih. Starši jih lahko usmerjajo, ne da bi namesto njih rešili vsako težavo.
9. "Iz vsega delaš preveliko stvar."
Otroci nimajo izkušenj odraslih, zato lahko zavrnitev prijatelja ali prvo razočaranje doživijo precej intenzivneje. Vsak izbruh ne zahteva dolgega pogovora, pomembno pa je, da se otrok postopoma nauči prepoznati in umirjati svoja čustva.
Pomanjkanje empatije pri otroku seveda ni mogoče pojasniti z enim stavkom ali eno napako pri vzgoji. Pomemben je širši in ponavljajoči se vzorec odnosov. Tudi empatija ni nekaj nespremenljivega. Razvijati in učiti se je je mogoče pozneje v življenju.
