Posttravmatska rast je proces, v katerem ljudje po preživetju globoke bolečine in travme odkrijejo novo moč in smisel v življenju. To ni proces pozabe ali preprosto prekrivanje bolečine z optimizmom, temveč globoko soočenje z izkušnjo, ki nas je oblikovala.
V romanu Zbogom orožje Ernest Hemingway razglaša, da svet slej ko prej zlomi vsakogar in ubije tiste, ki se ne zlomijo. Ni pomembno, kako pozitiven si ali kako močno si nečesa želiš – resničnost te bo ujela in zlomila. To je prikazano kot dejstvo življenja. Nihče ne ostane zvezdooki otrok, poln velikih iluzij o tem, kako veličastno je življenje, kajti svet nam prej ali slej pove, na zelo krut način, da je življenje neusmiljeno. A v tej mračni resnici je tudi žarek upanja.
"Svet zlomi vsakogar, a kasneje so mnogi na zlomljenih mestih močnejši."
― Ernest Hemingway, Zbogom orožje
Torej, če vam svet pove, da je vaša pisava, glasba, umetnost ali poslovna ideja brez vrednosti, to boli – a je to tudi nujno. Vendar je to izziv, da postanete boljši. Vsaka zavrnitev bo bolela malo manj, ker boste postajali močnejši. In ko boste močnejši, se bo izboljšala tudi vaša sposobnost samokritike in popravljanja, ko bo to potrebno.
Tudi Hemingway je moral »zlomiti« svoje pisanje. Pravzaprav je zaključek romana Zbogom orožje prepisal kar 39-krat. In to je samo zaključek. Več odlomkov je prepisal večkrat, prvotno zamisel za uvod pa je popolnoma opustil. In veste kaj? Nekateri od teh prejšnjih odlomkov so v primerjavi s končnim izdelkom precej slabi.
"Tiste, ki se ne zlomijo, pa življenje ubije."
Ta del lahko razumem kot sporočilo, da če ostanete trmasti in zakoreninjeni v svojih načelih, vaše ideje umrejo. Napredek pride iz težav. Če se nočete prilagoditi in spremeniti, bodo vaše ideje izumrle in nikoli ne bodo ugledale luči sveta. Nihče si tega ne želi.
Torej, naslednjič, ko vas bo svet poskušal zlomiti – pustite, da vas zlomi. Nato se reformirajte, prilagodite in se postavite pokonci. Na zlomljenih mestih ste namreč močnejši.
Gre za iskanje luči v najtemnejših trenutkih in odkrivanje, da je življenje lahko kljub bolečini bogato in polno novih priložnosti.
Ko preživimo težke trenutke, pogosto ugotovimo, da smo močnejši, kot smo mislili. Travma nas lahko nauči, da kljub njeni teži odkrivamo drobne trenutke veselja in lepote. Lahko na novo opredelimo svoje prioritete, bolj cenimo preproste radosti in razvijemo globlje odnose z ljudmi, ki jih imamo radi. Včasih se v najtežjih trenutkih zavemo, kako dragoceni so iskreni odnosi in koliko pomena ima preprosta bližina drugega človeka.
Posttravmatska rast nas uči tudi, da travma ni konec zgodbe. Je le del poglavja, ki nam lahko pomaga pogledati globlje vase, prepoznati naše vrednote in razviti večjo povezanost z življenjem. Iz tega procesa se rodi moč – moč, da se soočimo s strahovi, sprejmemo preteklost in začnemo ustvarjati prihodnost, ki je bolj skladna z našim resničnim bistvom.
Preberite si še:
Bolečina, čeprav težka, nas uči lekcije, ki jih brez nje morda nikoli ne bi odkrili. V njej najdemo prostor za refleksijo, kjer se oblikuje nova globina naše duhovnosti in povezanosti s svetom. Posttravmatska rast nas uči, da ni sramotno padati in da ni neuspeh, če se kdaj počutimo šibke. Pravi uspeh je v tem, da kljub padcem najdemo moč za ponovno vstajanje, da najdemo smisel v bolečini in jo uporabimo kot gorivo za novo potovanje.
Ta proces zahteva čas, sočutje do sebe in pogosto podporo bližnjih ali strokovnjakov. Ni vsak dan prežet z rastjo, ni vsak trenutek poln upanja. A prav v teh majhnih korakih naprej, v drobnih trenutkih spoznanja, se začne oblikovati moč, ki nas vodi naprej. Posttravmatska rast je opomin, da tudi v največji temi obstaja priložnost za novo svetlobo in da smo kot ljudje zmožni neverjetne odpornosti in preobrazbe.
Vir: medium.com
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj