"Pravo potovanje odkrivanja ni v tem, da iščemo nove pokrajine, temveč da imamo nove oči."

15. 1. 2026
"Pravo potovanje odkrivanja ni v tem, da iščemo nove pokrajine, temveč da imamo nove oči." (foto: profimedia)
profimedia

To misel je zapisal Marcel Proust, pisatelj, ki je razumel, da se največji premiki v življenju ne zgodijo zunaj nas, temveč znotraj.

Lahko prepotujemo ves svet, zamenjamo okolja, odnose in vloge, pa kljub temu ostanemo ujeti v iste poglede, ista prepričanja, iste razlage resničnosti. Resnično potovanje se začne šele takrat, ko smo pripravljeni na življenje pogledati drugače.

V vsakdanjem življenju pogosto verjamemo, da obstaja ena sama resnica, en pravilen pogled, ena prava razlaga sveta. Ta misel nam daje občutek varnosti in nadzora. A hkrati nas zapira. Ko verjamemo, da imamo edini prav, se zapremo pred drugimi izkušnjami, zgodbami in resnicami, ki so prav tako resnične – le da niso naše.

Tudi našega patra Karla Gržana pogosto slišimo poudarjati, da ima vsak človek svojo spoznavno resničnost. Vsak svet dojema skozi lastne izkušnje, rane, vzorce, strahove in upanja. To ne pomeni, da je vse enako resnično ali da ne obstajajo skupne vrednote, temveč da je človeško doživljanje sveta neizogibno raznoliko. Kot pravi, lahko sobivamo tako, da vsak ostaja v svoji resnici, brez potrebe, da bi jo vsiljeval drugemu.

Obljubljajo, da bodo podarili kar štiri brezplačne hišice. Kaj je v ozadju?

Vendar to spoznanje zahteva zrelost. Pomeni, da se odpovemo potrebi po tem, da imamo vedno prav. Pomeni, da zdržimo nelagodje ob drugačnosti. In pomeni, da prisluhnemo tudi takrat, ko se z drugim ne strinjamo. Odpiranje novim pogledom ne pomeni, da izgubimo sebe. Ravno nasprotno – pogosto se prav skozi stik z drugačnostjo jasneje izriše, kdo smo.

Ko sprejmemo, da svet ni enodimenzionalen, se spremeni tudi naš odnos do konfliktov. Ti niso več nujno boj med prav in narobe, temveč srečanje dveh resničnosti, ki sta se oblikovali vsaka po svoji poti. Takšen pogled ne briše razlik, jih pa postavlja v širši, bolj človeški okvir.

Proustove »nove oči« niso naivne ali lahkoverne. So oči, ki si upajo videti več in razumejo, da življenje ni matematična enačba, temveč živ proces. In da se resnica pogosto ne skriva v absolutih, temveč v odnosu – med mano in drugim, med mojo zgodbo in zgodbo nekoga drugega.

Morda prav zato danes bolj kot kdaj koli prej potrebujemo notranjo držo, ki dopušča več resnic hkrati. Vsak s svojo potjo, vsak s svojo spoznavno resničnostjo – in z odprtimi očmi za to, da svet ni samo takšen, kot ga vidimo sami.

Karel Gržan: "Ljubezen je odločitev. Tega bi nas morali naučiti."